Pro-Pain na enourni nevihti skozi Metelkovo (2009)

Prišel je novi september. Začetek vsega novega. Otroci morajo v šolo, ljudje po dopustih v službo, skupine na headlinerske turneje. Glavnina festivalske sezone je torej zaključena tudi za leto 2009. V Slovenijo so prinesli tako novo dobo leta legendarni New Yorški hardcore punksi Pro-Pain, katerih koncerti se lahko, tako kot vedno, pohvalijo z ekstremno demonstracijo igranja na silo, hitrost, prvo žogo in violentno sproščanje nebrzdanega gneva, ki jo poganja ta unikatni kvartet v svoji glasbeni ekspresiji. Skupina je v vseh pogledih posebna, odlično podmazana in tudi po skoraj 20. letih delovanja, neuničljiva. Po lanskoletnem obisku na MetalMania Open Air festivalu v Komnu, se je ponudila tako še ena priložnost, da podoživimo to edinstveno bit Pro-Pain v bolj intimnem ozračju dvoranice Gala hala na Metelkovi, v Ljubljani.

In The Crossfire so odlična hardcore zasedba doma iz Laškega, ki obstaja od leta 2003. Verjemite mi, precej se klatim po koncertih, a jih tam še nisem prestregel. Očitno je, da niso ravno pogosti obiskovalci odrov. Člani skupine so izkušeni glasbeniki, prekaljeni. In The Crossfire so skupina z lastnim prepoznavnim značajem. So zelo dobro uigran in kompakten kvintet, ki je bil deležen v Gala hali odlične odrske uglasitve. Bilo jim je užitek prisluhniti. Pevec Vladi ima pravšnjo barvo vokala, ko se loteva ekstremnega petja. Ni prenizko, da bi gravitiralo proti death metal growlanju in ni niti visoko, da bi se približalo kakšnemu preboleče piskavemu vrišču. Skladbe posedujejo lepo mero srednje kotalečih ritmov, kjer še posebej godi slog in barva vokala in prinaša h kreaciji zatohlo, zadušljivo, turobno vzdušja, ki je skoraj bliže death metal ali tudi doom metal skupinam, kot povprečni skupini predpone "core". V osnovi so I.T.C. hard core, do kosti. Svojo odlično podkovanost so kronali fantje z usklajeno izvedbo materiala, ki zahteva tudi duhovito preklapljanje med osnovnimi ritmi in riffi. Konec letošnjega septembra izide naposled debitantski album skupine, s katerega smo slišali pravzaprav kar vse skladbe. Precej prahu je dvignila razdivjana See You In Hell in še posebej NWO s katero so fantje zaključili izredno prepričljiv in karizmatičen nastop. Verjetno to ni bil njihov maksimum, saj ne nastopajo veliko, a v kolikor bi jim omogočili pravo turnejo, verjemite da In the Crossfire nosijo še kako hud razvojni potencial. So dobro podmazana mašina, ki deluje na odru zelo kredibilno in prepričljivo, za svojimi dejanji. Vsekakor se čutijo v riffanju in vpletanju dvojne bas boben stopalke vplivi death metal glasbe, ki postavljajo In The Crossfire na posebno mesto slovenske hard core scene!

Vengince so skupina, ki je pravkar izdala drugi studijski album. Njena posebnost je, da imajo v postavi klaviature. Sicer klaviaturist večji del skrbi za spremljevalni vokal, pa vseeno. Skupina igra nekakšno moderno metal različico, ki veliko dolguje core osnovam. Vokal v ekstremnih, precej višje usmerjenih legah, kot pri vrlih slovenskih predhodniki. Ekstremno brutalen in srborit, z napadalno ihto turbulence svetlobno hitrega napada riffovske in ritemske artiljerije. No temu pa lahko iznenada sledi refren v čisti vokalni izvedbi, kar odnese veliko mero kredibilne agresije, ki jo je skupina poprej sprostila v prostor - na tem delu se lahko začuti tudi zavesa ozadja klaviatur (Failure To Flee). Menim, da to skupini najbolj ne godi. Vsekakor je jasno, da fantje, ne bi bili radi podobni hordi takšnih skupin od Suicide Silence, do Becoming The Archetype, pa vseeno v core in modernih metal pristopih z ekstremnim vokalom, mešanje čistega vokala s pretiranim vložkom melodiciranja, nima kaj iskati. Fantje ne postanite slučajno Bullet For My Valentine! Je pa nekaj. Od fantov je kapljal znoj v curkih. Igrali so na vso moč in ta ogled na prizorišču je silno radostil, čeprav je večina obiskovalcev skupino ignorirala iz daljave in čakala na Pro-Pain.  Spet smo doživeli še en zanimiv trenutek cross overja v Torch The Trophy z black metalskim introm klaviatur in peklenskega dvojnega copotanja bas boben stopalke ter deljenjem vokalnih dolžnostih med pevca in klaviaturista, znova je ti čisto petje v enem od prehodnih delov. Pesem z lepo dozo eksperimentiranja. Tudi Vengince so spravili iz sebe maksimum in uprizorili suveren in predvsem globoko preznojen špil. Še nekaj! Vengince uporabljajo sedemstrunske kitare, ki so uglašene nižje, da je zvočni riffovski zid v koncertnem zvoku skupine še dodatno izpostavljen.

Drone so fascinantni nemški ekstremni metalci, ki v osnovi veliko dolgujejo v svojih riffih skupinam Machine Head in Pantera. V svoje skladbe vpletajo na prehodih melodične okraske tercetnih harmonij, kar jih dela evropske, raje rečem Nemške in ob čemur bi se namuznil celo naš dobri stari Michael Schenker. Predvsem godi vodilni vokal kitarista Mutza, ki ima posebno bravo. Je ekstremno, prodorno in v izvabljanju vse popadljive grlenosti v srednjih legah silno učinkovito. Skupina po nepotrebnem obrača refrene v mehkejši orientaciji, potem ko se osredotoča tu na uporabo čistih vokalov, kar je precejšnja škoda, za razvoj silno dopadljive agresije in brezkompromisne arogantnosti njihovega riffovskega gneva, ki ga v skladbah predhodno tako prepričljivo vzpostavlja.  Torej fantje! Melodične in čiste (jokave!) vokale morate nujno črtati iz jedilnika. Sicer pa nora igra, neverjetne medsebojne usklajenosti, z nizanjem duhovite riffovske regate, ki je morala fascinirati vse Machine Head pravovernike. S srcem, v curkih znoja in odlično uigranostjo, so se Drone predstavili kot visoko koherentna in zanesljiva ekipa, ki jo z velikim užitkom spremljaš na odrih. Skladbi, kot sta Theopractical in Welcome To The Pit, sta v vsem odpihnila dušo iz telesa! Nekaj šale so si privoščili fantje ko so v uvodu ene izmed skladb izvedli po svoje glavni vzorec Survivor hita Eye Of A Tiger. S tretjim albumom v žepu imenovanim "Juggernaut" in tako intenzivnimi nastopi, kakršnega smo bili deležni v Ljubljani, so fantje definitivno na pravi poti vse obče razpoznavnosti.

Kaj reči o skupini, ki je nekoliko razočarala s tokratnim obiskom Slovenije? Težko najdeš še bolj iskreno srce, ki bije v grudih Garyja Meskila, nezamenljivega šefa, basista in pevca skupine. Vselej ko se pojavi ta silno karizmatična figura na odru, v razkoraku zavzame položaj za svojim stojalom za mikrofon, prične trgati in kopati po basovskih strunah, medtem, ko jezne rezgeče s svojim na miljo detonirajoče-ekstremnim vokalom, ga ni pogumneža, ki glasbeniku ne bi izrekel vsaj kanček strahospoštovanja. Skupina je unikatna in v skoraj že 20. let dolgi karieri, razvija svojevrsten pristop na New Yorški hard core sceni, kjer se čuti garažno punkersko in rock 'n roll podvozje z močnimi nagibi k thrash metal riffanju. To v kombinaciji z voluminozno ritem sekcijo, poveljujoče dvojne bas stopalke, vnaša zaščitni znak "groove" vzdušja!

To pot je skupina nekoliko zavlačevala z nastopom in se pojavila skoraj pol ure kasneje, kot je bilo sprva napovedano. Ob 23.30 uri torej se le zatemni prostor dvorane Gala hale! Počakamo še nasneti intro in skupina brcne na plano s Three Minutes Hate. Pobje so poleg novega albuma "No End In Sight" (2008), na tej turneji predstavljali tudi novega bobnarja v skupini Ricka Halversona. Pod odrom je končno završalo, roke so se dvignile v zrak, nekaj najbolj divjih buč je mikastilo v mosh pitih in se kasneje odklopilo do te mere, da je izvedlo par prelepih stage divingov, brez potresnih sunkov, ki bi jih povzročala eventuelna strmoglavljanja udeleženih. Komu se ne bi bliskalo ob popadljivih sunkih skladb Fuck It, UnAmerican ali In For The Kill skozi katere so kotalili Pro-Pain svoj nastop? In zakaj nastop ni tako navdušil, kot smo pričakovali? Z dodatkom vred je namreč trajal slabo uro. Halo?

Verjetna krivda leti na rovaš nizke udeležbe s strani obiskovalcev, ki jih je bilo komaj kakih 70. To je precej žalostno in za razlago tega slovenskega fenomena neobiskovanja dobrih in kvalitetnih koncertnih dogodkov, bi potreboval celega Einsteina. Ne da bi bil narod sit vsega. To lahko govorijo drugod severno in zahodno od nas po Evropi, celo južno in vzhodno, kar je sicer na moč žalostna realnost. Predvsem gre za to, da narod hodi na koncerte pit in dogajat, se razkazovat, manj pa poslušat glasbo, poslušat glasbo v smislu globljega identificiranja z njo, recimo temu oboževalskega, podporniškega identificiranja, kar je recimo že samo v Nemčiji stalnica. In da bi bila ironija še večja, ni daleč tudi ugibanje, da si je po vsej verjetnosti medtem že cela slovenska nacija kremenito nabrusila zobe za prihod na Josh Stone, 4.9.2009, ki bo nastopila povsem zastonj sredi Ljubljane, da zapravi denar, ki bi šel praviloma za koncertne vstopnice, raje za hektolitre alkohola. Takšni pač smo Slovenci in po pravici povedano, nas je lahko precej sram zaradi tega. Raje ostanemo doma, se ga nažremo, kot da bi plačali vstopnico in se ga nažrli na koncertu. Pač pride dražje, mar ne? Butalci.

Ne glede na to žalostno dejstvo, je peščica zvestih pripadnikov "distorziranega groovea" skupaj s Pro-Pain uprizorila fantastično, z dinamitom napolnjeno zmes rajanja pod odrom, ki žal ni dolgo trajala, je pa pojava Pro-Pain znova upravičila sloves enega najbolj energičnih bendov človeške ere, ki strelja iz polnih mod na svojo publiko. Let the Blood Run Through the Streets je bila edina skladba novega albuma "No End In Sight" (2008), ki smo jo slišali, skupina pa je odigrala (žal prekratko) set listo namešano iz starega in novega materiala ter nanizala poleg omenjenih, med drugim tudi Can You Feel It?, No Way Out, Full Taste Of Freedom, Make War (not Love), Get Real, All For King George, Shine.

Pro-Pain so torej odigrali kratek in z navdušujočo energijo nabit nastop, ki je držal celotno publiko visoko na preži in vseskozi s skupino, da je ta meketala z njo prvinski abecedarij Pro-Pain unikata. Ta je potrdil, da so fantje v odlični formi in da je Garyjev vokal še vedno neverjetno trpežen! Upam in privoščim fantom le to, da so drugod po planetu deležni večje obiskanosti na koncertih. Ob tem bi se rad zahvalil tudi pogumnemu in neomajnemu srcu lokalnega promotorja Dirty Skunks, ki še naprej s podporo odlični glasbi, nezadržno pluje proti uničevalnim tokovom mainstream glasbe. Velika večina bi na njegovem mestu in zlasti v Sloveniji, že davno obupala!