Medtem, ko so se bolj mainstreamovsko nagnjeni metalci zabavali v Kino Šiška na koncertu Megadeth, smo se v nedeljo 3.6., bolj črni po duši odpravili v Gromko na doom poslastico, v obliki bendov The Canyon Observer, Ophis, Esoteric in Ahab. Preden nadaljujem, bi najprej rad pohvalil samo prizorišče, ki se počasi postavlja ob bok bolj renomiranim prostorom v Ljubljani in na Metelkovi. Zvok je bil namreč prav primeren glasbenim zvrstem in tudi samo vzdušje je bilo vrhunsko.
Med čakanjem na začetek dogodka, se mi je za trenutek zazdelo, da bi lahko Megadeth in dejstvo, da je prav ta vikend na hrvaškem potekal festival Metalfest, odtegnila veliko klientele. Pred vhodom je še kakšne pol ure do začetka postopalo okoli dvajset duš. Zato sem bil prijetno presenečen, ko sem ob vstopu ugotovil, da je dvorana v bistvu polna. In prav je bilo tako.
Za začetek smo lahko uživali v slovenskih The Canyon Observer. O njih sem pisal že dvakrat, tako da sedaj ne bom odkrival tople vode. Vse kar lahko rečem je, da fantje na čelu s karizmatičnim pevcem, napravijo koncert kot se spodobi. Ne glede na to ali imajo na voljo dobre pol ure kot tokrat ali pa čas, da predstavijo svoj širši opus. In kljub temu, da sem jih že večkrat videl, me nikoli ne pustijo neprizadetega ali če sem bolj nazoren, ob njihovi glasbi težko stojim pri miru. Kar je dobro.
Po prijetni prvi predskupini, so na oder stopili Nemci Ophis. Prvi predstavniki težkega dooma ta dan. Nemci nas v ekstremnem metalu že kar nekaj časa prijetno presenečajo. Njihovi DSBM in black metalski podvigi se počasi premikajo že na meje epskega. In tudi Ophis so pokazali nekaj veščin, ki so očitno zapisane v DNK Germanov. Njihovo tolmačenje dooma se dotika še death metala, v trenutkih, ko pa vokalno komade pokrije bobnar pa depresivnejših oblik black metala. Vendar so še vedno zelo ortodoksni doomerji z močnim in šolskim glasom kitarista. Če sem prav sledil koncertu so nam predstavili skladbe iz vseh svojih petih izdaj, med katerimi sta tudi dva celovečerna albuma. Vzdušje pa je bilo primerno temačnosti dogodka. Že sama zvrst je takšna, da človeka nekako posrka vase. Počasni in hipnotični rifi pa še pridodajo k izkušnji. Glede na sam potek dogodkov, je bilo kar malo preveč veselo dejstvo, da smo basistu Oliverju, ki je na ta dan praznoval rojstni dan, zapeli Happy birthday. Nas je pa pevec takoj spet postavil na realna tla z najavo naslednjega in tudi zadnjega komada, ki je nosil ime Funeral. Kako primerno.
Naslednji so bili na vrsti Angleži Esoteric. Bend je številčen in njihova prezenca posebna. Pevec nosi naglavni mikrofon, podoben tistemu, ki ga je imel na vrhuncu slave DJ Bobo. Članov skupine je šest, tako da so lepo napolnili oder . Zanimiv je bil tudi pogled na klaviaturista, ki je imel pod samo klaviaturo obešen šal nogometnega kluba Aston Villa. Že sam pogled na njihovo stran na Encyclopaedia Metallum, je rahlo rastrašujoč. Med šestimi izdajami ima najnižjo oceno album Subconscious Dissolution into the Continuum in to 89! Ne pravim sicer, da so ocene na tej strani najbolj merodajne na svetu. Vendar pa ima zadeva neko težo. Igrajo mešanico dooma in death metala z močno elektronsko ojačanim vokalom in močnimi efekti na kitarah. In od vseh bendov ta dan bi lahko rekel, da bi bili ti mojstri za povprečnega poslušalca najbolj poslušljivi. Žal nisem ujel nobenega naslova skladb. Mi je pa bil všeč komad, ki je bil mešanica srednje hitre solaže in ekstremno počasnega ritma prežetega z ubijalskim vokalom. Klaviature niso prišle vedno do izraza, kar me je na začetku že malo zaskrbelo, vendar pa so se slišale vedno ko je bilo potrebno in so ključno prispevale k atmosferi. V ozadju so se vrtele preproste projekcije vzorcev živih barv, ki so naredile svoje pri vzdušju, Njihov nastop je prav zaradi melodičnosti in dostopnosti minil najhitreje. Kar pa pri doomu nekako ni cilj.
Za njimi so se po krajšem premoru na odru pojavili mogočni Ahab. Fantje z Bavarske lovijo Moby Dicka od leta 2004 in če se bodo držali knjige Hermana Melvilla, bodo na sceni ostali še dolgo. Gredo jim zaslužene čestitke za sam koncept benda. Čudovito zajamejo tudi vzdušje, saj je sama glasba mešanica melanholije, agresivnosti in brezčasnosti, kar je poanta zgodbe. V živo sem jih videl poprej že dvakrat. Obakrat na festivalu ob najbolj nemogočih jutranjih urah, tako da sem ponavadi hitro obupal. Zato sem se še toliko bolj veselil dvoranskega nastopa, ki so vedno posebna doživetja. Na odru so imeli postavljeni dve pokončni zastavi, na njih pa sidra podobna tistemu, ki ga ima Popaj vtetoviranega na podlakt. Mogoče oder ni bil primeren za to postavitev, saj je en prapor razbijal enovitost benda. Levi kitarist je skozi celoten koncert izgledal, kot da igra bolj zase. Vsekakor pa to ni pomenilo, da niso odigrali vrhunsko. To da imajo najmanj deset minutne komade smo vedeli že prej in na ta račun je padlo kar nekaj šal. Zanimivo pa je, da v živo dolžina sploh ne predstavlja kakšnega problema. Vokal Daniela Drosteja je naravnost vrhunski in v nulo primeren za to zvrst in ko se vsi skupaj vržejo v kakšen bolj groovy moment je celotna dvorana začupala z njimi. In če obstaja ta pristna kohezija med bendom in publiko, potem lahko govorimo o dobrem koncertu. Za konec so nam prihranili, po krajšem privabljanju nazaj na oder, še komad The Hunt, pri katerem se skupina pokaže v vsem svojem sijaju.
V nedeljo sem bil torej priča zares vrhunskemu dogodku. Pošteno je tudi omeniti, da cena karte ni bila pretirana, saj se mi 10€ zdi več kot primerno za takšen dogodek.
na vrh