In prvič sem jo mahnil sam takole z osebnim avtomobilom na koncert. Pride tako. Zaspan in rahlo siten sem odjadral iz Ljubljane. Muhast, zaspan dan bil, malo rosilo, malo lilo, ves čas so se vrtinčili oblaki in bilo je sivo in hladno za junij. Še malo pa bomo dobili rudimente škrg (regresivna evolucija). Na Šentilju se mi je vrnil nasmeh na obraz potem, ko sem urgentno ekspeditivno obiskal WC tamkajšnjega Petrola. U kafani Orpheuma sem znova srečal znane, prijazne obraze, stalne stranke Orpheuma, prijatelje rock glasbe, spili smo skupaj vsak po "Ein Weißbier!" in tako bili pripravljeni da se odrolamo v dvorano.
Folk zaspanega odziva (vsega skupaj komaj morda 100 ljudi), kot vreme zaspano. Blind Petition ob osmih, ogrevali kolikor se je ogreti dalo, dva člana skupin sta se vidno opotekala in gugala na odru na vse strani, vidno prizadeta od vsega obilja zaužitih alkoholnih derivatov. Tri kitare, hard rock. Avstrijci, kolikor jih je pač bilo, pa naenkrat postanejo napaljeni 100/uro, avstro-purple (?), w.t.f (?), no no pa je šlo 40 "morbidnih" minut naokoli. Domačinom pa je totalno dogajalo. Le v katerem filmu sem se takrat znašel jaz?
UFO! Mogg pozdravi občinstvo: "Good evening and welcome to show of light entertainment!" Presenečenje začetek z Midnight Train ("Covenant", 2000). Mogg si pomaga s pesmarico, pri tem zamudi pri petju in izpusti 3 in 4 verz. Way z roza bas kitaro z emblemom FC Aston Villa najbolj razposajen na odru. Mogg do Let It Roll nekoliko v ozadju. Moore odlično v vlogi Schenkerja. Prvič dvignejo malštevilno množico na noge z Let It Roll, ob tem tudi bend prestavi v višjo in ustvari prvič občutno magijo. Mogg med koncertom ogovori Moorea: "Nice shoes! Looks like a kind of those industrial boots!"Drugi vrhunec ob Only You Can Rock Me. Magija izredna skozi Love To Love, priklicali solze na oči, Mogg izredno, popolnoma vživeto, klasika v stilu Uriah Heep July Morning, potem zaključek v višji predstavi Too Hot To Handle in Lights Out (folk pri obeh sodeluje živahneje). Vsi brez zavor do ljudstva, z izjemo Paula Raymonda, ki je stalno držal distanco do občinstva. Raymond vseskozi opasano Gibson Les Paul in pomagal pri rifanju Mooreu, sicer klaviaturske linije lepo slišne, zlasti magične ob I'm Loser, This Kids in Love To Love. Pri When Daylight Comes To Town Bohnam pomaga z bestialnim vokalom Moggu v refernu, sicer je za duete z Moggom bil zadolžen Raymond (Midnight Train, I'm A Loser,….). Mogg vidno trši zaradi nekaj preveč kozarčkov, a pel polno z vokalom kot pred 25 leti, vživeto, magija je bila čarobna in edinstvena. Legende, ki so ustoličile okvirje za N.W.O.B.H.M ne le slogovno, pač pa tudi kot sami glasbeiki. Pete Way je bil namreč eden glavnih navdihov samemu Steveu Harrisu. V živo je bilo videti zakaj. Gibi, slog igranja, malo nižje spuščen bas ob pasu, nepozabna fantastika, čistokrvna lekcija rocka ki na prefinjen način združuje udarnost preko ekspresivnih zažigajočih rifov in fantastičnega občutka za vgrajevanje velikih melodij. Lepo je bilo tudi, da skupina ni vključevala kakšnih solo točk, ki velikookrat niso potrebne in bi narod rsje slišal kakšno klasiko več, kot pa sicer odlično pet minutno dribljanje. Ufo so postregli s samimi kalsikami in dinamika je bila na izrednem nivoju.
V dodatku razsujejo sceno z Rock Bottom, narod v deliriju, Way na tleh leži na hrbtu in igra bas kitaro. Moore izreden vložek na kitari. Fantastika. Takoj naprej z Doctor Doctor, vživeto in s polnim zaletom. Še enkrat na oder Shoot Shoot. Z Mooreom so UFO zadeli terno na loterijji, da Schenkerja ni se vsekakor pozna, a boljšega blažilnega učinka ob tako pomembni rokadi na položaju kitare pri UFO z Mooreom bi zares težko našel (Schenker je žal nenadomestljiv, no na srečo z njim pa tudi njegov problematičen značaj). Vsi okraski, večji deli solaž odigrani po taktirki velikega Michaela Schenkerja. UFO dobili prepotrebno svežino in zalet z Bonhamom in Mooreom. Zato za UFO ni bojazni, znova dihajo polno, veselim se lahko novih turnej.
Zvok pa ni bil najboljši, bas in bobni vseskozi nekoliko prebijali zvočno sliko.

na vrh