Je že res, da jesen v Ljubljano prinese dež, mraz, temo in meglo, a za konec lepega vremena in nošenja kratkih cunj k sreči obstaja vsaj tolažba. Svojo drugo sezono je pretekli četrtek namreč začela Kadilnica of Death in Orto bar je z njo po poletnem zatišju svojo vrata znova odprl tudi za vsakotedensko metaliziranje. Že za prvi koncertni večer je odlično obiskana Kadilnica ponudila trojček domačih zasedb – zf thrash zasedbe Teleport, blejske atmosferične black metal zasedbe Nephrolith in belokranjske death metal zveri Mephistophelian.
Kot prva je namesto medvoškega thrash metal benda Classified na oder stopila ljubljanska thrash četverka Teleport, ki je Orto odpeljala na tujske, nezemljske planete, kjer vlada tehnologija. In voivodsko navdahnjen thrash metal. Teleport so v Orto bar stopili le teden po koncertu v Channel Zeru in tokrat je fantom šel na roko predvsem odličen zvok. V ospredje se je tako prebil surov in agresiven vokal Jana Medveda, uigrana ritem sekcija ter fantastična rifovska medigra obeh kitaristov. Teleport so odigrali še enega v vrsti dobrih koncertov, le zaradi njihovega pogostega pojavljanja na koncertnih odrih ta tokrat ni pustil tako močnega učinka. Kljub temu pa odprtih rok čakamo na naslednika dema Galactic Usurper!
V sendviču med thrash in death metalom se je kot druga nastopajoča znašla blejska black metal zasedba Nephrolith, ki se je med vidnejše predstavnike domačega black metala zavihtela z odlično sprejetim prvencem Xullux. Blejci so zaradi zdravstvenih težav vokalista Nerthaga nastopali z njegovo zamenjavo, čigar imena žal nisem zasledil, a je svojo nalogo opravil izjemno. Govoril je sicer bolj malo, kričal pa kot, da bi ga nataknili na kol in počasi vrteli nad ognjem. Nephrolith black metal označuje predvsem izrazita dualnost glasbe, saj ta valovi kot voda – enkrat brutalno, viharno in z visokimi neusmiljenimi valovi, spet drugič pa umirjeno kot gladina blejskega jezera. Dušno tako delujejo atmosferični deli, ki jih lepo gradijo kitarske melodije ter preprostost in nekompliciranost, ambient pa katarzično presekajo surovi black metal orkani, ki so blizu švedskemu black metalu z Watain na čelu. Žal je nadnaravno izkušnjo nekoliko pokvarilo slabši zvok, ki je v ospredje sicer resda potisnil živalsko vokalno predstavo, a zaradi tega povzročil nemalo piskanja kitar. Zanimivo bo slišati, kaj bo prinesla nova plošča, ki počasi že dobiva svojo obliko in kot kaže ta ne bo le polna hitri tremolo rifov in blast beatanja, temveč tudi z lepoto narave prežete melodike in atmosfere.
Prav nasprotno pa je moč reči za belokranjsko death metal pošast Mephistophelian, ki se je v kratkem času svojega obstoja ustoličila v verjetno najboljšo domačo death metal zasedbo. Mephistophelian so namreč uglasbitev Pekla, pa ne romantičnega Dantejevega, temveč tiste neizprosne teme in trpljenja iz Hellraiserja. Če bi bil Pinhead dirigent, bi bili njegova simfonija, njegov magnum opus prav Mephistophelian. Zasedba igra death metal tako kot se zagre! Brez olepševanja, brez »bullshita«, samo tehnično vrhunska izvedba, brutalni vokali a la Frank Mullen brez kakšnih pičkastih »clean« delov ter energija in moč eksplozije vodikove bombe. Brutalni, tehnični death metal Mephistophelian je tako dober in tako prepričljiv, da se lahko – brez pretiravanja – primerja z velikimi imeni kot so Suffocation, Dying Fetus in Origin. Mastni rifi, masiven zvočni zid, fenomenalne bas linije, ki brez sramu in zlahka sledijo še najhitrejšim kitarskih rifom, uničujoči bobni in morilska kruljačina; ne, Mephistophelian niso za nežne dušice. Eksploziven death metal zasedbe je že med prvim komadom v gibanje spravil celotno dvorano in moshanju ni bilo videti konca do zadnjega preživelega. Zasedba s svojim delovanjem dokazuje, da zna zgolj napredovati, novejši komadi so očiten napredek v kvaliteti, saj se bohotijo s še kompleksnejšimi aranžmaji in še bolj dih jemajočimi, tehnično izpiljenimi kitarskimi potezami, ki ušesa trgajo kot verige iz zgoraj omenjenega filmskega gravža. Prvenec zasedbe, ki trenutno že nastaja je brez dvoma ena težje pričakovanih domačih metal albumov in glede na slišano bo, če parafraziram kultni Pinheadov citate lahko le to: »I have such sounds to show you!«
Zastonjska narava koncerta in vrnitev študentov v Ljubljano sta bila »kriva« za nabito poln Orto bar, ne le v dvorani temveč tudi v spodnjih prostorih. Videti je bilo tako mogoče tudi mnogo obrazov, ki jih na drugih plačljivih koncertih skorajda ni in lepo bi bilo, da bi se s podobnim obiskom lahko pohvalile tudi vse nadaljnje Kadilnice of Death.
na vrh