Ne vem, kateri bend v tem trenutku potrebuje več uvodnih besed – naši Litošt ali ameriški nosilci večera The Soft Moon. »Zakajev« je tu več – Litošt je bolj ali manj popolnoma nov projekt, The Soft Moon pa je bend, ki je šele pred kratkim začel doživljati takšno prepoznavnost po celem svetu, predvsem pa izven ZDA in centralne Evrope, zato so potrebne besede za oba benda. Vendar je tu morda pomembnejša neka druga stvar – to, da se ponavadi ekstenzivneje predstavi nosilce večera, ker so, no, pač nosilci večera, vendar so na ta večer Litošt tako navdušili, bržkone celo zasenčili The Soft Moon, kar tudi zahteva, da se jih tretira vsaj na ravni nosilcev, če ne celo kot, malce obrabljeno rečeno, zvezde večera.
Litošt so torej trio treh ne popolnoma neznanih glasbenikov - Boštjan Simon in Vitja Balžalorsky na klaviaturah (kjer slednji opravlja vlogo basista) ter Bojan Krhlanko na bobnih. Goni jih predvsem neobremenjeno ustvarjanje, kjer jih nikakor ne zanimajo že poprej znane smernice, le želja po eksperimentiranju, po iskanju novih zvokov, po zanimivih, inteligentnih ritmih, po popolni svobodi od nekih zunanjih vplivov. Vendar ta nekakšna razrešenost iz okovov ni njihovo vodilo – Litošt, vsaj po slišanem, niso drugačni zaradi drugačnosti. Drugačni so zato, ker ne potrebujejo vplivov, da lahko ustvarjajo. Drugačni so zato, ker se ne obremenjujejo z že slišanim. In predvsem so drugačni zato, ker imajo s svojo drugačnostjo dejansko nekaj za povedati. Slednje so prikazali tudi na samem koncertu. Njihov celoten set je temeljil na nekakšni svojevrstni organskosti med obema manipulatorjema z zvokom in bobnarjem – dejansko je šlo za tako noro stilistično povezanost, kakršne še nisem videl. Vitja in Boštjan sta večkrat furala zelo improvizacijsko podkrepljeno atmosfero, ki ni imela neke res določene rdeče niti, vendar je Bojan vedno, ampak res vedno držal nek popolnoma nor ritem, ki so ga potem glasbeniki večkrat menjali – in tu je šlo vedno za tiste jazzerske »muve«, za nekonvencionalne ritme, za vse, kar pač ni 4/4. Predvsem je ta spoj elektronskega ambienta in Bojanovega bobnarskega stila nekaj neverjetnega, ta združitev dveh tako specifičnih stilov v nekaj novega in drugačnega.
Dejstvo je torej, da Litošt ustvarja neko res inteligentno zvočno gmoto, ki je pač ne gre preprosto označiti. Pa ne zaradi neke eklektičnosti neštetih žanrov, ampak preprosto zato, ker je ta glasba tako drugačna. Saj ne, da Litošt potrebujejo neko hudo oznako. Zlahka bi bilo reči jazz fusion, kjer se v fusionu skriva nemalo elektronskih podžanrov, jazz pa nekako pade na celoten občutek, ki se ga dobi ob samem živem izvajanju materiala, predvsem po zaslugi bobnanja. Zlahka bi bilo preprosto reči eksperimentalna glasba, pa to oznako pač pustiti, da si jo poslušalec sam razlaga. Zato je na tem mestu bolje zaključiti z nekimi plitvimi poskusi označevanj. Litošt je bend, ki na slovensko sceno prinaša dejansko neko novost. Nekaj, česar ne le, da že dolgo nismo videli – Litošt so nekaj, česar sploh še nismo videli, in to ne le pri nas. In če imate priložnost, si zadevo oglejte v živo – energija je bendovo drugo ime.
Litošt so, kljub temu, da so začeli pred skorajda prazno Menzo, končali pa pred napolnjeno, tako močno navdušili, da so bila zato pričakovanja za The Soft Moon (pre)velika. Zato tudi ne bom dejal, da so Američani razočarali, daleč od tega – bili pa so, no, navadni. Nič posebnega. Zagotovo ne bend oz. stvar, po kateri si bom zapomnil ta večer.
The Soft Moon so sicer izredno zanimiv projekt – mešajo kopico tistih bolj zanimivih alter žanrov 80. let prejšnjega stoletja: post-punk, shoegaze, coldwave itd. Kljub močnemu zanašanju na dotične žanre so se vseeno (ravno pred kratkim) uveljavili za iskalce novih, zanimivih zvokov, od koder tudi prihaja bendovo največje eksperimentiranje. In svojo »zvočnost« bend zagotovo obvlada – tu ni debate. Toliko atraktivnih in popolnoma sodobnih, toliko še neslišanih zvokov (kar bi sicer do neke mere lahko dejal tudi za Litošt) je težko, če sploh mogoče, slišati v enem večeru. Tudi bend ima sicer zelo dobro izdelan nastop, zelo utečen performans. A ta večer The Soft Moon niso res bili na odru Menze pri koritu. Bili so kot posnetek koncerta, kot zrežiran videospot, kot hologram umrlega izvajalca. Apatičen nastop, kjer je energija izhajala le iz uigranosti in utečenosti, neoseben nastop, kjer je bend prišel le po repete, ne pa po izkušnjo. K temu vtisu je zagotovo pripomogla tudi sama dolžina koncerta, ki ne vem, če je presegla eno uro.
Rojstvo Litošta je odvrnilo v bistvu celotno (nekoliko slabo) izkušnjo z The Soft Moon. Večer torej ni minil v bolj ali manj zvodenelem nastopu ameriških post-punkerjev, minil je v začetku nečesa svojevrstnega, nečesa spodbujajočega za slovensko glasbeno sceno. Koncert smo torej obiskali zaradi The Soft Moon, vstopnico pa shranili zaradi Litošt.
na vrh