Še drugo poročanje v nekaj dneh iz alternativnorockovskega podzemlja gorenjske prestolnice, recimo temu med drugim tudi svetišča vseh ekstremnih in anti-komercialnih žanrov, govorimo seveda o neupogljivem Trainstation Subartu ob železniški postaji v Kranju.
Že pretekli četrtek je bilo tam silno vroče, ko so prizorišče razdejali Dirty Rotten Imbeciles. No, žerjavica se še ni povsem dobro polegla in že so vdrli v Transtation Subart brazilski veterani stare HC šole, znameniti Ratos De Porao. Kvartet, ki igra že od leta 1981 dalje, je stari znanec Kranja. Tu so nazadnje nastopili leta 2009 v Izbruhovem bazenu.
Kot se šika za tak dogodek, je prav, da se povabi za ogrevanje v koncertni spektakel domačo predskupino, ki potrebuje pri začetnih korakih tudi nekaj »push up« reklame. Sploh, če je relativna neznanka na sceni, kot so v tem primeru ljubljanski grindcore zvočni teroristi Glista. Kvintet nastopa v sestavi Matija Majcen (vokal), Gašper Flere (kitara, Panikk), Alojz Rop (kitara), Rok Novak (bas kitara) in Jure Bućan (bobni), ki pa bodo v tej reportaži žal ostali le mimobežno omenjeni, saj smo na prizorišče zavoljo neodložljivih in nujnih obvez žal zamujali. Nadoknadimo ob prvi priložnosti.
Ura je deset preč, raje kakšno minuto več. Na oder se vsujejo brazilski častilci podganjega življenj Ratos De Porao iz brazilskega Sao Paula. Obiskovalcev je bilo to pot pol manj kot v četrtek 29.06.2017, ko so tu igrali D.R-I. Vseeno pa to ni ustavilo denimo avta štirih ljubiteljev skupine, ki so se pripeljali na koncert do Kranja naravnost z Madžarske. Ti tipi so bili tudi vzrok, da so bile prve vrste v uvodnih minutah povsem prazne, saj so zrušili prav vsakogar, ki se je nič hudega sluteč pojavil v njihovem dosegu »trolovske pijanosti«. A to je del tovrstnih žurk, folklora, brez katere ne gre in tudi ta koncert zasedbe Ratos De Porao ne bi bil popoln brez tovrstnih šeg in navad. Ratos De Porao so divjali. Vokalist João Francisco Benedan, gorostasi mož zajetnega, a neverjetno simpatičnega videza se je takoj, ko je odprl usta prelevil v pravo pravcato beštijo, ki je pihala s svojim grčanjem, zdaj grindovsko, zdaj deathmetalsko. Gre za izvrstno implementacijo osnove hc drže skupine. Edini originalni član današnjih RDP, kitarist João Carlos Molina Esteves, je s svojo Gibson Les Paul kitaro razvil izvrsten, predvsem pa zlovešče masten zvok, s katerim je pokril ogromno prostora. Ratos so bili hrupni! Ob tem je mož z vso veščo spretnostjo implementiral svojo igro tako, da je v prav vse skladbe vtaknil solaže, ki so zgolj dokazovale kako spreten in izvrsten kitarist je. V enem izmed premorov, ko so ga RDP preglasili, je hudomušno vpletal jazzovske variacije z latino salsa melosom in malo je manjkalo, da ni vrinil kakšne A Girl Form Ipanema. Ritem naveza v sestavi Maurício Alves Fernandez »Boka« (bobni ) in Paulo Sergio Sangiorgio Júnior »Juninho« (bas kitara) z belim Rickenbackerjem, skorajda identičnega zvoka kot Motorhead, je dodajala tiste izvrstne prehodne okraske, s katerimi so Ratos De Porao zabelili sicer svoje preproste, trivialno zasnovane riffe, bazirajoče na poltonskih rešitvah. Obenem pa je bila glasba polna srboritega nažiganja in opustošenja, kakršno ne prenaša ovinkarjenja in olepševalnic. Surova agresivna in arogantno jezna drža vsevprek! Vsekakor se prikradejo v podobo tudi tribalni, recimo raje »plemenski« ritmi. To imajo brazilski bendi že kar v krvi in to daje drži skupine, zapisani punk in hc iztočnicam, tisti ščepec žlahtne crossover retorike.
Bend ni obšel največjih in najmarkantnejših trenutkov dolgožive kariere vštevši komade iz najvidnejših albumov, kot sta »Anarkophobia« (1991) – naslovna skladba ter Mad Society in »Brasil« (1989), s katere so odstružili Bebber Ate Morrer v samih izdihljajih koncertne predstave. S studijskega prvenca »Crucificados pelo Sistema« je prav tako v zaključnem delu koncerta odjeknila naslovna skladba.
Skratka, bend je nemara deloval na odru nekoliko groteskno, ampak to le zavoljo neverjetno predane angažiranosti, ob kateri se je kitarist Joao nekajkrat kar tresel na odru. Podgane so resnično potrgale vse okove in vajeti ter izcedile iz sebe prav vse atome moči. Od tod ni čudilo, da je koncert trajal (z dodatkom vred) vsega eno uro. Kratko in sladko druženje torej, z neverjetno posebnimi obrtniki HC prvinskosti, edinstvenimi Ratos De Porao. Upajmo, da jih kmalu znova srečamo.
na vrh