"Punk is dead!"
Odgovor na postavljeno trditev smo iskali v torek, 22.aprila (na svetovni dan Zemlje) v mariborskem Štuku. Čeprav je bil to eden izmed mojih najbolj pričakovanih koncertov letošnjega aprila, je bilo razočaranje ob prihodu pred Štuk neopisljivo. Dejstvo, da se je v centru Maribora na isti večer odvijala tudi tradicionalna Cvičkarija, je bilo neizogibno, saj je bilo posledično toliko manj ljudi v Štuku. Škoda, saj ni vsak dan priložnost za pičlih 12 € videti na istem odru pet odličnih bendov, ki še veliko obetajo. Koncert je bil sprva napovedan za dvajseto uro, vendar je bilo ob tem času po pripovedovanjih pred Štukom le peščica ljudi. A tudi nekaj čez enaindvajseto, ko sem tja prispela sama, ni bilo nič drugače.
Zeroscape so tako ob 21 uri in 30 minut začeli igrati pred dvanajstimi ljudmi. Žalostno, saj fantje zanimivo prepletajo reaggae, screamo punk ter metal. Definitivno vredno poslušanja (mimogrede, fantje so na povabilo Leaf-fat zaigrali tudi kot predskupina v četrtek, 24.aprila v Orto baru). Med svojimi dobrimi petintridesetimi minutami nastopa, so nam zaigrali predvsem komade z njihove zadnje plošče "…And If This Is The End I Will", med katerimi je najbolj odmeven "Uncle Bush Wants You". Mislim, da mi o tem komadu ni treba posebej pisati, saj njegov naslov pove vse. Pa tudi "Till Death Do Us", "Skunk And Live", "And This Is The End I Will", "Outnumbered". Binski je s svojim zanimivim vokalom pripravil tistih nekaj prisotnih (če že ne prisebnih), da so kaj kmalu začeli migati. Ne razumem, kako lahko folk na pankrok koncertu stoji pri miru, ko se ob taki muziki kar koža naježi. Ne zaradi srha, temveč zaradi užitkov.
Kot drugi so oder ob 22 uri in 20 minut prevzeli domači Multiball, ki so igrali komaj omembe vrednih petnajst minut. Eden od razlogov je bil ta, da fantje igrajo v okrnjeni zasedbi. Jan je zaradi poškodbe bobne prepustil Mateju, sicer bobnarju Killing Option. Ta je tako kot dan prej v Ortu, odlično opravil svoje delo (reportažo koncerta Vanilla Sky in Multiball iz Orta si lahko preberete TUKAJ). Svoje je naredila tudi publika – v premajhnem številu, predvsem pa brez posluha za domače glasbenike. Žalostno, a resnično dejstvo, da je v Sloveniji premalo podpore domačim obetavnim glasbenikom. Kljub temu smo imel priložnost slišati nekaj njihovih hitov, kot so "Friday Night Anthem", "When I`m Done" in "At Last!".
Točno ob triindvajsetih je na oder prikorakala četicah osmih postavnih mladeničev, združenih pod imenom Guadalajara. Ti so bili v zadnjih nekaj mesecih stalni gostje v nekaterih slovenskih klubih. V svojih osmih letih delovanja so fantje izdali tri studijske albume, zadnjega letošnjega marca, kateremu so nadeli naslov "Weapons Of Mass Seduction". Zanimiv naslov ploščka, a imajo fantje o "orožjih zapeljevanja" dejansko tudi kaj povedati? O tem smo se lahko prepričali med njihovimi štiridesetimi minutami poskakovanja po odru. S svojim nevsiljivim ska-pop-rokom so dobesedno zlezli pod kožo že s prvimi nekaj komadi in publiko (zdaj je bilo v dvorani "že" okoli štirideset ljudi) ponovno spravili v gibanje. Glasba, ki ji nezavedno slediš. "I`ll Be Alright", "Turn Up", "Dreamcatcher", "No Mater", "Short Time Romance" je le nekaj komadov, ki so jih fantje uvrstili na svoj repertoar. Ti so bili pravi balzam za dušo. Komadi, ki te napolnijo z veseljem in radostjo. In fantje, na katerih si spočiješ očke, samo se je težko odločit, katerega gledati, ko jih je toliko na kupu.
Ob polnoči smo se prepustili divjim ritmom Ljubljančanov Leaf-fat. Po novem albumu, ki je izšel konec lanskega leta in nosi naslov "RockPaperScissors" ter uspešni turneji po Kanadi smo jih imeli ta večer ponovno priložnost slišati na domačih tleh. Fantje so za začetek vžgali njihov aktualni hit z istoimenskega albuma "RockPaperScissors". Prvo vrsto so zasedli predvsem člani Leaf-fat Street Teama in norija se je pričela. Ostala publika se je lepo razporedila po dvorani in vsak je imel dovolj prostora za zganjanje svojih vragolij. Gneče tako ni bilo. Nadaljevali so z "Choose your reality", ki je še en obetaven komad. Leaf-fat so v dvorano privabili še nekaj ljudi. No, mogoče le kaže nekoliko bolje. "XP" in "Unfortunate Event On Its Way To Nothing (Infinity)" sta bila naslednja zaigrana komada. Publika je čedalje bolj norela. Leaf-fat pač znajo pripraviti teren za žur. Sledil je malce mirnejši, po leaf-fatovsko rečeno "reggae" komad s prve plošče oz. "T.W.T". Nato so fantje udarili z njihovim prvim singlom s prvenca "Underworld Kingdom" (2005), komadom "Individual Happiness". Na dobre stare čase. Po domače rečeno – "sedl je". Ko so Big Foot Mama novembra 2005 praznovali 15-letnico delovanja, so to proslavili z velikim koncertom na Gospodarskem razstavišču. Koncert je bil sestavljeni iz dveh delov. V prvem delu je nastopilo petnajst glasbenih skupin, med njimi tudi Leaf-fat, ki so za takratni dogodek priredili Big Footovsko "Malo nimfomanko", drugi del pa je pripadel nastopu BFM. In po treh letih "Mala nimfomanka" izpod inštrumentov Leaf-fat zveni še vedno tako sveže kot takrat. Nato je sledila "izica" oz. "Better Still". Po komadu z rahlo provokativnim naslovom "Burn Bitch Burn" je bil čas še za nekaj starejšega in mirnejšega – "U.K". Ne, to ni "United Kingdom" ampak "Underworld Kingdom". Fantje so nato udarili še z "Idols Like Icarus" ter "Il Mallochio", svoj nastop pa so zaključili z "Celebrate A Brand New Wave". In tako je bil mimo še en njihov soliden koncert. Do ponovnega snidenja v četrtek v Ortu.
Sama sem cel večer čakala predvsem njih – Vanilla Sky. Po ponedeljkovem nastopu z Multiball v Ortu jih še kar nisem imela dovolj. In ob eni uri in dvajset minut sem jih končno dočakala. Za ogrevanje so zbrani približno sedemdeset glavi množici zaigrali "Nightmare", sledil je "Your Words". Po "Cut Away" sta se v vlogi glavnega vokalista zamenjala Brian in Vinx. "Se Vuoi Andare" je Vinx zapel še bolje kot dan prej v Ortu in vedno mu med tem komadom še posebej dogaja. Ni govora, da bi stal pri miru. Nato je mikrofon ponovno prevzel Brian. "Distance" in "On And On", "Xmas Girl" in "Gotta Believe" so bili naslednji zaigrani komadi. Publika se je medtem tudi malce bolj razživela. Čeprav je ni bilo veliko, je bilo vseeno lepo videti migajoče glave. Vanilla Sky so se tudi tokrat odločili za priredbo komada Vanesse Carlton "Thousand Miles". Tako kot dan prej, so tudi v Štuku naleteli na mlačen odziv, zato so se fantje odločili, da stvari prevzamejo v svoje roke. Luca je bobne zamenjal za bas kitaro, Brian kitaro za bobne, Cisco je poprijel za Brianovo kitaro, Vinx je ostal na svoji. Nato so na oder poklicali dva mladeniča iz publike. In fanta še dobro nista stopila gor, že so se zaslišali rifi vsem dobro poznanega komada "All The Small Things" Blink 182. Mladeniča sta suvereno in brez treme odpela cel komad, po odru pa sta se gibala, kot bi ga bila navajena že dalj časa. Bravo! Publika je ob tem komadu takoj začela prepevati in nadaljevala je tudi, ko so Vanilla Sky nazaj prevzeli vsak svoj inštrument in do konca odigrali "Thousand Miles". Od tega komada dalje, se je tudi publika pustila bolje voditi. Po slabem začetku se je le obetal boljši zaključek. "Letargo", "Devastante" ter "Break It Out" so bili naslednji zaigrani komadi. Fantje so nam za konec zaigrali še dobro znano Rihannino uspešnico "Umbrella", za katerega so posneli tudi nizkoproračunski videospot – parodijo na Rihanninega (ogledate si ga lahko TUKAJ). Smeha polna skleda! Po približno uri igranja so se tako Vanilla Sky poslovili, saj je bila tudi ura že krepko pol treh ponoči.
Koncert se je tako pozno ponoči končal. Leaf-fat in Vanilla Sky so svoj nastop odlično izpeljali, a tudi ostali trije bendi niso bili slabi. Vendar se je čutilo, da publika ne da priložnosti izkazati se. Škoda, saj za pičlih 12 € ne vidiš toliko obetavnih bendov na kupu tako pogosto. Sicer pa pravijo: naslednjič bo boljše!
Besedilo in fotografije: Lea Lesar
na vrh