Rage so legendarni hamburški heavy metalci, ki delujejo na sceni od leta 1984 dalje. V dolgoživem obstoju so prešli preko mnogih reinkarnacij. V vseh inkarnacijah postave pa ostaja konstanta ime šefa skupine Petra »Peavy« Wagnerja. Enega večjih pretresov v karieri je skupina doživela tudi v letošnjem letu, ko je kot strela iz jasnega udarila vest, da se poti izjemnega beloruskega glasbenega genija in multi-instrumentalnega virtuoza ter Peavyja razhajajo. Peavy je tako Rage, ki jih je zaokrožal v triu še bobnar Andre Hilgers, tako razpustil. A začasno. Sprva je reaktiviral dva stara Rage kompanjona Mannija Schmidta na kitari in Crisa Efthimiadisa na bobnih v zasedbo Refuge, ki je ustanovljena z namenom preigravanja klasičnega »eighties« Rage materiala, no kasneje, še v letošnjem letu, pa se je Peavy odločil reaktivirati tudi Rage. V povsem novi formaciji.
Le ta zagotovo ne bo nikdar presegla najplodnejšega obdobja zasedbe, ki je trajalo nekako od leta 2000 dalje ter se zaključilo v začetku letošnjega leta. Peavy je zapolnil vrzeli v ekipi s španskim kitaristom Marcosom Rodriguezom in bobnarjem grškega porekla, ki sliši na ime Vassilios Maniatopoulos in ga skrajšano kličejo Lucky. Slednji je vrsto let služboval kot bobnarski tehnik bivšega Rage bobnarja Chrisa Efthimiadisa. Obnovljeni Rage tako izvajajo v novih časih material pretežno ustvarjen v devetdesetih letih. Kot naročeno. V letošnjem letu teče 20. let od izdaje izjemnega albuma »Black In Mind« (1995). Tako se je Peavy odločil, da bo posvetil novo turnejo 20. obletnici izdaje albuma. Repertoar nove turneje je tako logično osredotočen na izvedbo večine skladb tega kultnega Rage albuma. In tako se je zgodilo tudi na Dunaju.
Na to, da časi za power metal nemške branže »a la Rage« niso rožnati kot nekoč, pred dobrimi desetimi leti (in več), je opozoril že sam mizerni izbor predskupin, ki roko na srce niso zbrale skupaj niti za prgišče avtorske inovativnosti. In Chaos, v smešne (celo bele) cunje oviti nemški mladci, so se predstavili kot barka tonečih skrajno opitih piratov. Na mestu njih bi morali nastopiti grški Emerald Sun. Brez solaž. Gradnja atmosfere na masivnih riffih, s smešnimi vokali za katere nisi vedel ali želijo growlati ali medvedje brundati. Nič bolje se ni godilo, ko so oder zavojevali dunajski Veil Of Deception, »moderni« metalci z melodičnim in čistim vokalom. Generično in neizrazno. Tudi švicarski hardrockerji Maxxwell niso premogli trohice avtorske samobitnosti, navkljub temu pa se je čutilo, da premorejo fantje kar nekaj kilometrine in izkušenj, saj so dodobra ogreli nekaj prednjih vrst, skozi svojo kompaktno in profesionalno predstavo.
Lepa številka prisotnih v sicer izredno prijetnem klubskem prizorišču dunajske »gadove izbe«, je čakala na nastop Rage. Takšne vročice res ni šlo pričakovati. Pregovorno hladni Avstrijci so priredili namreč odličen in silno podoživet sprejem novim Rage. Lep kup ljudi v prednjih vrstah je odlično sodelovalo v petju s Peavyjem in kompanijo. Bend je v prvi (dobri) polovici koncerta izvajal le skladbe albuma »Black In Mind«. Sanje pravega Rage fana torej uresničene. Bend je izvedbo skladb iz albuma »Black In Mind« izvajal kot četverec, tako kot so Rage delovali v času nastanka albuma. Imena pomožnega člana,ki se je kasneje umaknil z odra nisem uspel prestreči. V začetnem delu je imel Peavy nekaj težav z višino, sploh v uvodni skladbi Black In Mind, ga je občutno »zmanjkovalo« v najvišjih legah, a si je kasneje ogrel glas in več kot dostojno zvozil vokalno predstavo. Oči so bile uprte v novega kitarista Marcosa Rodrigueza. Solidno povsem solidno in korektno. Vendar bi si človek želel na njegovem mestu videti izkušenega kitarista, Peavyjevega sovrstnika , kot je denimo Manni Schmidt. Čeprav je tudi v solažah Marcos dokazal, da je zelo kakovosten kitarist, je motilo skozi koncert nenehno afnanje pokanje grimas polnih spakljivih obrazov, če ne že kar pozerstvo in šminkeraj. Peavyja se kot profesionalca to nikakor ni vidno dotaknilo. Bomo pa videli, koliko časa bo to afnanje prenašal. Rage tega resnično ne potrebujejo.
Navkljub več kot korektnemu nastopu in sanjski set listi, ki so jo v nadaljevanju zapolnjevale tudi skladbe albumov »Ghosts« (1999), »13« (1998), Welcome to the Other Side (2001), »End of All Days« (1996), nekako pričakovana Down iz albuma »Unity« (2002) ter insert Suite Lingua Mortis V z naslovom No Regrets albuma »Speak of the Dead« (2006), se nisi mogel znebiti občutka, da je bend izgubil nekdanji zalet in zagon, da gre za vrsto degradacije imena in seveda korak nazaj, če ne kar navzdol.
Oba Peavyjeva kompanjona in predana legionarja sta za Peavyjea cenovno izjemno ugodna. Bend je tudi strmoglavo spustil cene uradnih spominkov. Majice kratkih rokavov z dvojnim barvnim odtisom so znašale vsega smešnih 15,00€. Plošče se v letu 2015 ne prodajajo, zasluži pa se dobro z majicami. In bend to dobro ve.
Bomo videli kam bodo novi časi odnesli skupino v prihodnje. Ta napoveduje novi EP. Torej nastaja novi material. Do izdaje le tega, so vnaprejšnje sodbe neupravičene . Pustimo torej času čas. Koncert je bil lep, zlasti zavoljo odlične set liste. Naj to šteje. Zaenkrat.
na vrh