Radar festival (2009)

V zadnjem hipu je vskočil v že tako "prenatrpan" delavni vsakdan RockLine ekipe tudi obisk letošnjega tretjega zaporednega Radar festivala. To pot se je Radar festival, že drugo leto zapored odvijal na varaždinskem nogometnem stadionu kluba Varteks. No in prav na prvi normalen lep in sončen dan, po skoraj tritedenskem nenehnemu pranju z neba, ki v juliju še zdaleč ne prinese občutka, da je z nami poletje. Očitno se je Radar festival "prijel", zakoreninil in se vanj splača investirati, razmišljajo očitno dolgoročno pri agenciji Nova Music iz Avstrije. Letošnji dogodek Rada festivala je bil starošolsko naravnan. Temu primerna je bila tudi starostna sestava večinskega dela publike, ki je obiskala letošnji Radar festival. Ime Santana je seveda na miljo izstopalo s seznama nastopajočih na festivalu in že zategadelj se je splačalo prevoziti sleherno ped avanture do Varaždina.

Kot po pravilu se na Hrvaškem vedno izgubljam. Garmin in podobne robotske izdajalce sovražim, ker ti neokusno servirajo vse na krožnik, kar me navdaja z občutkom popolnega "kretenčka" z enim možganskim vozljem. Tako zaradi moje trme včasih tudi izgubljajoči se sopotniki povsem nedolžno trpijo v avtu, ko se pripeljem namesto na stadion, na letalski miting bližnjega športnega letališča v Varaždinu. Med iskanjem stadiona Voodoo Lizards praktično odigrajo celoten šov. Tako z Leo ujemava le še vzdihljaje zadnje pesmi na poti proti šalterju s press akreditacijami.

Voodoo Lizards so domačini iz Varaždina, ki gojijo rock čvrstega riffovskega prijema, ki pa ne ubeži organski zvočni konturi. Zlasti ne, ko se mu približa koketna in dinamična ritem linija, ki poseduje grabežljiv in voluminozni "groove". Dotik garažno razglašenega hrupa. Alternativno? Indie? Vlečejo retro vzgibe iz preteklosti, ko so bila sedemdeseta in rock mlad, to je definitivno. Presodite sami. Preprosto in popadljivo. Nemara je v njih sam Bernard Fowler, sicer spremljevalni vokalist Rolling Stones, slišal kaj Rolling Stonesovskega in se ponudil za producenta prvenca skupine, ki ji je s tem že uspel veliki met. Varaždinski dogodek je za skupino toliko pomembnejši, saj je prinesel na oder samega Bernarda Fowlerja, kot posebnega gosta na eni izmed skladb zasedbe. Fowler je z The Rolling Stones Project dan pred Radar festivalom nastopal v avstrijskem mestecu St. Viktring pri Celovcu. Torej ni bil od Varaždina oddaljen niti eno svetlobno leto, da ne bi zmogel priti podpreti skupine. Izredna gesta. Žal smo koncert zamudili, a Voodoo Lizards glasbeni hrup, ki so ga v sledovih ujeli moji receptorji, deluje zelo obetavno. Nič posebnega v izraznem smislu, a vseeno uspe vzbuditi določeno zanimanje.

Od kod so se vzeli na odru letošnjega Radar festivala veliki veterani slovenske rock glasbe, mi nikdar ne bo povsem jasno. Sploh ne po tem, ko Predin še naprej povsem suvereno vztraja in uspešno kljubuje slovenskemu "mainstreamu" s svojimi samostojnimi izdelki tudi v novem tisočletju. A si je vseeno vzel čas. Ko bi bila v zraku vsaj iskrica upanja ponovne združitve, izdaje vsaj kakšnega koncertnega albuma, za stare kolege, znance ter vse preživele, ki še pomnijo (pomnimo) tiste zlate čase. Kakorkoli, lepo jih je bilo videti znova skupaj na odru. Resnično. V trenutku me je prevzel nostalgični občutek izpred več kot 15. let, ko smo hodili v študentsko menzo Rožne doline v Ljubljani, kjer nam je kot študentom, skupina priredila mnogo zabavnih rockovskih večerov za katere si nismo niti mislili, da bodo nekoč postali tako vredni in dragoceni spomini. Postava Zoran Predin (vokal), Milan Prislan (kitara), Andrej Pintarič (bobni), Mirko Kosi (klaviature) in Zoran Stjepanovič (bas kitara), je v 40. minutah nanizala 5. skladb začenši s skladbo Tiha voda (Vzemi si čas). Ta je uvodoma potrdila, da kvintet še ni pozabil kdo je in kaj je. Žametasti in topel visoko karizmatičen Predinov vokal, njegov znani smisel za humor, ki je razbil v trenutku bariero med skupino in publiko ter seveda kratek, a sladek repertoar zimzelenih pesmi. Predvsem je hrvaška publika pokazala, da še ni pozabila zgradbe starih "Jugo" lestvic naj hitov nepozabnih časov bratstva in enotnosti, ko so Lačni Franz nadaljevali po skladbi Naj ti poljub nariše ustnice z Ne mi dihat za ovratnik, po kateri je pododrje dodobra oživelo. Po pričakovanju ni izostala seveda ena njihovih najlepših stvaritev (po aranžerski plati) Čakaj me, ki je sama po sebi pomenila vrhunec druženja s skupino. Lačni Franz so svoj nastop zaključili s svojim "mini rekviemom" Zadnja večerja, ki je še dodatno podžgal tisti neminljivi in nostalgični občutek brezbrižnih dni mladostne igrivosti in velikih upanj. Skladba v kateri že sama vloga verzov Predinove edinstvene izrazne moči, razblini sanje in razgrne grenko poanto naše dobe. A tisti edinstveni občutek je ostal in ne zmore izdati srca, tudi po več kot 15. letih, ko sem gledal skupino zadnjič, vse do nastopa na Radar festivalu. Srečno fantje in hvala za vaš obisk.

Še tole. Zoran Predin, ki je znan po prirojenem občutku za sočno šalo, je na oder prikorakal v majici "Kaj ti je Ivan?". Pri vsej gromoviti zavesti, da se glasbene umetnosti ne svinja s politiko, lahko navržem vseeno lastno asociacijo ob tem, da je to vprašanje na Zoranovi majici, glede na aktualne peripetije na hrvaški politični sceni, nemara bilo naslovljeno bivšemu hrvaškemu premieru Ivu Sanaderju?

Angleški pianist in kantavtor Joe Jackson se je pojavil na odru z dolgoletnima pajdašema z začetka kariere basistom Grahamom Mabyjem in bobnarjem Davidom Haughtonom, s katerima v zadnjih treh letih znova koncertira v živo. Možakar, ki je v lanskem letu izdal novi studijski album "Rain" je v takšnem slogu tudi pričel svoj koncert, ko se je lotil novejše Invisible Man.

Joe Jackson si priigra točke prepričljivosti in kredibilnosti s svojih pečatnim vokalom in petjem. Vokal je seveda poseben, prepoznaven, njegova zaščitna znamka prepoznavnosti, s kančkom hrepenenja in melanholije, vendar zapeljivega akcenta, ki ni patetičen ali kako drugače otožno nadležen. Posebna zvočna slika, brez kitare v postavi, je izzvenela povsem korektno, redko slišano in kar je bistveno, bila je nepopačena in povsem naravna. Pri tem je neverjetno koliko prostora pokrije le Joevo igranje klavirja ter njegov žametasti glas.

Sicer je to glasba, ki je bila zanimiva zlasti za glasbene gurmane. Joe Jacksona ne vidiš ravno pogosto koncertirati v tem delu Evrope. Je pa seveda tak pristop obsojen na izrazito dolgočasno predstavo, nasploh će se ne znaš vživeti v Jacksonovo glasbo. Stvar lahko daje občutek, kot da igra možakar samo sebi. Joe je večji del skrit za klavirjem, bobnar in basist sta pomaknjena še za eno linijo v ozadje, za Joea. Poleg tega možakra redko ogovarja publiko, ali pa celo pokvari podobo svoje predstave z izjavami kot: "Ne vemo kje smo, kaj počnemo tukaj ob tej uri, ko ljudje navadno spijo po svojih kavčih, se bomo pa potrudili dati vse od sebe!" Takšne izjave dajejo občutek, kot da prizorišča izven Velike Britanije ipd... za Joea Jacksona sploh niso zanimiva. Kakorkoli, nastop, kjer je Jackson nanizal med drugim tudi skladbe The Uptown Train, So Low, Is She Really Going Out With Him?,Fools In Love, Love On Your Radio, je prinesel posebnost večera in veliko glasbeno popestritev. Poslušljiva zmes odlične kompaktne zgibanke, kjer se v posebno različico art popa družno in nadvse kompatibilno vključujejo dodatki jazza in klasične glasbe.

Ime, ki ga je danes težko spregledati na zemljevidu rock glasbe in ime, ki je pomembno sodelovalo pri sooblikovanju vala belega bluesa, ki je zajel Veliko Britanijo in Evropo v sredini šestdesetih prejšnjega stoletja, je ime pevca Erica Burdona in njegovih The Animals. Skladba House Of The Rising Sun je še danes ena prvih reči, ki se jo nauči preigravati na kitari sleherni sveži kitarski navdušenec. Šest članska zasedba je v enournem šovu pošteno dvignila občestvo letošnjega Radar festivala na noge. Prvič so sprostili obiskovalci več hrupa ob zimzeleni klasiki Don't Let Me Be Misunderstood, s prijetnim pridihom reagge pozibavanja. Kvintetu, ki spremlja Erica Burdona je očitno veliko število "mravelj" pod odrom močno godilo in moram priznati, da so butnili iz sebe kar lepo mero potrebne koketne energije, ki je držala pokonci Rhythm N' Bluesovsko podkovane rockovske klasike. Vsekakor je z izjemo imena Eric Burdon, danes od pravih The Animals ostalo bore malo, če sploh kaj. Leta naredijo pač svoje. Najboljši časi so za njimi, žal pač. Človek bi si le želel ugledati na odru še kakšno glasbeno relikvijo poleg Erica, ki je bila elementarni in vitalni del nekdanjih The Animals

Eric je sicer deloval poskočno dovolj, radoživo, predvsem pa je prepričal vse na festivalu z vokalom, saj mu le ta še vedno zelo dobro služi.  Poseduje preverjeno karizmo, unikaten dotik, ki naredi opus The Animals tudi v letu 2009 na odru prepričljivo živ. A se čuti, da srca preostalega dela ekipe ne premorejo česa več, kot le rutinirane igre statistov, ki spremljajo in ubogajo svojega šefa.

Skupina je preko aranžersko močno prestrukturirane ultra znane House Of The Rising Sun zaključila svoj nastop v teatralnem duhu, k čemur je pripomogla ekstaza množice pod odrom, a se vrnila nazaj na oder - to je bilo obvezno, že za voljo hrupnega skandiranja in aplavdiranja avditorija, da izvede dodatek z We Gotta Get Out Of This Place, skladbo ki je drugi največji hit te zasedbe in ki je pomagala pri kariernem preboju tudi kasnejšim učencem Blue Oyster Cult, za prepoznavnost na rock planetu. Skupina je poleg že omenjenih treh skladb izvajala tudi When I Was Young, Don't Bring Me Down, San Franciscan Nights, I Believe To My Soul in John Lee Hookerjevo Boom Boom. Kljub opazkam je bil celokupni občutek bodrilen in zato bodite brez skrbi. Tudi v novem tisočletju je vredno obiskati Erica Burdona in njegov spremljevalni zverinjak na kakšnem izmed odrov.

Poleg Santane ena glavnih atrakcij letošnjega Radar festivala! Definitivno! Že po samih predpripravah na koncertni spektakel. Solomon si je v slogu velike zvezde privoščil kar lepo malho zamude na festivalu. Kakšnih 15 minut. Z leti je pridobil na hudi telesni teži in pevca je potrebno na oder pripeljati s posebnih vozičkom ter ga prestaviti na kraljevski tron. Očitno je, da noge ne zdržijo več telesne teže. Ah, ti ubožec Burke. Nekateri nabijajo leta, drugi pač kilograme. Burke spada v kategorijo drugih, kajti leta se njegovemu glasu prav nič ne poznajo.

Da bi "fant od fare" zakril ves špas ki se vrti okrog tovorjenja njegovega telesa od zakulisja do odrske izložbe, je Burke zapolnil zasedbo zlasti z dvema violinistkama in tremi pevkami, ki so, kot pomanjkljivo oblečene zajčice "izzivale" maso pod odrom in preusmerile pozornost nase. Seveda ni šlo brez znanih trikov, ki prav tako služijo istemu namenu, ko je Burke razdelil množico koravd pripadnicam nežnejšega spola v prednjih vrstah, v zaključku šova pa tudi vrtnice. Ni čudno da ob takšnem preverjenem "gentlemanstvu" poseduje 21. otrok - no tistih za katere je seveda prepričan, da jih lahko uradno prizna.

Solomon, ki je na odru zbral številčno spremljevalno ekipo 14. glasbenikov. Poleg hčerke Candy, ki je ena izmed pevk na odru, je zanimivost postave tega glasbenika tudi Hammondist Rudy Copeland, ki je sicer slep, a zato nič manj spreten pri svojem delu. Burke, ki je pred dobrima dvema tednoma obiskal tudi mariborski Lent festival, je priredil izredno šolsko lekcijo soula nabitega z erotiko, ki jo sproža njegov možat, hrustovski vokal in seveda perfektna ritmična in instrumentalna podkovanost spremljevalne ekipe, ki ustvarja tako prvovrstni ambient v katerega se lahko uleže vokalno šarmiranje tega unikatnega kralja soul hedonizma. Pihalna sekcija, koketne vokalistke, prepleti piana in seveda gromovito petje, je dvignilo občinstvo visoko na svoja pleča in pričaralo enkratno doživetje, pri katerem ni bilo potrebnega prav nobenega racionalističnega razmišljanja. Potrebno se je bilo le popolnoma odklopiti. Skladbe kot med drugim: That's How I Got to Memphis, Diamond in Your Mind, Fast Train, Soul Searchin', (Sittin' On) The Dock of the Bay Stand By Me, In the Midnight Hour, Tonight's the Night, A Change Is Gonna Come, Tutti Frutti, Lucille, What a Wonderful World, Everybody Needs Somebody To Love,...so prekleto izzvale naslednjega, ki mora stopiti na oder. Velikega Santano.

Letos mineva 40. let odkar je Santana izvedel svoj spektakularni nastop na legendarnem Woodstock festivalu leta 1969. Zato ne preseneča, da je zasedba takoj korenito pognala svoje kolesje v rotacijo s klasiko Soul Sacrifice. Velik monitor v ozadju, močna odrska razsvetljava barvitih prelivov, klasična zastopanost dveh toklastov, dveh pevcev, spremljevalnega ritem kitaista, ki drži kitarske riffe, medtem ko se Santana sam zabava z improvizatorskimi solo sprehodi enostrunskega dribljanja in matranja strun.  Soul Sacrifice pomeni sam po sebi unikatno glasbeno izkustvo. V trenutku predstavi Carlosa Santano kot umetnika, ki je združil prvine bluesa, rocka z tradicionalnim latino melosom, ki ga vodijo čvrsti salsa ritmi. Izredna zmes poslušljivosti, ki kar nezavedno vodi telo v migotanje. Mojstrovina že takoj na začetku koncerta! Fascinantno v vsem.

Izstopajoče ime v trenutni postavi te turneje je seveda temnopolti bobnar Dennis Chambers, znan po sodelovanju z izivajalci kot so Steely Dan, John Scofield, John McLaughlin, Maceo Parker, nenazadnje pa ga lahko poznajo celo ljubitelji trše droge, kajti s triom Niacin v postavi Dave Novello (Hammond) in Billy Sheehan (bas), je izdal štiri studijske albume. Preostanek ekipe ki spremlja kitarsko legendo pa sestavljajo še imena: Tony Lindsay (vokal), Andy Vargas (vokal), Bill Ortiz (trobenta), Jef Cressman (pozavna), Karl Perazzo (tolkala), Raul Rekow (konge, tolkala), Tommy Anthony (kitara, vokal), Benny Rietveld (bas kitara).

Pojdimo lepo nazaj k našemu Carlosu. Odet v svetlejša razpuščena oblačila, v novi dobi obvezno opremljen s čepico in sončnimi očalci, je Santana to pot postregel s silno dinamično in vedro igro, ki je nenehno podžigala prisotne spremljevalne glasbenike. Zanimivo je njegovo vedenje na odru. Kadar prevzame kdo izmed njegove ekipe solažo in s tem glavno vlogo na odru, se Santana pomakne povsem na rob odra, ali povsem na levo ali desno stran in se na tak način prelevi v "le še enega" v postavi. Deluje povsem nevzvišeno in obče dostopno, samo druženje z njim na koncertu, pa je velika pridiga šole o ljubezni in obujanja vseh tistih vrednot, ki vodijo k njej in k miru. Vrednot, ki smo jih po večini že davno pozabili in se jim ne posvečamo prav veliko, za kar pač prejemamo vsakodnevne "klofute", v nebo vpijoča opozorila in nam je za to malo mar.

Santana so ponudili vrhunski zvok. Zanimiva je tokratna odločitev Carlosa, da v živi repertoar ne vključuje v tej turneji skoraj obvezne skladbe repertoarja Samba pa ti. To manjkajočo skladbo pa je povsem suvereno nadomestila podobna erogena avantura in v ritmih valčka zapeljana instrumentalna Europa. Koncert Carlosa Santane je en sam veliki hit. Mož se pri tem lahko izmišljuje. V začetku je tako ustrelil z Into The Light, ki jo poznajo tudi vsi oboževalci post grunge jokavcev Nickleback, spet preklop na absolutni siesta vrtinec z Life Is For Living in potem nadgradnja z enim izmed sladkorčkov tokratne setliste Incident At Neshabur ("Abraxas", 1970), ki je dodobra razvnel instrumentalni čut velikega harmoničnega sobivanja skupine Santana na odru, s Carlosem v absolutnem središču. K takšnim trenutkom se je skupina še mnogokrat vrnila, saj je raztegnila osnovo pesmi v daljše sočne točke improvizacije, kjer se je lahko do popolnosti razživela in razmahnila. Skratka repertoar je bil nekako sestavljen iz zaporedja hitra, pa za njo umirjena skladba.

Ko so preko Evil Ways fantje prešli na A Love Supreme, kjer je Carlos spravil k petju verzov "A Love Supreme" prav celo publiko pod odrom, je dišalo po popolnem odklopu. To je nastopilo z Black Magic Woman, saj je Santana od tu dalje nizal najbolj znane zimzelene in rajanje se je lahko začelo. Masa plesno razvneta, Santana z ekipo odlično razpoložen, izredna energija vsepovsod! Kar težko se je bilo posloviti od spektakla, posebej pa je bil zabeljen zaključek, ko so roadieji spravili na oder kakšnih deset otrok, jim dodelili v roke tamburine in so tako pomagali skupini zabavati prisotne v zaključni skladbi Jingo.

Latino ritmi, latino melos, ujeti v unikatno zmes rockovske energije, so učinkovali kar hipnotično in človek ni imel časa niti pomisliti, da sta se naenkrat obrnili naokoli kar debeli dve uri in pol druženja s kitarskim šamanom. Ta je dokazal s svojo ekipo, da je še vedno poln življenjske energije, ki jo nesebično deli skozi svoj unikatni jezik glasbene pridige. Če iščete zabavo, ne premišljujte dvakrat, kam oditi, če je v bližini vaših krajev veliki Carlos Santana s svojo ekipo.

Magičen večer, magičnega druženja, pa je skalil prav po zaključku nesrečni incident. Ko so se ljudje že odpravljali domov, je nekdo do smrti povozil hrvaškega glasbenega kritika in umetnostnega zgodovinarja Darka Glavana, zaradi česar so prekinili tudi sam "after show party" s katerim so želeli skleniti letošnji Radar festival. Navkljub tem črnemu madežu, bi rad izpostavil, da je dan minil v enkratni delitvi glasbene energije in odlični organizaciji, kar seveda dolgoročno spodbuja dejstvo, da lahko Radar festival preraste nekoč v enega izmed večjih in bolj pomembnih Evropskih poletnih festivalov.

fotografije: Aleš Podbrežnik