Punk Rock Holiday, sedmič! Kljub ne najboljšim začetkom je v zadnjih letih festival močno pridobil na ugledu in je tako že nekaj let razprodan. Tokratna edicija pa se je razprodala še v istem dnevu, ko so karte šle v prodajo. Težko si je bilo predstavljati, da je za punk rock takšno zanimanje. A deluje, da punk rock scena doživlja preporod.
Na prejšnjih edicijah festivala je nastopilo malo morje priznanih punk rock skupin, ki so svojo pot začele že v osemdesetih. Seveda se je tudi letos našlo kakšno presenečenje. Prvi so svoj povratek v Slovenijo po 16 letih napovedali punk rock mogotci The Offspring. Kot drugo veliko presenečenje pa je bil tudi povratek Pennywise, tokrat z originalnim pevcem. Tekom festivala pa se je izkazalo, da je bilo presenečenj v naboru skupin še več.
Za ogrevalni dan je bilo na festivalu že v dopoldanskih urah prisotno pravo festivalsko vzdušje. Obiskovalci so se kopali na sotočju, gozdnati del območja je bil preplavljen s šotori, alkohol pa je tekel v potokih. Poskrbljeno je bilo pravzaprav za vse. Izbira hrane je bila vsekakor pestra, možno je bilo dobiti pivo za en evro, plačilni sistem s kartico pa je poskrbel, da z vračilom kozarca okolje ni bilo onesnaženo. Vsekakor pa je za pohvaliti tudi sanitarije, ki so bile vsak dan očiščene. Za doplačilo je bil na voljo tudi navadni WC in topli tuš. Kaj vse je ponujal festival, bi se dalo še dolgo naštevati, a preden se začne teči beseda o nastopajočih, je treba omeniti še mali skate park, kjer so tisti malo bolj vešči z rolko in BMX-om kazali svoje vragolije na tamkajšnji rampi. Zadnji dan pa se je odvil tudi turnir.
Ogrevalni dan (7. 8. 2017)
Koncertno dogajanje so otvorili britanski Thrash Boat, mladi punk rockerji, ki imajo za seboj en album. Nekega velikega interesa tu še ni bilo, čeprav je skupina opozorila, da se še rojevajo nove punk skupine, ki bodo nekoč nekaj pomenile na sceni. Naslednji, ki slišijo na ime The Kenneths, so dali vedeti, da je tradicija še vedno živa. Slišal se je namreč vzor po Ramones in The Clash. Trio ni kompliciral, temveč je v ospredje postavil preproste kitare in bobne in tako pokazal vrline bolj staromodnega punka. Godba se je precej zasukala pri avstralski zasedbi Clowns, ki so udarili precej močneje. Kot mnoge avstralske zasedbe tudi Clowns prinašajo nekaj posebnega s svojim punk rockom, ki poudarja tudi elemente hardcora. Sama glasba Clowns je zahtevala malce več pozornosti, namreč tudi skladbe so bile precej daljše in posledično zahtevne. Clowns, ki imajo za sabo tri albume, predstavljajo na sceni neko svežino in verjetno bo z leti skupina postala le večja.
Prizorišče se je z vsako uro bolj polnilo, malo pred deseto zvečer so na oder stopili Jaya the Cat, ki so občinstvo pomirili od divjih Clowns. Jaya the Cat so predstavljali zmes punka, skaja in reggaeja. Skupina, ki že deluje skoraj dve desetletji, ni imela kakšnih opaznih težav z nastopom. Predvsem so dobro poskrbeli, da se je publika zabavala, čeprav je bilo za pričakovati kakšen bolj »nažigaški« del več, a na splošno to vtisa ni pokvarilo, ker so bile skladbe relativno raznolike. Za piko na i pa je poskrbel karizmatični bradati vokalist Geoff Lagadec, ki je občasni nagnil steklenico viskija.
Sledili so slovenski Pigs Parlament, ki se že od prve edicije festivala trudijo in tudi odlično promovirajo. Če so bili Pigs Parlament pred leti še mlada skupina, ki si nabira kilometrino, so letos pokazali, da so si nabrali malo morje izkušenj. Treme ni bilo zaznati, tudi veliki oder jim ni povzročal težav. Skupina je tri četrt ure suvereno predstavila svoj material, ki se dotika punk rocka, skaja, hardcora in še česa. Vsekakor pester repertoar, a tudi kaotičen, ker se skupina poslužuje marsičesa. Nedvomno pa so Pigs Parlament dodobra ogreli publiko, ki je čakala na zvezde večera.
Prizorišče se je do polnoči napolnilo do zadnjega kotička. Termin je bil namreč rezerviran za legendarne The Offspring, ki so se v zgodovino zapisali leta 1994 z legendarnim albumom Smash. Skupina je svoj set pričela s hitom »You're Gonna Go Far Kid« z albuma Rise and Fall, Rage and Grace, kar za otvoritveni ni bila ravno najboljša izbira, a že kmalu se je odkupila s skladbo All I Want. Evforija publike pa se je začela z vsako skladbo stopnjevati. Pri skladbi Staring the Sun se je moshpit občutno povečal, publika pa je The Offspring z divjanjem in petjem spremljala vse do konca. Skupina je v solidni formi. Odigrano je bilo več kot le dobro, kakšnih napak ni bilo zaznati. Za vokal Dexterja Hollanda je bilo pričakovati, da bo pešal, a njegov vokal je bil izredno močan in jasen. Tu se je celo pojavil občutek playbacka, ker je Holland poprej imel težave z vokalom, sedaj jih ni bilo. Kljub navdušenosti in dobremu repertoarju je treba pripomniti, da so The Offspring odigrali vse skupaj preveč rutinsko. Komunikacije s publiko je bilo zelo malo, največ je dejansko povedal gostujoči kitarist, ki je zamenjal karizmatičnega Noodlesa, ki je bil odsoten zaradi starševskih obveznosti. Če se potegne črto, so The Offspring nedvomno naredili žur, kar je tudi logično, ko se po toliko letih ali tudi prvič v živo usliši klasike, kot Walla Walla, Kids Aren't Allright, Bad Habit in večni Self Esteem. The Offspring so zbudili občutek nostalgije, a v naslednje se lahko pričakuje še kaj več.
Prvi dan (8. 8. 2017)
Za ogrevalni dan se je na območju festivala napolnilo skoraj vse, a vendar je s prvim uradnim dnevom zrastlo še nekaj šotorov. Dogajanje pa se je pričelo že zgodaj na obalnem odru, ki je bil postavljen pri sotočju, kar je bilo več kot primerno. Obiskovalci, ki so se podali na kopanje, so se lahko ogledali še mlade obetavne skupine. Na malem odru so se zvrstili italijanski pop punkerji Wasei Hey! Go!, hrvaški punk rockerji Fast Response, belgijski Altitude, francoski melodični hardcorovci Adversity, avstrijski 7 Dials Mystery ter Deadends. Z vsako skupino se je prizorišče bolj polnilo, občutno polno pa je bilo pri zasedbi Petrol Girls, ki se je oklicala za feministično post hardcore skupino. Čeprav glasbeno ne gre za presežke, je publika več kot dobro sprejela skupino, v kateri sta dve punci, od katerih je ena skrbela za jezne vreščeče vokale. Potencial nedvomno je, a vendar bo potrebno še kakšna nadgradnja, da bo vse skupaj bolj privlačno za še večje občinstvo.
Dogajanje se je za tem preselilo na večji oder, glasbeno pa je prevladoval hardcore. Predstavili so se Jesus Piece; ameriška hardcore skupina iz Philadelphie, ki je brezkompromisno udrihala z močnimi zmetaliziranimi hardcore skladbami. Pomirilo se je še pri naslednji skupini The Generators, ki so postregli z bolj tradicionalnim punk rockom, ki je poudarjal tudi vrline street punka. Skupino je podprla že večja publika, kar je tudi zasluženo, glede na to, da obstajajo že dve dekadi.
Naslednji so nastopili stari znanci festivala, The Real Mckenzies. Skupina je tako kot se spodobi naredila pravcati žur s svojo glasbo, ki se ob punk rocku poslužuje poskočnih keltskih vplivov. Skupina sicer izhaja iz Kanade, vendar ob stalni uporabi škotskih dud je ves čas prisoten duh te države, tudi pri določenih skladbah gre za priredbe škotskih viž. Kot stalni gost Sloveniji se ne pričakoval velik obisk pa vendar se je prizorišče lepo napolnilo, publika pa je že skakala z odra, tako da je bilo v prednjih vrstah precej divje. Na splošno je delovala skupina v dobri formi, na čase je pešal le vokal edinega originalnega člana Paula Mckenzieja, a kljub temu je bil koncert uspešno izpeljan.
Zasuk je sledil s priznano kalifornijsko zasedbo Ignite, ki so postregli z odlično kombinacijo punk rocka in melodičnega hardcora. Skupina je Punk Rock Holiday obiskala prvič leta 2014, sedaj pa se je vrnila, da predstavi skladbe z aktualnega albuma A Way Against You iz leta 2016, čeprav največji poudarek je bil na skladbah z albuma Our Darkest Day (2006). V eni uri, kolikor so imeli na voljo, je skupina več kot solidno predstavila presek svoje kariere. Čez uigranost se ni za pritoževati, prav tako pri zvoku ni bilo odklonov. Posebno pohvaliti gre vokalista Zolija Teglasa, ki je s svojimi nagovori opozarjal na razne problematike, večinoma politične narave. Na srečo Teglas ni govoričil v nedogled, temveč je kratko in jedrnato opredelil problem in nato je že sledila skladba. Čeprav Ignite niso več mlada skupina, so še vedno dovolj energični, da naredijo temu primeren koncert.
Preostale so še zvezde večera, dolgo pričakovani Pennywise z originalnim vokalistom Jimom Lindbergom. Skupina ja svoj repertoar omejila na prvih šest albumov, medtem ko je novejše pustila na miru. Čeprav gre praktično za punk rock staroste, so Pennywise že v samem začetku pognali publiko v divjanje. Skakanja z odra torej ni manjkalo, znane skladbe, kot so Fuck Authority, Society, Fight Till You Day, Same Old Story, so iz strani publike glasno odmevale. Odigranih je bilo tudi nekaj priredb, Pennywise so se poklonili Bad Religion, Minor Threat, Beastie Boys in celo Benu E. Kingu. Repertoar je bil nedvomno pester, marsikdo je verjetno podoživljal svojo mladost z odigranimi klasikami. Zatakne pa se pri formi skupine. Medtem ko je ritem sekcija držala tempo, si je kitarist Fletcher privoščil kar nekaj napak. Jim Lindberg pa vokalno ni več v taki kondiciji kakor včasih, a tu se lahko izgovarjamo na emšo. Od Pennywise se je pričakovalo več, a namesto kakšne skladbe več, je bila publika deležna Fletcherjevega »humoričenja«, vrh pa je dosegel, ko je enemu udeležencu, ki je skočil na oder, strgal majico. Solidni repertoar so Pennywise zaključili s skladbo Bro Hymn, katero je na koncu pelo veliko občinstvo na odru. Pričakovanja so bila visoka, a z zamazanim zvokom in fušanjem se je vtis malce pokvaril. A Bro Hymn je odmeval še dolgo v noč, ker žur se je nadaljeval na plaži, kamor se je podal tudi Fletcher.
Drugi dan (9. 8. 2017)
Tempo festivala je bil neusmiljen. Ponovno se je začelo na obalnem odru že ob dvanajstih. Začelo se je z avstrijski punkerji Never Been Famous, sledili pa so španski hitri melodični punkerji Acid Snot, grški punk rockerji Bandage ter Day Oof. Slednji so hitremu skate punku dodali še kopico zanimivih melodij in solaž, kar daje lep potencial za naprej, obenem skupina tudi s tem izstopa iz povprečja. Manj so komplicirali nemški Teenage Love Guns, ki so se držali bolj preprostih prijemov. Okoli četrte ure so stopili na oder mladi slovenski upi Start At Zero, ki so v pol ure odpičili dinamičen skate punk in dali na znanje, da je v mladih slovenskih punk skupinah lep potencial.
Območje obalnega odra je bilo vedno bolj polno, na račun pa so prišli privrženci melodičnega hardcora, nastopili so namreč mladi angleški upi Higher Power, ki so s svojim stilom spominjali na hardcore devetdesetih. Z vokalom pa so se pojavile asociacije na legendarne Life of Agony.
Dogajanje na obalnem odru so zasluženo zaključili izraelski Not On Tour. Skupina se poslužuje hitrega brezkompromisnega hardcora z jeznim ženskim vokalom. S kratkimi skladbami je skupina poudarjala, da bo v ospredje dala preprosto šus in nič nepotrebnih dodatkov. Čeprav ne gre za prepoznavno skupino, je bilo prizorišče polno do zadnjega, v ospredju pa se je že pridno moshalo.
Po divjem nastopu Not On Tour so na glavni oder stopili No Trigger, ameriška punk rock/hardcore skupina, ki je 40 minutah zaigrala skladbe z obeh albumov in letošnjega EP-ja. No Trigger so z energičnim nastopom in dobrim spevnim vokalom prepričali, da so vredni ogleda.
Za tiste, ki prisegajo na bolj udaren hardcore, pa je bilo poskrbljeno z naslednjo skupino. Oder je bil rezerviran za hardcore veterane, bostonske Slapshot, ki svojo glasbeno pot pričeli že v osemdesetih. V eni uri so Slapshot nekako povzeli svojo glasbeno kariero. Skladbe so bile raznolike, nekatere so bile bolj starošolsko obarvane v stilu kakšnih Warzone, nekaj skladb pa se je že spogledovalo s čim bolj tršim, asociacije so se pojavile na Blood For Blood, Sick Of It All in celo Agnostic Front. Slapshot so kljub letom nastopili več kot solidno in ubranili barve hardcora.
Vzdušje na festivalu se je samo še stopnjevalo. Sledilo več melodike in spevnosti. Nastopili so namreč Face to Face, kalifornijski punk rockerji, ki so prišli ob poplavi punk rocka v devetdesetih, vendar nekako niso prišli v ospredje kot druge skupine, ki so pristale pod okriljem založbe Fat Wreck. Face to Face so dvome hitro razblinili, ko je skupina odigrala nekaj starejših skladb, občasno pa so predstavili tudi kaj novejšega. Publika je s petjem refrenov in skakanjem z odra dobro sodelovala, tako da Face to Face dolgemu obstoju primerno dobili zaslužen dober odziv.
Ameriški punk rockerji Anti-Flag so že stari znanci festivala. Tokrat so na oder festivala stopili že četrtič, kar ne pomeni, da bodo stvar opravili rutinsko. Skupina na redni osnovi izdaja nove albume ter tudi redno koncertira, tako da z vsakim nastopom Anti-Flag ponudijo kakšno noviteto v svojem repertoarju, obenem ne pozabijo na priznane skladbe, kot so 1 Trillion Dollar$, The Press Corpse, Broken Bones, Cities Burn in Power to the Peaceful. Tudi tokrat so imeli varnostniki mnogo dela, da ni preveč udeležencev koncertu bilo na odru. Vedno politično kritični Anti-Flag so seveda znova navdušili. Skupina se lahko pohvali z odlično komunikacijo s publiko ter uigranostjo. Skladbe pa so nalezljive in udarne z močnimi besedili. Anti-Flag mogoče ne delajo toliko na hitrih skladbah, vendar smisel za žur imajo neverjeten.
Za tiste, ki prisegajo na hitro punk rock godbo, je bil rezerviran termin ob polnoči, ko so kot zadnja skupina tretjega dneva festivala na oder stopili Good Riddance, ki so navdušili že leta 2012. Medtem je skupina posnela novi album Peace in Our Time, s katerega je odigrala tudi nekaj skladb. Predvsem pa najbolj zanimivo pri samem repertoarju je bilo, da je skupina v ospredje dala predvsem hitre skladbe, medtem ko tiste počasnejše niso prišle niti do pravega izraza. Leta se skupini tudi že malce poznajo, sploh pri vokalistu Russu Rankinu, ki nima več tako močnega vokala kot nekoč. Posebej pa gre tu pohvaliti bobnarja Seana Sellersa, ki je s svojo hitrostjo in natančnostjo velikokrat preusmeril pozornost prav nase. Na čase je delovalo, da ga kitarist in basist komaj dohajata, Sellersu pa energije ni in ni zmanjkalo. Good Riddance so svoj set zaključili v dobri uri in še enkrat pokazali, kaj je tisti pravi brezkompromisni, »našusirani« punk rock.
Tretji dan (10. 8. 2017)
Predzadnji dan festivala se je prav tako pričel že ob dvanajstih, pričelo pa se je z italijanskimi Actionmen, katere je prišlo pogledat kar nekaj ljudi. Actionmen so odpičili zabaven punk rock in sodeč po dobremu obisku si lahko obetamo, da nas bo nekoč zabavala tudi na velikem odru. Po zabavljačih Actionmen so sledili italijanski pop punkerji Why Everyone Left, nato pa so nastopili slovenski Real Life Version, ki so še enkrat pokazali, da je Ajdovščina v punk rocku močna.
Program se je lepo nadaljeval po urniku. Zvrstili so se avstrijski Barrier Reef the Great, bolj agresivno so pristopili angleški hardkoraši Bono! (ne, skupina ne igra hardcore priredb U2). Veliko interesa so poželi švicarski hardkoraši Nofnog, ki so svoj set na srečo odigrali do konca, za tem pa je nastopila nevihta, ki je prinesla zgolj kaos in tako prekinila pester program.
Dolgo napovedano neurje je prineslo precejšnjo zmešnjavo, nastop brazilske zasedbe 69 Enfermos je bil prestavljen na naslednji dan, kalifornijska zasedba Get Dead pa je dobila nastop po glavni skupini dneva na glavnem odru. Neurje na srečo ni pustilo hujši posledic, zato se je lahko program na glavnem odru nadaljeval po urniku.
Malo pred sedmo uro zvečer se je dogajanje na glavnem odru pričelo s Pears, mlado ameriško hardcore punk skupino, ki ima za seboj dva albuma, zadnjega je izdala pri priznani založbi Fat Wreck Records. Pri Pears ni delovalo, da so odkrivali kaj novega, temveč so se držali preverjenih vzorcev, a vendar gre za mlado skupino, ki zna še veliko povedat.
Pri zasedbi Teenage Bottlerocket, ki je nastopila že pred dvema letoma, se je prizorišče vidno napolnilo, kar je logično, ker skupina posega po spevni in melodični godbi. Tudi večji poudarek je bil na vokalnih melodijah, katere je publika dobro poznala. Med drugim pa se je tudi poznala kilometrina skupine, ki koncertira že več kot 15 let. Teenage Bottlerocket so nedvomno zadovoljili tiste, ki prisegajo na No Use for a Name, Lagwagon, Bouncing Souls ipd.
Hardcora na festivalu vsekakor ni primanjkovalo z izjemo kakšnega legendarnega NYHC imena, a za to so bili na sporedu legendarni Madball, ki so nastopili v Sloveniji že mnogokrat, v Tolminu pa med drugim tudi na festivalu Metalcamp. V eni uri, kolikor so imeli Madball na voljo, se skupina ni držala nazaj. Izstopal je energičen vokalist Freddie Cricien, ki se presenetljivo dobro drži, tudi vokalno ne peša. Inštrumentalen del je več kot soliden, ritem sekcija je bila spodobno udarna, kitarist Mitts pa je nanizal cel kup hitrih in udarnih riffov, kakor se za hardcore tudi spodobi. Z naborom skladb so povzeli obdobje od zgodnjih izdaj do zadnjega albuma Hardcore Lives (2014). Madball so tudi danes več kot vredni ogleda.
Pravi žur pa se je začel z naslednjimi starimi znanci Less Than Jake. Skupina odlično kombinira nalezljivi punk rock s skajem in reggaejem, k čemur dodatno pripomoreta saksofon in pozavna. Less Than Jake so vseskozi navduševali z izredno pozitivno naravnano glasbo. Beseda catchy dobi pri njih pravi pomen. Posebno je treba pohvaliti kitarista Chrisa DeMakes in basista Rogerja Limo, ki sta si odlično izmenjevala vokale, pri slednjem pa je treba poudariti še njegov odličen smisel za vokalne melodije. Nedvomno so Less Than Jake navdušili tudi z nagovori, Roger Lima se je konstantno šalil na svoj račun. Med drugim je omenil, da če je publika pijana na njihovem koncertu, so avtomatsko boljša skupina za poslušat. Za Punk Rock Holiday pa je omenil, da je tako dober festival, da bo preostanek njihove turneje beden. Skratka, Less Than Jake so tako vedno navdušili.
Za dodatno zabavo so poskrbeli še legendarni Toy Dolls. Legendarni trio, katerega originalni član je le kitarist/vokalist Michael Algar, je nastal že leta 1979. Toy Dolls so s svojo glasbo dali pridih staromodnega punka s preprostimi kitarami in ritmi. Čutiti je bilo seveda tudi Oi vplive. Vse skupaj pa je imelo šaljivo konotacijo, na čase je delovalo kot da delajo glasbo za kakšno risanko. Trio se kljub letom ni držal nazaj, koncert je odigral več kot prepričljivo. Toy Dolls so po videnem lahko zgled mladim skupinam, da se da tudi v starejših letih narediti energičen koncert.
S Toy Dollls bi se moral program četrtega dne zaključiti, vendar zaradi neurja na obalnem odru niso nastopili Get Dead, ki so dobili pozni termin na glavnem odru. Kljub pozni uri je skupina, ki je pred nekaj leti pristala na založbi Fat Wreck, skušala prepričat tiste, ki so imeli dovolj energije za še eno dozo punk rocka.
Četrti dan (11. 8. 2017)
Nestabilno vreme je zagodlo že dopoldne in tako so bili brazilski 69 Enfermos znova prestavljeni na kasnejši termin. Na srečo je bil naliv edini ta dan, zato se je z izjemo brazilskih osmoljencev na obalnem odru pričelo dogajati po predvidenem programu. Nastopili so belgijski punk rockerji Corbillard, barve hardcora pa so branili La Armada, ki so bili ustanovljeni v Dominikanski republiki, a po nekaj letih so se preselili v ZDA. La Armada so postregli z resnično jeznim hardcorom, ki se spogleduje tudi z death metalom in grindcorom.
Okoli dveh so nastopili Sled, obetavna skupina, ki v punk rock vpeljuje tudi elemente stoner rocka, s čimer dokazuje, kakšen manever ima punk na splošno, in da kombinacij ne more kar tako zmanjkat. Sledili so angleški skate punkerji Sombulance, ameriški After The Fall ter nemški Straightline. Pri slednjih se ne bi bilo za čudit, če bi igrali na Metaldays. Skupina se namreč poslužuje hitrih hardcore prijemov z občutnimi vplivi crossover thrash metala. Straightline so nedvomno skupina, ki veliko obeta, ker preprosto izstopa iz povprečja.
Kot predzadnji so na obalni oder stopili Darko, ki so v Sloveniji že nekajkrat nastopili. Angleško skupino, ki preigrava melodični hardcore, je prišlo podpret kar lepo število ljudi, kar je tudi potrjevalo popularnost skupine. Za Darko so končno prišli na vrsto dvakrat prestavljeni 69 Enfermos, pri katerih se je videlo, da nimajo več nobene energije, pa tudi odigrano je bilo precej pod nivojem, tako da za 69 Enfermos bo treba preprosto počakati na boljšo priložnost.
Prva skupina na glavnem odru zadnji dan so nastopili nizozemski Undeclinable Ambuscade, ki so se obudili po letu 2009 in se odpravili na dostojno poslovilno turnejo. Sekstet, ki se lahko pohvali s tremi kitarami, je nanizal soliden repertoar, glasbeno sicer ni šlo za presežek, a kar se tiče odigranega, ni kaj za pripomniti.
Kanadski Chixdiggit so bili zanimivo presenečenje. Predvsem v tem, da skupina sploh obstaja. Chixdiggit so namreč postali bolj opazni, ko se na prelomu stoletja pojavili na priznani kompilaciji Short Music for Short People (Fat Wreck). Spodobnega albuma Chixdiggit niso izdali več kot deset let, zatorej so z repertoarjem igrali skladbe z vseh štirih albumov. Skupina je ponudila malce omehčano verzijo punk rocka, ki je bila precej v skladu s pop punk skupinami, ki preigravajo na maturantskih plesih v ZDA. To ne pomeni nič slabega, Chixdiggit so bili prijetno uigrani, le vokali se niso zdeli v najboljšem stanju.
Prijetno presenečenje so bili 88 Fingers Louie. Skupina, ki se je pred nekaj letih obudila in spet začela aktivno delovati. Letos je skupina izdala celo novi album, ki je prvi v devetnajstih letih. Skupina je v eni uri predstavila dobro kombinacijo punk rock in melodičnega hardcora. Največ pozornosti je dobil predvsem hiperaktivni dolgolasi kitarist Mr. Precision, ki je nekoč igral v Rise Against. Mr. Precision je s svojim natančnim igranjem in jasnim zvokom precej zameglil ostale člane, ki njegove preciznosti niso mogli dohajat. 88 Fingers Louie niso prepričali zgolj z glasbo, temveč tudi z dobro komunikacijo s publiko, radi pa so se tudi pošalili na svoj račun. Vsekakor so si nastop skupine mnogi dobro zapomnili, tako da se upa, da ne bo potrebno čakati še 19 let na nov album in povratek na Slovenijo.
Sledile so punk rock staroste Snuff, ki so po štirih letih vrnile na Punk Rock Holiday. Podobno kot Less Than Jake so tudi Snuff naredili pravcati žur. Skupina, ki je nastala pred več kot tremi desetletji, je ponudila zanimivo kombinacijo punk rocka, skate punka in skaja. Sama posebnost Snuff, ki so dobro animirali publiko in igrali raznolike skladbe, je še v nečem drugem, kar je v punk rocku redkost. V skupini namreč deluje tudi klaviaturist Lee Murphy, ki je določenim skladbam dodal šaljivi pridih in večplastnost. Seveda pa je Murphy, ko ni igral na klaviature, igral še kitaro. Snuff so v eni uri več kot prepričali, publika pa jih ponovno dobro sprejela z raznim divjanjem.
Preostali so le še Propagandhi, kanadska skupina, ki je pričela kot punk rock skupina, nato pa je z vsakim albumom začela razvijati nov stil, kateri se izrazito kaže na novejših izdelkih, ki so progresivno naravnani in temu primerno kompleksni. Propagandhi so odprli s skladbo Speculative Fiction, ki se prične mirno, nato pa razvije v hardkorovsko godbo, ki ima polno zanimivih obratov. Uigranost skupine je bila nedvomno vrhunska, z novejšimi skladbami pa so dali vedeti, da omejitev ne poznajo. Predvsem pa imajo novejše skladbe vse atribute, s katerim se opredeljuje progresivno glasbo; nenavadne strukture, kjer ni bilo izrazitega refrena, spremembe v ritmiki, izrazite bas linije, ki niso bile le podpornik kitare ter kopico raznolikih riffov, ki niso bazirali le na parih akordih. Novejše skladbe niso dobile najboljšega odziva, so se pa zato starejšim oboževalcem odkupili s skladbami z albuma Less Talk, More Rock, kjer je tudi publika začela malo bolj migati. A za tem so se Propagandhi zopet vrnili v bolj kompleksne vode in dali vedeti, da jim ni tuj ne metal, ne post-hardcore. Skupina se je tudi prvič predstavila s kitaristko Sulynn Hago, ki je prevzela drugo kitaro za koncertne namene. Propagandhi so s svojim zahtevnim repertoarjem navdušili in obenem tudi razočarali, ker so premalo dali poudarka na prvih albumih. A kakor je bilo vse skupaj odigrano, je bilo na izrazitem profesionalnem nivoju.
Rajanja seveda še ni bilo konec. Nekateri so zaradi jutranjega naliva predhodno spakirali kovčke, tisti, ki so ostali pri močeh, pa so se odpravili na sotočje, kjer so s karaokami zabavali Pigs Parlament, kar je postala že neka tradicija.
Punk Rock Holiday 1.7 je bil nedvomno uspešen. V petih dneh se je v bogatem in razgibanem programu zvrstilo mnogo priznanih izkušenih skupin in obetavnih mladih skupin, tako da so obeti za prihodnje edicije festivala več kot dobre. Kaj bo prinesla naslednja edicija pa ostaja zaenkrat uganka.
Fotografije: Anastazija Stepić
na vrh