Začetki skupine Prljavo Kazalište segajo v konec sedemdesetih, v obdobje tako imenovanega novega vala. Takrat so novi bandi nastajali kot gobe po dežju, ko pa je novi val začel zamirati, je z njegovim zatonom propadlo mnogo mladih bandov, spet drugi pa so se prilagodili novim smernicam v glasbi osemdesetih. Eden izmed teh drugih bandov je tudi hrvaška skupina Prljavo Kazalište. Začetni punk zvok je zamenjal post punk z občasnimi ska riffi, že kmalu pa je prevladal izključno rockerski zvok, ki se ga skupina drži že vse od sredine osemdesetih.
Malo čez pol deseto zvečer je mična blondinka iz odra razprodane Cvetličarne napovedala nastop "Prljavcev", ki so še v istem trenutku, ko so stopili na oder, že začeli svoj nastop. Po lanskem obisku Ljubljane v decembru je bil to torej že njihov drugi nastop v manj kot letu dni na istem prostoru. Po uvodni pesmi, nastali v zadnjem obdobju, in skladbi Pisma Ljubavna je sledil prvi ogovor publike. "Dober večer! Dober večer, Ljubljana! Upam da danes bo atmosfera dobra!" Vokalist skupine Mladen Bodalec je prvi kontakt vzpostavil - presenetljivo - kar v slovenščini, za kar je bil seveda nagrajen z glasnim odobravanjem publike v obliki ploskanja. Pravim presenetljivo, prvič zato, ker to ni ravno v navadi jugo bandov na nastopih v Sloveniji, drugič pa zato, ker je skupina znana po veliki domoljubnosti, tako je precejšen del njihovih izdelkov iz devetdesetih let napisan pod globokim vplivom hrvaške osamosvojitvene vojne in nasploh ozračja, ki je takrat vladalo na Hrvaškem. V zvezi s tem je zelo zgovoren tudi naslov njihovega zadnjega studijskega izdelka: Moj dom je Hrvatska.
Prvi vrhunec koncerta je sledil že kmalu po začetku, ko so nam postregli z eno izmed najbolj prepoznavnih skladb skupine, Kiše jesenje. Med izvajanjem so za trenutek žarometi osvetlili le basista Nina Hrastka, ki je s kratko solo točko dobil svojih nekaj sekund pozornosti. Nasploh je bila med nastopom zelo opazna hierarhija, ki vlada v bandu. Ritem kitarist in ustanovitelj banda ter vokalist Mladen Bodalec sta bila ves čas v ospredju in sta bila tudi edina, ki sta komunicirala s publiko. Že omenjeni basist Nino Hrastek, ki je sicer član že vse od ustanovitve skupine, je nekajkrat dobil nekaj sekund za "samopromocijo", medtem ko so klaviaturist Jurica Leikauff, bobnar Tihomir Files in solo kitarist Zlatko Bebek jemali le drobtinice, zares se jih je opazilo šele med predstavitvijo članov banda tik pred koncem nastopa.
V dobri dve uri trajajočem nastopu so, kot se spodobi koncertu na turneji ob 30. obletnici skupine, zaigrali večino svojih največjih hitov. Naj omenim samo tiste, pri katerih je bilo sodelovanje izpod odra najglasnejše in pri katerih je bilo v zrak dvignjenih največ hrvaških zastav iz rok obiskovalcev, ki so Prljavce prišli vzpodbujati izza one strani Kolpe: postregli so nam s pesmimi Heroj ulice, Mojoj majci, Ne zovi mama doktora, Lupi petama, Sve je lako kad si mlad, Mi plešemo. Pri izvedbi slednje, ki je slavospev dobri volji, je že vidno "veseli" Mladen Bodalec namesto besede "plešemo" raje uporabil kar kombinacijo "mi pijemo", kar so z nasmeškom na ustih rade volje začeli prepevati tudi vsi ostali pod odrom.
Iz kultnega prvenca Prljavo Kazalište (1979) so po pričakovanju zaigrali le skladbo Sretno Dijete, ki ga iz novovalovskega, ali če hočete punkerskega zvoka na koncertih oblečejo v omiljeno, bolj rockersko podobo. Po bisu, ki je vseboval skladbo Uzalud vam trud sviraci je Prljavo Kazalište zapustilo oder, in se kljub glasnemu pozivanju prisotnih na njega ni več vrnilo.
Nastop Prljavega Kazališta je bil, jedrnato rečeno, dober. Vseskozno koncertiranje skupine pomeni seveda veliko mero uigranosti, ki kljub kakšni spiti kapljici pred in med nastopom ne prinaša večjih kiksov med igranjem. Za dobro voljo sta seveda vseskozi skrbela že omenjena kitarist Houra in vokalist Bodalec, ki te s svojima nastopoma - mimiko obraza, skakanjem po odru, celo medsebojnim zaletavanjem (ob tem da nista več rosno mlada) in navsezadnje komentarji - ne pustita ravnodušnega. Tudi za sam zvok so tonski mojstri dobro poskrbeli. Sicer nismo bili priča čisto vsem hitom skupine, kar je razumljivo, saj je teh za en sam nastop enostavno preveč. V več kot dve uri dolgem nastopu pa so vseeno predstavili prerez skladb, tako iz svojega začetnega obdobja, kot tudi tiste najnovejše stvaritve, ki so nastale izpod rok že izkušenih glasbenikov, ki reprezentirajo ene izmed prvakov hrvaške rock scene v najboljši možni luči.
Fotografije: Mojca Perdih
na vrh