Prvič sem Gobca in druščino poslušala v celjski dvorani Golovec pred približno 12-imi leti (Hitro, hitro mine čas!) in kot gimnazijka sem z varne razdalje opazovala, koliko kosov spodnjega perila bo priletelo na oder ali iz njega. Podobno kot Iggy Pop je tudi frontman psihotov rad pokazal svoje izklesano telo in pogosto celo vzpostavil fizični stik z oboževalkami v ospredju.
Kar se tiče flirtanja z ženskim delom publike, se stvari niso dosti spremenile, ampak Psihomodo Pop se ne spogledujejo le z občinstvom, temveč tudi z raznovrstno glasbo, segajoč od prvinskega rock and rolla, divjega in vratolomnega punka, ki nas ponese v zlato dobo Ramones-ov, bluesa in po novem tudi raggae-ja (za pesem Stabilno iz novega albuma Jeee! Jeee! Jeee! Je menda Gobac črpal navdih iz svoje neizmerne ljubezni do legendarnega Boba Marley-ja).
Koncert se je začel malo pred deseto zvečer. Po treh starejših uspešnicah smo slišali naslovno skladbo iz novega albuma, ki je priredba skladbe Yeah! Yeah! Yeah! punk rockerjev Vibrators, s katero se Zagrebčani pridružujejo praznovanju 30. obletnice punk rocka. Po napovedi naslednje nove skladbe se je Gobac obregnil tudi ob napete politične hrvaško-slovenske odnose, saj so ga baje pred koncertom naši mediji mučili s tem vprašanjem. Kako banalno! Po njegovem se najbrž res ves svet sprašuje, kdaj se bosta potolkla ta dva svetovna velikana! Bravo, Davor! Naj raje spregovori glasba. In tudi je. Domovine sin je ironična balada o otopelem davkoplačevalcu, ki se je sprijaznil z usodo in samo še čaka, da mu država začne zaračunavati zrak, ki ga diha.
Vsi komadi z novega albuma so plod ustvarjalne energije Davorja Gobca, razen že prej omenjene naslovne skladbe ter skladbe Požar, ki je priredba pesmi About the Fire svetovni glasbeni javnosti dobro znane Nancy Sinatra.
Lahko bi rekli, da je z vidika promocije nove plate četrtkov koncert dodobra prebil led (uradno predstavitev je skupina imela 2 dni kasneje v zagrebškem Boogaloo-ju), fantje ostajajo zvesti samim sebi, ne zapirajo se pred novimi glasbenimi elementi, ki jih zmerno vnašajo v svojo glasbo, besedila so brezkompromisna, tudi precej ironična, fantom niso tuji niti odrski rekviziti (plišasta kača in jabolko med predstavitvijo nove skladbe Raj) in še zmeraj jim uspeva ustvariti tudi kakšno srce parajočo rock balado, ob kateri se roke kar same dvignejo v zrak in zaplešejo v ritmu.
Med koncertom mi je oko večkrat ušlo h klaviaturistu Juriju Novoseliču (od kod mi je že znan ta priimek?!) - Kuzmi, ki se je izkazal kot pravi dečko za vse. Spretno obvladuje klaviature, topli zvoki njegovega saksofona obogatijo marsikatero skladbo, ko je treba, v roke prime tudi tamburin, pa še na računalniško sproducirane dub vložke se spozna. Odlično! Ne gre pa pozabiti tudi kitarista Vlatka Čavarja - Brade in basista Smiljana Paradiša - Šparke, ki pevcu pomagata s spremljevalnimi vokali.
Na koncu moram priznati tudi, da četrtkovega koncerta nisem doživljala le strogo profesionalno in objektivno, ampak tudi kot velika oboževalka njihovih zimzelenih uspešnic (Kad sam imao 16, Ja volim samo sebe, Osječam se haj, Pinokio, itd.), med katerimi sem nekoliko zanemarila dogajanje na odru in opazovanje splošnega vzdušja, ter se osredotočila na lastno uživanje in seveda obvezne vratno-glavne manevre, ki so me še naslednje jutro opominjali, da se je prejšnji večer nekaj dogajalo. Kako dobro je slišati te stare hite in pozabiti na omejitve, ki nam jih vsiljujeta prostor in čas! Pa še setlisto so nama fantje prijazno odstopili! Hvala za sodelovanje in veliko prodanih plošč vam želim!
Fotografije: Tanja Goršič
na vrh