No, pa je tudi prestolnica dočakala koncert kalifornijskih punkrockerjev Pennywise, ki delujejo od leta 2010 z Zolijem Teglasom na vokalu, ki je vokalist v hardcore/punkrock skupini Ignite.
Tresenje tal se je na ta dan (ponedeljek, 7. februar 2011) v Kinu Šiška začelo s trboveljskimi hardkoraši Kreshesh Nepitash. Peterica je občinstvu, ki je bilo za ta čas še precej razredčeno in statično, predstavila komade iz obeh albumov (Life Is On The Line in A Piece Of Anger), premierno pa so odžagali novo pesem z naslovom Pain. Fantje imajo za seboj že kar lepo kilometrino, kar se je opazilo tudi med samo izvedbo koncerta, ki je za njih trajal 40 minut, kar je zadostovalo za dokaz, da so na domači sceni prav oni prvaki hardkora - fight for hardcore pride!
Po urniku, ki je bil skoraj popolnoma točen, so po kratkem odmoru, ob 21.45 prikorakali na oder Elvis Jackson, ki so bili tisto napovedano presenečenje, organizatorji pa so jih razkrili šele slab teden pred koncertom samim. Ob prvih udarcih in krikih vokalista Bude se je občinstvo zgostilo, uživelo ter začelo s premikanjem (oziroma prerivanjem v sprednjih vrstah). Tudi njihov repertoar je zajemal pesmi iz vseh izdanih albumov (Move Your Feet It`s One O Clock, Go Home And Practice, Summer Edition ter Against The Gravity iz leta 2009). Še vedno med občinstvom zažigajo norčije, ki jih elvisi počnejo skozi leta (npr. Metanje WC papirja ter konfetov, t.i. plavalni tečaj na napihnjeni blazini in brcanje napihljive žoge), kombiniranje reaggeja, metala, skaja ter punkrocka pa vedno privabi na njihove koncerte pripadnike mešanih kultur. Tudi tokrat ni šlo brez Raining Blood vložka, pod katerim so podpisani legendarni Slayer ter z zaključno slovensko himno (t.j. Smoke The Herb), ki jo z elvisi prav vsak še vedno rad zapoje.
Minute odmora so s tekočimi substancami napojile občinstvo, stopnišče se je začelo polniti, vrste pred WC-ji so bile vse krajše, dvorana pa vse bolj polna.
S petminutno zamudo so na oder prikorakale kalifornijske legende Pennywise v postavi Fletcher Dragge na kitari in spremljevalnem vokalu, Randy Bradbury na basu in spremljevalnem vokalu, Byron McMackin na bobnih ter Zoli Teglas na glavnem vokalu.
Skupina slovi po udarnih komadih in po družbeno kritičnih besedilih, ki opisujejo vsakodnevne stvari, ki se dogajajo v življenju okoli nas. Brez kompromisov so udarili s komadom Fight Till You Die in dvignili temperaturo. Metanje z odra, ki predstavlja skupini Pennywise sodelovanje in bratstvo, se je odvijalo prav od samega začetka koncerta ter se rahlo umirilo, ko je na polovici koncerta bilo treba prižgati luči in prekiniti pesem Homesick, ko je nekdo iz sprednjih vrst visoko poletel ter nizko in trdo pristal. Dejstva ostajajo dejstva, ki jih je treba kdaj pa kdaj še enkrat javno povedat (kot je to storil pevec Zoli) - "Treba je biti previden, ko skačeš iz odra!" ter "Z odra skačeš na lastno odgovornost!"
Z vsako pesmijo se je energija še dvigovala, temperatura tudi, prihajali so hiti s skoraj vseh plošč (Pennywise, Unknown Road, About Time, Full Circle, Straight Ahead, Land of the Free? ter iz zadnje izdaje Reason To Believe, niso pa se dotaknili nobene pesmi iz albumov Fuse ter iz albuma From The Ashes) in dosegli vrhunec, ko so odigrali Ben E. Kingovo klasiko Stand By Me, ki je v njihovem dolgoletnem repertoarju nepogrešljiva. Po kratkem odmoru se je vidno zmatrana ter mačkasta četverica vrnila na oder, se zahvalila vsem, ki jih podpirajo že od leta 1988, se zahvalila vsem, ki so prišli na koncert, še enkrat več povedali kdo in kaj so (pesem z naslovom "Pennywise"), za konec pa bratska himna (pesem Bro Hymn), ki je kot ponavadi tudi tokrat na oder privabila cca 100 ljudi pa še kakšnega več.
Ko je odbila polnoč, se je dvorana vidmo zadovoljna spraznila, pot pa se je nadaljevala na uradni after party, ki ga je gostila Gala Hala na Metelkovi. No, pa o tem kdaj drugič...
fotografije: Martin Prezelj
na vrh