Radar Rock Festival 2007

Junijska invazija privlačnih koncertnih dogodkov na prostem je, poleg centralne Evrope, zajela tudi Slovenijo in sosednje države. Hrvatje so imeli zadnje čase kar precej koncertov, po katerih smo si lahko na naši strani meje le cedili sline, tisti malo odločnejši ter premamljeni s ponudbo per excellence pa smo prestopili meje Schengena … Zato, da bi svoj košček koncertne evforije okusili tudi sami. Eden večjih razlogov gravitiranja množic k središču hrvaške metropole Zagreb je bil kooperacijski projekt poletja: Radar Festival, ki so ga pripravili avstrijski organizatorji v navezi z domačimi promotorji..

Prvotno predviden kot dvodnevni maraton je letos prevzel nekoliko okrnjeno obliko enodnevnega dogodka. Vseeno je bila bera skupin, ki so jih speli v šopek koncertne ponudbe, več kot privlačen. Poleg naših, slovenskih mladcev Anavrinov so bili za ogrevanje publike zadolženi hrvaški punkerji Overflow in avstralski Howling Bells, med glavnimi zvezdniki pa so oči na plakate prikovali britanski Kaiser Chiefs, Placebo ter glavna atrakcija, skupina, ki smo jo enkrat že gostili v Križankah, tokrat a so svoje stonerske briljante prišli razstavljati k sosedom: Queens Of The Stone Age. Ni bilo dvoma – smer jug je bila nuja!

Po parurni vožnji je dvočlanska ekipa RockLinea končno le našla dostop do zelenice v zagrebškem Sigetu. Orientacijska točka stadiona Hrvatski dragovoljac je bil kar zavajajoča, saj kmalu ugotovimo, da je ravno stadionska zelenica, obdana s plastičnimi tribunskimi stoli, prizorišče, na katerem bomo deležni multikulturalne glasbene polifonije ritmov, stilskih prijemov, tisti malo bolj vizualno usmerjeni pa so se lahko nadejali srečanja z bolj ali manj velikimi zvezdami iz sveta glasbe. Bližala se je tretja ura in to je čas, ko naj bi le smeli iz predverja, Vic, v Raj. Po parminutnem bivakiranju pred miniaturno prodajalno kart smo le prišli do vhoda, kjer so nas mišičaste gmote varnostnikov na stereoidih le spustile mimo do planjave užitka.

Jeklena konstrukcija odra je kljubovala vročinskim udarom neusmiljenega sonca. Pogled po publiki. Zelo približna ocena: pred odrom je postopalo okoli sto ali dvesto neučakanih mladcev in mladenk. V šotoriščih za odrom se je že takoj dalo razbrati, da bo ponudba majic in CD-jev kar zadoščala apetitom publike. Pivo je bilo hlajeno na primerno temperaturo, a razen Žuje (Ožujskega piva) v pol litrskih plastičnih kozarcih ne morete pričakovati nič kaj pivu podobnega.

uvodno besedilo: Sandi Sadar

ANAVRIN: 15.30 – 16.00
Ob predvidenem času se na odru pojavijo fantje, oblečeni v belo – črne kombinacije, ter začnejo pripravljati vse potrebno za otvoritveni nastop na letošnjem Radarju. Ljubljanski mladi upi Anavrin, skupina, ki ima za pasom že album Juice, je prišla najavit objavo drugega albuma, ki naj bi izšel nekje do jeseni. Sedem članov je sedem karakterjev, ki se glasbeno usklajuje že od leta 1999. in kaj lahko od njih pričakujete? Pravzaprav je tega kar več, Anavrin pa se trudijo potešiti lakoto nu-rockerjev, grungerjev, ska-funk-poperjev, da pa bi ugajali množicam, lahko pričakujemo, da se bo paleta zvokov še širila.

Par taktov in Anavrin postrežejo uvodno z znanim – s skladbo 'Slep' iz prve plošče, ki po semplanem začetku preide v precej suho zvenečo poskočnico. Kitarista Anže Hvale in Marko Lavrič zvenita bolj mono kot stereo in razen precej dvodimenzionalne in suhe godbe z odra ne prihaja nič takega, kar bi spravljalo v gibanje. Pevec Damir Lisica poskuša vseeno prepričati z videzom popolne vživetosti v veličino trenutka nastopa na velikih odrih, a je odziv publike premlačen, da bi prišlo do intenzivnejšega odziva. Uvod je zvenel tako, kot bi vozil v klanec avto v peti prestavi: utrujeno, malo okorno in naporno. Takoj po uvodnem "hitu" so Anavrin prešli na predstavitev materiala primernega za tuje trge. Iz slovenščine so fantje prešli na anglizacijo svojih zgodb. Pesem 'Names In Sand' kot druga pesem koncerta nadaljuje vsebinsko nit prve pesmi, ker pa se zaradi malo prevelike bližine zvočnikom ni dalo razbrati niti enega pomensko popolnega verza, lahko rečem le, da so v zvok dolili malo več distorzije, ki pa zveni kot formalizem brez prepotrebne komplementarnosti z vsebino. Anavrin so na odru preveč statični in umetni. To je le moja subjektivna ocena. Spominjajo, žal, še vedno preveč na klon svojih večjih in uspešnejših slovenskih "bratov" - skupine Siddharta. Sindrom copius siddhartis je okužil že par slovenskih skupin, ki že povsem avtomatično posegajo po umetnih konstruktih in stereotipnih klišejih neiskrenega nakladanja. Anavrinom ne gre za zamerit. Fantje svoje delo opravijo z obrtniško veščostjo in domala zanosom. Kot celota zvenijo uigrano in odločno zmagati, tako da ni pričakovati drugega kot to, da bodo slovenski srenji postregli s prebavljivo in našim kriterijem povsem ustrezno godbo. Nimajo pa zadostne karizme in magnetizma, ki bi privlačil trume fanov v tujini – angleščini ter zanimivim pričeskam navkljub. Po skladbah 'Reborn' in 'Emptyman' prvi singel z novo prihajajočega albuma – 'Better U'. pesem obeta, s svojo mehkobnostjo ter lepimi vokali, precej večjo potešitev popovskim privržencem kot rockovskim skrajnežem. Pesem mi je bila sicer všečna, a bi se dalo dvodimenzionalno suhost kitarskega ubiranja strun nadgraditi ter pesem napolniti z malo intenzivnejšim pulzom energičnosti. Damirjevi vokali so kar uspešno dohajali inštrumentalno celoto, a je splošni vtis bil kar precej medel. Po prvem singlu pa prva predelava. Vsaka skupina črpa modrost in sporočilnost glasbene preteklosti. Anavrini so si za svojega oraklja iz preteklosti izbrali divjo damo, divo erotike in provokacije – Madonno. Skladba 'Like A Prayer' je zvenela posrečeno in ravno dovolj nabrito, da so se na zadnje izdihljaje koncertnega nastopa odzvali poslušalci iz prvih treh vrst še prav pošastno izpraznjenega prizorišča. Damir poskusi spodžgati malo večji odziv množic s poskusom dialoga v hrvaščini, ker pa so naši sosedje precej občutljivi na slovenski podton njihove govorice, že v priročnikih za slovenske turiste malo da ne priporočajo uporabo angleščine. Temu primeren je bil posrečen komad 'Foolish Games', v katerega so vlili več zanosa in energije kot na celotnem koncertu skupaj. Verjetno je šlo za logiko: najboljše pride na koncu. Po parminutni masaži zapustijo oder na približno enak način, kot so nanj prišli: dokaj spregledano in neopazno.

ANAVRIN set lista:
1. Slep
2. Names In Sand
3. Reborn
4. Emptyman
5. Better U
6. Like A Prayer
7. Foolish Games

besedilo za Anavrin pripravil: Sandi Sadar

OVERFLOW: 16.15 – 16.45
Po odhodu Slovencev je nastopil čas za nekaj bolj avtohtono hrvaškega. Priznati moramo: veliko stvari, ki so jih spravili skupaj hrvaški glasbeniki je postalo precej bolj poslušljivo celo na naši strani meje. Ime, ki je, poleg legendarnih punkerjev Hladno Pivo okužilo vsaj ekstremne privržence piva, usnjenih jaken, netov, razmršenih pričesk ter direktne brce v mednožje z direktnim, iskrenim in iskrivim nastopom. Nekako tako bi lahko zvenela skrajšana različica nastopa koprivniškega kvarteta Overflow. Kitarist Nikica Jovanović - Nike, bobnar Dalibor Martinčević - Dado, basist Zoran Piberčnik – Zoki in nagajivi večni mladostnik, pevec Goran Živković - Žika, so okupacijo začeli s pompoznim punkerskim komadom 'Star' (z zelo provokativno naslovljenega albuma Extremely Perverted Fantasies Of Mad Milkman's Disordered Mind …), mladostniško, kot bi jih imeli 17, izgledajoči tridesetletniki pa so polnili oder kot bi šlo za vztrajnostni maraton življenja in smrti. V zeleno srajco oblečeni Žika je znova nazaj! Po nekajletnem premoru, med katerim je bil med drugim lastnik mainstreamovskega diskača, je organizem znova zahteval adrenalinski odmerek in punk rockovski energy boost. Žika obvladuje celotno ploskev odra kot bi ne minilo že več kot petnajst let od prvega skupnega nastopa skupine Overflow. Nekoliko bolj oblo zaobljen kitarist Nike streže potrebi po divjem ubiranju strun več kot zadovoljujoče, daleč nad punkerskim minimumom pa sta tudi bobnar Dado in najmlajši član zasedbe, Zoki. Sledi 'Get Away', kateremu lahko prisluhnete na zadnji plošči Live…At Parties. Mešanec med hard coreom kakšnih D.O.A. ali Poison Ivy ter novodobnih skate punkovcev, kot so denimo Good Riddance in še čim. Žika grleno odgruli: "Run away before we get in front / There's no way you can win …" in publika se iz trenutka bolj in bolj vdaja koncertnemu rahljanju vratnih vretenc. Nekoliko mehkejšo stanco zavzame pesem 'Doraaa', pesem, ki je zelo dosledna punkovska obdelava prastare tematike nesrečne ljubezni, zapeljevanja, nedorečenosti, v sentiš vzdušje pa fantje zelo lepo vpletejo ukraden refren od skupine The Police ter njihovim že skoraj povsem zaprašenim, a nikoli povsem pozabljenim hitom 'So Lonely'. Precej hitrejši, a nič manj spevnejši punk diskurz zavzame popovska Green Dayevska 'You're Angry', ki se v pospešenem komadu 'Face', ki je melodični križanec med Hladnim pivom in njihovim komadom 'Sitni Narcisoidnici' in nečem manj obremenjenim s smisli. Gre za klasični three chord wonder, polko, zabavo in Overflow so v tem umetniki. Dinamika ter dogajanje na enem mestu, obenem pa tudi nabor klasičnih izkušenj, karizme in kilometrine. Overflow so prestavljali iz nižje v višjo prestavo. Retrospektiva štirih celometražnih albumov je prešla v fazo vrnitve v predkambrij njihovega obstoja. Žika napove komad iz albuma, ki je izšel na leto razpada Juge, Through Department Store- 'Family (Remember Brundo Beer)', na katerega so mnogi starejši predstavniki Radar Fest auditorija obujali čase na zlato dobo socialistične represije in viže vaše in naše mladosti. Punkovski haiku rock'n'roll energije in punkovske kultivirane dikcije, 'Swallow' poskrbi za brco v obraz, že po pol druge minute pa se fantje odločijo natresti še malo pikantnosti. Okoli fuka se svet vrti, zato je fuk povsem primerna vsebina za poezijo. In Overflow so med drugim tudi poeti hedonizma, fuka in prelestnih ženskih teles, zato je 'Pussy Eater' prav lep vezni člen med starim in novim imageom zasedbe. Povsem novo zveneči 'Wasted' se sprehaja po popovski melodiki samozavestno in nonšalantno. Overflow ravno zaradi tega povsem ustrezno označeni za pop punkovske zabavljače starega kova, ki povsem avtomatično v pojem lastnega razumevanja glasbenega ustvarjanja inkorporira zdravo mero humora, ironije, sarkazma in sproščenosti. Novejši bendi se tega učijo in zvenijo vseeno izumetničeno. Stare zasedbe so nemalokrat le – to imele že vrojeno ter vključeno v spiralo svojega DNK-ja. 'Doctor's Tune' in po njem edini hit s plošče Unbreastfed 69, 'Ebony' in Overflow galantno izključijo svoj hiperventilirani koncertni stroj ter preznojeni in ožeti od intenzivnega nastopa povsem zasluženo odidejo na svoje pivo, dve ali ducat piv – v vseh ozirih so poželi povsem zaslužen aplavz ter simpatije vsaj z moje strani ...

OVERFLOW set lista:
1. Star
2. Get Away
3. Doraaa
4. You're Angry
5. Face
6. Family (Remember Brundo Beer)
7. Swallow
8. Pussy Eater (Pička)
9. Wasted
10. Doctor's Tune
11. Ebony

besedilo za Overflow pripravil: Sandi Sadar

HOWLING BELLS: 17.15 – 17.45
Howling Bells so presenetili s prisotnostjo na festivalu, saj imena na reklamnih flyjerjih, ki so oglaševali dogodek ni bilo zaslediti. Njihova pristnost pa je bila po drugi plati na festivalu povsem samoumevna, saj se trenutno mudijo na krajši turneji po Evropi kot predskupina Placebo. Mimogrede so Howling Bells že podpirali skozi November in December 2006 skupini Placebo, kot tudi The Futureheads.

Howling Bells so avstralska skupina, ki pa deluje v Angliji. Njihov istoimenski prvenec je izšel lansko pomlad pri založbi Bella Union. So predstavniki indie rock glasbe, ki združujejo vplive pop, rock in country glasbe. Zasedba je štiričlanska in sicer jo tvorijo prikupna Juanita Stein (vokal, kitara), Joel Stein (kitara, vzorci), Brendan Picchio (bas kitara) in Glenn Moule (bobni), ki je nosil med nastopom pravi avstralski Crocodile Dundee klobuk in s tem izražal pripadnost skupine.

Resnično so me presenetili, ujeli med hojo po vrvi. Ob pojavi skupine na odru je bila vsa pozornost usmerjena (vsaj kar se mene tiče) v malo sladko Juanito. Sebe sem izpostavil zato, ker so ljudje (kolikor se jih je takrat mudilo pod odrom) večinoma ignorirali skupino. Preprosto so bili Howling Bells tega dne v Zagrebu absolutna neznanka in popolna eksotika. Skupina se ni prav nič ubadala z malenkostmi, ki jih omenjam in pričela z nastopom malo preko šeste ure popoldan. Na krilih čvrste samozavesti in izredne karizme Juanite so Howling Bells opozorili, da so silno zanimiva sveža glasbena zgibanka na prizorišču. Kitari Juanite in njenega brata Joela so nosile popolnoma naravno zveneč polakustičen zven, glavnina melodije grajena s polaganjem klasičnih prijemov brez velikega doktoriranja, zelo preprosto, alternativno! Na trenutke koketiranje s pop-om, a tudi rockersko diletantnostjo. Juanitina prisotnost vnaša v podobo Howling Bells posebno vrsto vzdušja, ki je na trenutke lahko povsem nedolžno igrivo, že takoJ za vogalom, pa se lahko skriva prav zmrzljivo temačen atmosferični obrat. Predvsem je krivo za to ustvarjanje namerne disonance z izbiro načina petja Juanite, tu so njeni čustveni izbruhi punkovske jeze, po drugi plati pa zna biti dekle na trenutke prav omamno sladko v krivenčenju svoje barve glasu. Kdo ve, a, če bi bili The Beatles alternativci, bi se nemara imenovali Howling Bells. Skladba Broken Bones je v tem svežnju alternativnih rock pesmic nekoliko izstopala po svojem country pridihu, skupina pa je vključila v polurni nastop tudi dve popolnoma novi skladbi in sicer Cities ter še neimenovano skladbo. V nastopu niso manjkali tudi vse štirije izdani single-i in z enim izmed njih so Howling Bells nadvse energično odprli svoj koncert. Z Wishing Stone, s poudarjenim rožljajočim basom in melodično spevnostjo, katere se lahko ušesa v trenutku nalezljivo navzamejo.

Glede na suverenost odrske predstave, talent komponiranja in sam demonsko privlačni šarm provokativne male Juanite, kot centralne figure Howling Bells, ki v izrazu skupine poudarja največ prepoznavno sebi lastnega, so Howling Bells gotovo vroča reč, ki se pojavlja na indie sceni. Kar pa se festivala tiče, je bila vključitev skupine vanj na moč dobrodošla žanrska popestritev dogodka.

Howling Bells set lista:
1. Wishing Stone
2. Cities
3. Setting Sun
4. New Song
5. Blessed Night
6. Broken Bones
7. Low Happening

besedilo za Howling Bells: Aleš Podbrežnik

KAISER CHIEFS: 18.00 - 19.15
Britanski post punk / brit pop sladkorčki Kaiser Chiefs, katerih je MTV trenutno vse poln, so s prihodom na oder, Radar festival ostro ločili v dva medsebojno atmosferično povsem različna dela. Še med Howling Bells, so ljudje večino časa prebili ob štandih s klobasami, pivom in uradnimi spominki skupin. Pod odrom je bilo borih 400 ljudi, prej manj kot več, ki so med Howling Bells znaveličano godrnjali, vzdihovali, ali se prepuščali vsakdanjim debatam, popolnoma ignorirajoč sicer sila zanimivo indie rock skupino. No najava Kaiser Chiefs pa je podobo pod odrom korenito zasukala na glavo. Pododrje se je napolnilo kot se za festival šika. Številka je med koncertom Kasier Chiefs zrasla na 3000 ter se od tu naprej le še večala. Seveda je pametno ob tem vzeti v obzir, da je mnogo ljudi prišlo na festival z "namerno zamudo", oziroma z namenom, da pričnejo spremljati dogodek od Kaiser Chiefs, pa navzgor.

Prve vrste so se tako napolnile v podporo Kaiser Chiefs s kopico neutrganih cvetic marjetic, ki so jih štele med 16 do 22 let. Med njimi so bili pomešani fantki modernih emo pričesk ter gibov in pogledov plahih srnic, ki po novem prebijejo pred ogledali kopalnic več časa, kot katerakoli prej opisana "moderna MTV" punčka.

Ko so njihovi junaki zavzeli položaje, je seveda v trenutku završalo in festivalu so naposled zrasla krila. Kaiser Chiefs možje, ki so si mojstrsko izborili popularnost s prefinjeno načrtovano ekonomsko propagandno politiko, skozi ustvarjanje pesmi nalezljive spevnosti, odete v ravno pravo dozo revolta, ki ga sproža rock glasba in z videzom v katerega so pomešali malo beatlovskih pričesk ter ravno pravšnjo dozo razposajenosti, ki je oživljala devastacije odrov iz let, ko je bilo punk gibanje na vrhuncu, torej združevanje porednega in pridnega v smelo in učinkovito sestavljanko, za dovzetnosti širši množici, na odru v vsej tej podobi nikakor ni ovinkarila. Mimogrede, formula je zmagovita in fantje si po tej plati za doseganje popularnosti v prvem desetletju novega tisočletja zaslužijo vse čestitke.

Cel oder jih je bil poln, za kar je bil odgovoren zlasti pevec Ricky! Možakar je plezal po monitorjih, skakal v raznožkah z njih, se dvakrat povzpel celo do višine nekaj metrov navzgor po odrski konstrukciji ob levem in desnem monitorju, se zaletaval v monitorje, poljubljal stojala mikrofonov,... Medtem ko je Ricky lebdel v oblakih, sta s tekanjem po odru dodatno razvnemala ljudi dvometrski pajek na bas kitari Simon, ter mož z zeleno nogavico na glavi in očalci glamourja, kitarist Whitey!

Fantje imajo zunaj vsega dva studijska albuma! In iz njiju so kot za šalo sestavili bombastično set listo, ki se je posvetila enakovredni predstavitvi obeh ter ob, kar se samozavesti tiče, avtoritativnem in popolnoma dodelanemu pristopu nastopanja Kaiser Chiefs v živo, predstavljala bazični okvir, za stvaritev kompaktno visokega vzdušja njihovega vročičnega nastopa. Če odpreš koncert z velikim hitom (Everyday I Love You Less And Less) in ga zaključiš s še enim (Oh My God), ter vmes držiš publiko na nogah z MTV cvetkami, kot sta najbolj aktualni Ruby ter Everything Is Average Nowdays, naprej Modern Way ter proti koncu I Predict A Riot, vsa stvar preprosto ne more iti po zlu. Zvok in izvedba na zahtevanem in kvalitativnem nivoju velike prepričljivosti. Glasnost notorične razposajenosti in odlična komunikacija peterke na odru, s katero so prisotno občinstvo pod odrom vidno potešili, govori o tem, da v skupini vse deluje na zahtevani delovni temperaturi. Kaiser Chiefs so dokazali da so mlada, vroča skupina, ki je svoj status trenutne komercialne uspešnosti po videnem na Radar festivalu, v velikem slogu upravičila. Fantje znajo igrati, znajo nastopati in znajo vzpostaviti izredno čvrsto polje medsebojne komunikacije na relaciji skupina – občinstvo. Ura in 15 minut se je odvrtela kot bi mignil in prvi vrhunec Radar festivala je bil za nami, še preden sem se, pomešan v valovanje glasnega petja množice, dodobra ozavestil in sestavil nazaj v stanje normalne percepcije dražljajev!

KASIER CHIEFS set lista:
1. Everyday I Love You Less And Less
2. Heat Dies Down
3. Everything Is Average Nowdays
4. Na Na Na Na Naa
5. Ruby
6. I Can Do It Without You
7. Born To Be A Dancer
8. Modern Way
9. Thank You Very Much
10. The Angry Mob
11. Highroyds
12. I Predict A Riot
13. Learnt My Lesson Well
14. Take My Temperature
15. Oh My God

besedio za Kaiser Chiefs: Aleš Podbrežnik

PLACEBO: 19.45 – 21.00
Ljudi se je nabijalo na ograjo že med Kaiser Chiefs pravo malo morje. Festival je dejansko oživel s Kaiser Chiefs. V prostoru cca 30m, med mešalno mizo in odrom, je vrelo. Mladine v izobilju vsepovsod. Mrzlično pričakujejo svoje ljubice Placebo, vsega tri pobe. Oder je presenečal z izobiljem kitar, ki jih v svoji privatni zbirki verjetno ne premorejo niti najhujši glasbeni kitarofili od Steve Howea do Joea Satrianija.

Placebo so prišli delat zgago v času, ko je počasi legal mrak. Stroboskopi so naenkrat pričeli strupeno sekati, publika se je prebudila in skupina je na odru z Infra-Red. Čudno, da fantje niso pričeli s skladbo "Še kikl'co prodala bom…", saj je Brian Molko pozdravil občinstvo kar v krilu – možakar je prišel prav na Radar festivalu v popolnoma novi odrski nošnji, "jeguljeliki" basist Stefan Olsdal, prav tako. Brez srajce in zavor torej "zgoraj brez", dvigne bas kitaro visoko v zrak v pozdrav občinstvu, skupina pa že nadaljuje z Because I Want You. Brian je očitno to pot prispel na oder mirnih živcev, deloval je razpoloženo, celo nagovoril je občinstvo v znak hvaležnosti publiki in Zagrebu. Pevec je imel za povrhu poveznjena temna očala debelih okvirjev, tako da je izgledal kot mladi transeksualni Roy Orbison. Placebo so to pot brez miselnih zaprek le divjali. Njihova odrska spontanost je bila prav nalezljiva. Brianov vokal neotenične ličinke (porednega nemutiranega dečka), je zdržal na zahtevani delovni temperaturi preko nastopa skupine. Brez njega pač ne gre in dobro da je deloval brezhibno!

Fantje so resnično posebneži. Na odru sta vseskozi prisotna dva tehnika. Vsak od njiju stoji ob verigi kitar, eden na levi, drugi na desni. Oba uglašujeta, medtem, ko fantje igrajo, kitare. Vseskozi. Cel špil. Ko je skladbe konec, zamenjata Molko in Olsdal kitari, vsak pri svojem tehniku, za sleherni komad, pride v roke tako druga kitara. Torej logično sklepanje privede do tega, da imajo fantje nižje uglašene kitare. Ker gradijo na plazovih velikega "groova" najbolj elementarnih dvoprstnih prijemov v kvintah, zvok seveda med koncertom niha od uglašenega do neuglašenega. Slednje skupini, kot je Placebo, le koristi. Bolj ko zvenijo razglašeno, spektralno polnejši in še bolj nevarno plazovit postane njihov zvok.

Iz publike so fantje že po ustaljeni praksi z najmanjšim naporom izvabili delirično žensko vreščanje, kar človek, ki danes ni navajen obiskovati koncertov "mainstream" skupin, definitivno le osupljivo opazuje (in občuduje). Placebo so imeli na odru še četrtega člana – pomagača. Eden od njihovih tehnikov je vseskozi skrbel za elektronsko vzorčenje, ki je nadgrajevalo koncertno atmosfero, ali pa je "dubliral" Briana z drugo kitaro. Poleg tega Olsden prav tako izmenjuje igranje bas kitare in kitare med koncerti, tako da je bil tehnik pravi malo doktorski multiinstrumentalni izvedenec, saj je moral občasno igrati tudi bas kitaro.

Koncert Placebo v Zagrebu je bil v vseh pogledih izredno uspešen. Fantje so zgrnili na množico maso ultratonažnega riffanja, točno takšnega, po kakršnega so njihovi oboževalci prišli. Neverjetno je kako še bolj do izraza pride ta masivna zvočna zavesa na koncertu do izraza, v primerjavi z zvokom njihovih plošč. Zvok je bil odličen, publika pa je pravzaprav sama po sebi prispevala najmanj dvotretjinski delež, k temu, da je bilo intenzivno vzdušje in kemija med koncertom Placebo vražje magnificirano. Skupina se je na nedrjih vročekrvnega občinstva odlično počutila in dejansko stisnila iz sebe temu primerno toliko več iz sebe. Odličen žurček!

PLACEBO set lista:
1. Infra-Red
2. Because I Want You
3. Meds
4. Drag
5. Sleeping With Ghosts
6. Song To Say Goodbye
7. Every You Every Me
8. Special Needs
9. One Of A Kind
10. Bionic
11. Special K
12. The Bitter End
13. Running Up That Hill
14. Taste In Men
15. Twenty Years

besedilo za Placebo: Aleš Podbrežnik

QUEENS OF THE STONE AGE: 21.30 – 22.45
Celodnevni koncertni maraton je že do nastopa skupine Placebo dosegel nivo psihotičnega čaščenja glasbenih malikov, zato je bil vrhunec dneva, ki je bil namenjen starim znancem s slovenskih odrov ter obenem enim izmed glavnih stebrov sodobnega stonerja (čeprav se sami s tem nikakor ne morejo niti nočejo povsem poistovetiti), nadaljevanje prej začrtanih smernic. Prihajajo iz kraja z imenom Palm Desert. Prihajajo iz Kalifornije. Queens Of The Stone Age so konglomerat energije stonerske zadetosti, ekspertnega tekstopistva, skoraj radio friendly melodij in ega, ki je nadrasel brezimnost. QOTSA so predstavljali vrhunec pričakovanj in strnitev le –teh v meditativni odklop od Tukaj in Zdaj. Na odru so tehniki razgrnili novo tono novih odrskih pomagal, brez katerih nastop ne bi mogel biti izvedljiv. Predvsem so istopale disco krogle na kilometrskih podstavkih, ki so visele na nekem jeklenem in obenem usnjenem sado-mazohističnem ogrodju. Obet enournega nastopa je, ob dejstvu, da so fantje izdali pred kratkim že svoj šesti album, pomenil popolno redukcijo manj interesantnih stvaritev. Vsak izmed fanov pa je imel v žepu pripravljen spisek komadov, ki bi jih želel slišati na koncertu (ali pa je vsaj potihem upal na kakšno vižo, ki mu je bolj pri srcu kot ostale …).

Ob pol desetih, malo čez, se odrski reflektorji usmerijo na oder ter oustijo množico v poltemi. Koncert se je začel. S prvimi akordi se kitarist Troy Van Leeuwen, bobnar in bivši Danzigovec Joey Castillo, basist Michael Shuman, klaviaturist / kitarist Dean Fertita in center dogajanja – mastermind Josh Homme pletejo niti popolnega eksperimenta in neponovljive spontanosti na način, ki sledi fromi in okvirom le zavoljo zadostitvi minimumu razpoznavnosti. Nikakor ne bi želel reči, da je bil 'Good Hit Of Summer' nerazpoznaven in pod kritiko. Sploh ne! Šlo je za kemijo psihodeličnosti ter za izstavljanje koncertnega računa publiki z eksplicitno politiko "less is more" odnosa. QOTSA so glasbeni eksperimentatorji, bohemi in obvladači ritma in kitarskih barvanj. Niso ravno pink floydovsko zakomplicirani, a njihov namen večera je bil le ples in zabava. "Everybody knows how to dance like … Before I do …Croatia it's time to dance!" in ritem pletenja zgodbe večera je daleč od zadetosti in odsotnosti intelekta. Lista pesmi je skrbno domišljena. 'No One Knows' zazveni popačeno in domala tako kot bi šlo za spačka, ki se, vrojen v kaos, bori za golo preživetje in smrt. Po pravici povedano: ritmična upočasnjenost ter alternativna uglašenost komada dasta občutek, da si lahko zvezde večera dovolijo domala vse in jim tega ne bo mogel nihče zameriti. QOTSA so sceni podobni – kabaret hedonizma, sado – mazo estetike ter večnega eksperimenta z lastno vzdržljivostjo ter shizofreno rekonceptualizacijo že predrugačenih konceptov. 'Do It Again' zazveni nekoliko bližje albumski znanosti, a so klustri zvočnega valovanja precej masivni in razpacani, tako da ne gre povsem brez težav slediti rdeči niti že tako poznanega niza besed s super uspešnice, albuma Songs For The Deaf. Josh Homme odsotno vodi ples dalje, vsi ostali pa smo del spleta trenutka, v katerem se spletajo preteklost, sedanjost in v kateri biva težnja po neskončni prihodnosti. Kmalu pridemo do trenutka, ki ga Homme označi za prvo prelomnico že s tem, da ogovori poslušalstvo (kakih 5000 fanov, ki so vseeno polnili praznine na prej precej manj zapolnjenih tratah pred odrom): "This song's about screwing. You know the thing don't ya…" in 'Lost art Of Keeping Secrets' polno zadoni iz para stranskih zvočnikov kot polnilo praznine med desno in levo hemisfero vakuumskega prostora neskončnosti vesolja.

Intenzivnost občutij je sicer nekoliko medlejša kot na koncertu pred parimi leti, ko so branili barve rdečega in ko smo na naših odrih še zadnjič videli del skupne turneje naveze Homme – Olivieri. Meni osebno se zdi, da je albumu Songs For The Deaf sledilo obdobje konstantnega pada ter izgubljanja lastne identitete, s čimer so se morali QOTSA soočati že med snemanjem albuma Lullabies To Paralyze. Navkljub temu je en vidnejših biserov plošče pesem 'Burn The Witch', s katero nam kalifornijski stonerji postrežejo že zelo kmalu po uvodnem tipanju utripa množice. Homme v polomljeni hrvaščini izusti "Volim vas!" in publika mu je z roke. Zato, da uravnotežijo morebitno pretresenost množic med poslušanjem novega materiala- 'Turning On Screw' - takoj dodajo ščepec rustikalnosti iz predzadnje plošče. Dejansko rezervirajo sredino koncerta za duel zadnje in predzadnje plošče, saj po 'Little Sister' napovejo stampedo distorzirane uničevalnosti vsega, kar smo v preteklosti povezovali s pojmom QOTSA. 'Battery Acid' zveni kot reorganizacija popolnega kaosa v melodijo, na katero se da pogojno celo plesati. Nepopustljivost trdega prijema novega je nedvomno tudi 'Misfit Love', '3's & 7's' ali pa 'Sick, Sick, Sick', ki združujejo Van Leeuwenovo barvanje, Hommeovo psihotičnost in muzikalično genialnost ter trdo kohezivno celoto celote ritmične sekcije, ki vas prepriča s tremi akordi in masivnim bobnarskim cementiranjem, da je lahko repetitivnost povsem logična. Precej kmalu postane jasno, da je obdobje starih spevnosti in igranja na všečnost na prvi mah dokončno konec. QOTSA si lastijo pravico do artizma. Kljub vsemu je jasno, da povsem in samo od novih sadov studijskega nakladanja ne morejo živeti, zato si za veliki finale privoščijo še izlet na svojo verzijo Metallicinega black albuma: na Songs For The Deaf. 'A Song for the Deaf' podaljšajo ter si dovolijo ritmično poigravanje s segmenti, kar pri publiki požanje odobravanje in simultano ploskanje. Cilj je dosežen! Publika se je predala plesu in odmislila vso nepotrebno navlako peklenskega dne, ki je bil počasi za nami. QOTSA so bili zadovoljni z uspehom in Homme je ponavljal svojo naklonjenost našim prostorom vedno znova, a je čas slovesa počasi le moral nastopiti. "This song is a little love letter to you guys! We love you!" je bila uvertura, kateri je sledil 'Go With The Flow', po katerem so Queensi počasi, a dokončno, oder le zapustili.

Kičaste plejade raznobarvnih luči so zamenjali beli reflektorji, saga o enem od koncertov letošnjega poletja pa se je lahko začela pisati. Polja pred odrom so bila posuta z odejo festivalskega uničenja, kozarci, malo manjšim kupom smeti kot običajno ter z obiskovalci, ki so v bolj ali manj odsotnem stanju zadovoljno ter potešeno iskali svojo pot k izhodom na prostost. Meni pa se je po fenomenalnem koncertu postavljala primerjava obeh koncertov QOTSA, med katerima lahko vlečemo paralele, a je sleherno tehtanje povsem nemogoče. Šlo je za dva ločena segmenta v koordinatah kvadrantov prostora in časa. Gre za dve ločeni entiteti ter dva ločena skupinska organizma. Udi so se spreminjali in z njimi tudi funkcionalnost, namen ter celostna podoba. Vseeno dvomim, da jih je bilo veliko, ki bi rekli, da je bil koncert nevreden vplačanega denarja, saj smo dobili za zahtevano vsoto daleč več kot bi lahko in smeli pričakovati. Radar Festival je tako s te plati pomenil popolni uspeh, manjše število obiskovalcev pa bi lahko pomenil tragičnost za vse, ki upajo na reprizo naslednje leto. A le brez skrbi: šepeta se, da nameravajo naslednje leto festival še razširiti ter vam ponuditi, namesto enodnevnega piknikiranja, kar dvodnevno bivakiranje …