Circus Maximus so Norveška zasedba, ki je leta 2005 tako prijetno, pravzaprav kar nepričakovano presenetila s studijskim prvencem »The 1st Chapter« in se že v samem začetku zavihtela med velike mlade upe, ki naj bi v prihodnje prevzeli vodilno mesto ambasadorjev sodobnega progresivnega metala. Po vsega dveh letih je izšel album »Isolate« (2007), ki je še jasneje definiral glasbeno špuro Circus Maxlmus, v smislu še bolj jasno profiliranega aranžiranja v doseganju velike izrazne moči na relaciji združevanja visoko spevne melodičnosti in komponistične kompleksnosti. Decembra istega leta, torej davnega 2007, so Circus Maximus v sklopu turneje obiskali italijansko zamejsko mestece Ronke, locirano tik ob tržaškem letališču. Če jih je kdo med vami nemara takrat ujel, je bil soočen z vrhunsko predstavo skandinavskega glasbenega perfekcionizma.
Pet let je minilo od takrat. Debelih pet let, da skupina naposled le spravi od sebe tretji studijski album. Ni treba niti poudarjati, da je bilo čakanje več, kot vredna naložba. »Nine« namreč utrjuje pozicijo Circus Maximus, ki so s tem albumom potrdili, da sodijo še vedno v špico najbolj poslušljivih progresivnih metal zasedb. Če se osredotočimo zgolj na a skandinavsko strujo progresivnih metal zasedb, lahko rečemo da sodijo Circus Maximus v samo špico dostopnosti laičnim ušesom, ne bo pa hujše pomote, če to posplošimo kar na ozemlje celotnega evropskega progresivnega metal gibanja.
Tako se je končno pripetilo tudi to, da odrinejo norveški mojstri melodične struje progresivnega metala na evropsko turnejo., sicer kratko, a sladko. Zasedba v postavi Mikael Eriksen (vokal), Mats Haugen (kitara), Lasse Finbråten (klaviature), Glen Cato Møllen (bas kitara) in Truls Haugen (bobni). Dolgo je trajalo da izdajo novi album. A so ga. Prav tako pa je trajalo skoraj šest let, da se znova približajo našim krajem. Leta 2007 so nastopili v Ronkah (Ronchi dei Legionari), sedaj so prispeli v Trst. Zahvaljujoč enemu samemu človeku. Že drugič! Enkratnemu Maxu ter ekipi Trieste is Rock, ki je organiziral cel mini festival v tržaškem klubu Macaki. Poklon Maxu. Malo je ljudi, ki so tako srčni, iskreni in tako globoko verjamejo v edinstveno univerzalno moč resnice, kot jo nosi v sebi magija glasbe, kot ravno on. Svetel zgled, da živijo tudi v deželi, ki jo je že davno tega pogoltnila tema lakomnih »Orkov« še vedno sivi in beli vešči, enti, vilinci in ostala čudovita bitja.
A gremo lepo po vrti. Prvi so na oder stopili italijanski, natančno povedano tržaški heavy metal revitalisti Blue Rose in predstavili svoj novi studijski album »Darkness and Light«. Tekoči riffi, solidno igranje, nekoliko statično, saj je glavni vokalist hkrati tudi kitarist, a v mejah zgledne kvalitete. Mračen prijem okultizma je ujet, brez kančka sladkorja. Igranje na vso moč o izdatni podpori zelo dobre zvočne kulise, za katero so poskrbeli zvočni tehniki. Izredno lep uvod.
Švicarji Appearance Of Nothing so v letu 2010 izdali aktualni studijski album »All Gods Are Gone«. Ta izdelek je okrepil njihovo formo, ki je v splošnem še vedno zelo razrahljana. Predvsem so se predstavili Švicarji na njem v precej bolj agresivni in mračni luči, celo blago gotski. Lahko rečemo da je bilo sodelovanje s priznanimi legendarnim producentom, ki sliši na ime Dan Swanö, na moč koristno. Zasedba v postavi Pat Gerbe (vokal, kitara), Omar Cuna (vokal, bas kitara), Peter Berger (kitara), Marc Petralito (klaviature) in Ronnie Wolf (bobni) je z vehemenco odprla koncert. Veliko potezne kompozicije, največkrat zgrajene iz več delov, prelivajočih vzdušij. Zlasti smo priča nenehnim mešanjem barv vokalne interpretacije, od grlenega petja, čistih vokalov, do ekstremnega grčanja. Žal pa tega večera zasedba ni dobila prave izpostave. Zvok je bil namreč katastrofalen in vse kar se je slišalo, so bili bobni in dvojna bas boben stopalka, ki sta v srhljivi glasnosti skrajno iritirali. Kitare nerazločne, zamolkle, niti »osemstrunsko veslo« ni prav nič pomagalo. Čeprav se je skupina srčno trudila in iztisnila svoj večerni maksimum, v danih okoliščinah za kaj več, kot le mlačnih postkoncertnih občutij, ni uspela dostaviti.
DGM! S to skupino ni šale. Bend je izdal letos marca novi studijski album z naslovom »Momentum«. Očitno sta tako lučkar, kot tonec navijala tega večera za domače. Prvo kot prvo, so DGM naleteli na precej boljšo osvetlitev odra, kot Appearance of Nothing in celo Circus Maximus za njimi. Ob tem so bili deležni znova všečne kalibracije zvočne slike, kot je to veljalo za predskupino Blue Rose. DGM so dostavili odličen šov. So nekakšna pomanjšana različica italijanskih Symphony X. Seveda ne morejo igrati in aranžirati na tako visokem nivoju kot danes Symphony X, a vplivov je čutiti vse polno. Klaviature v funkciji orkestra, kitarski rifi neusmiljeno ostri, robato ošiljeni, distorzija je tako močna, da lahko že enostrunsko razstavljane z arpeggiom pripelje v jedro zvočne slike pravi masivni zvočni zid. Tega se poslužuje že vrsto let tudi Michael Romeao (Symphony X). Dodane so seveda neobhodne eskapade pravega drila šole neo.klasixizma. To je potrdila zelo nazorno denimo nova Reason. DGM so kvintet v postavi odlični kitarist Simone Mularoni (kitara), Andrea Arcangeli (bas kitara), Fabio Costantino (bobni), Emanuele Casali (klaviature) in na vokalu razvneti Mark Basile (Mind's Key). DGM so spravili na noge publiko in v klubu je prvikrat konkretno zavrelo. Zvrstile so se še najnovejše Trust, otvoritvena Void, pa Numb, Universe, Remembrance, pa nadalje starejše Hereafter (v zaključku) in pred njo Brand New Blood ter No Looking Back.
Norvežani Circus Maximus, v vlogah glavnih zvezd večera, so poglavje zase. Njihov perfekcionizem ponuja serijo treh odličnih studijskih dosežkov. Med zadnjim in prvima dvema albumoma vlada konkreten izrazni razkorak v podajanju artizma, kot ga zaznavajo skozi glasbeno prizmo Circus Maximus. Po pričakovanju so odigrali skoraj celoten novi album »Nine (2012). Odličen zvok, odlična izvedba in odlična vokalna interpretacija karizmatičnega Mikaela Eriksena. Vokal mu je zdržal na vrhunskem nivoju od začetka do konca koncerta. Predvsem pa je publika ponorela ob klasikah albuma »Isolation« (2007)! Ne ni pozabila nanje! Le te so znatno bolj poslušljive od skladb zadnjega albuma »Nine«, kjer je mnogo več progresivnega »vijačenja«, vseeno pa zadržana esenca visoke melodične nalezljivosti. Skupina je ponudila tudi izreden »sladkorček« v obliki prvovrstnega presenečenja, ko se je lotila skladbe Glory Of Empire. Gre za najboljšo kompozicijo studijskega prvenca » The 1st Chapter«, ki je izšel leta 2005. Že samo z uvrstitvijo te skladbe v repertoar konceta v tržaškem klubu Macaki, so Circus Maximus izšli iz ringa, kot veliki zmagovalci koncertnega večera. Zabavno je opazovati v tako stisnjenem klubskem ambientu in malem odru komunikacijo med člani zasedbe, ki se nima dobesedno kam umakniti, kam skriti, vse je razodeto kot na dlani. Eriksen je odličen poveljnik, publika mu je jedla iz roke, obenem pa skupino nosila na krilih z obvladovanjem besedil, zlasti refrenskih napevov. To pot ni moglo iti prav nič po zlu. Vrhunec nastopa je sledil v njegovem zaključku, ko so se Circus Maximus lotili najbolj zanimivega dela svoje nove plošče »Nine« ter zapovrstjo odigrali kar obe zadnji skladbi z albuma in sicer Burn After Reading in pomenljivo poimenovano Last Goodbye ter tako zaključili nastop, do katerega so pristopili z velikim žarom..
Lahko rečemo da je mini festivalček posvečen liku in delu sodobnih dognanj progresivnega metala v središču Trsta uspel na polni črti. Žanr je danes nekoliko umaknjen s fokusa množic, a ne v Italiji. Italijanska publika je vselej cenila okusno združevanje velikih melodij in napevov s kompleksno zabelo adventivnih glasbenih zamisli, ki jih kreira carstvo žanra obteženega s pridevnikom »progresivno«. Sedem koncertov s kar štimi postanki na italijanskih tleh, enim nastopom v Nemčiji in na Slovaškem ter zaključkom v švicarskem Prattelnu! Že samo to dejstvo priča, da danes časi progresivnemu metalu niso ravno najbolj naklonjeni. A kot se je zgodilo že ničkolikokrat. V metalskem podzemlju obstaja pravilo da kroži povpraševanje po žanrih v večletnih ciklih. Progresivni metal se bo zato nekoč zagotovo vrnil! Umrl še zdaleč ni in ne more. Vse dokler imajo tržačani v svojih vrstah »dvojni X«. Maxa torej, ki je organizacijsko znova izpeljal nastop Circus Maximus z veliko odliko in popolno predanostjo.
na vrh