Čaščenje poganskih praznikov se je presenetljivo, navkljub več kot tisoč letni opresiji enobožnega sistema, ohranilo. Saj je res, da si jih je krščanstvo kar nekaj prisvojilo, a pust ostaja prvinski, domač (za razliko od jesenskih čarovnic) in še vedno najboljši izgovor za zabavo v maskah. Spisek skupin, ki bi nas na tak večer lahko zabavale je resnici na ljubo, kar velik – Slipknot, Lordi, Gwar,… a tudi tokratni glavni akterji so znani po barvitih poslikavah in kostumih – Turisas!
Proti pričakovanjem je ob napovedani uri začetka koncerta, dvorano Gale Hale prevevala praznina. Saj ne da ni bilo ljudi, ampak glede na priljubljenost skupine, predvsem med mlajšimi generacijami, je bilo pričakovati polno zapolnjen prostor. Mogoče pa je k temu vsaj v startu botrovala tudi dokaj neznana predskupina Starkill. Nastanki skupine sicer segajo v 2008, ko je vodilna sila skupine, Parker Jameson, pričel s študijem in našel glasbene somišljenike, s katerimi je pričel glasbeno ustvarjanje z različnimi zasedbami. Leta 2012 se je skupina stabilizirala, nadela ime Starkill ter podpisala pogodbo z založbo Century Media, maja lansko leto pa že izdala svoj prvenec Fires of Life.
Fantje so glasbo vzeli resno in po končanem instrumentalnem uvodu, zdaj že bolj napolnjeno dvorano, pošteno spravili na noge. Starkill igrajo zanimivo obliko melodičnega death metala. Ob ameriških skupinah se nehote vse prevečkrat ustrašimo še enega metalcore slabega klona švedskih In Flames, tokrat pa gre za nekaj povsem drugega. Čikaški trio, ki je tokrat na turnejo vzel s sabo še gosta na basu, Shauna Andruchuka, namreč igra glasbo, močno podprto z ambientalnimi klaviaturami in na trenutke spominja na Children of Bodom, vendar brez klaviaturskih solo vložkov, spet drugič na zgodnje Dimmu Borgir. Medtem ko je vokal na trenutke že bolj black metalski, pa so kitarski riffi in harmonije že bolj power metalski, kot pri prej omenjenih žanrih. Tudi besedila se bolj nagibajo k slednjem žanru, saj v melodic deathu in blacku, herojev prav pogosto ni zaznati. To svežo mladostno energijo, ki je vela z odra, pa ni mogla spregledati niti publika. Koncert je bil odigran korektno, z veliko dvostranske komunikacije z publiko in ravno ta odziv publike me je povsem presenetil. Gre za skupino, ki ima na trgu komaj en album, a odziv je bil, kot da bi bil na odru stali že kaki prekaljeni veterani z ogromno bazo oboževalcev! Glede na videno, Vam lahko le priporočam, da jih poslušate in spremljate napovednik dogodkov za morebitne koncerte v bližini.
Med vsemi maškarami, ki so hodile po Ljubljani ta sobotni večer, so tisti, ki so imeli obraze pobarvane v rdečo in črno, verjetno ostali relativno neopaženi. In ni jih bilo malo, ki so se taki, namesto na tradicionalna pustovanja, v »bojnih barvah« odpravljali na Metelkovo. Turisas namreč v bojnih kostumih iz nekega drugega časa in rdeče-črno pobarvanimi obrazi in rokami, finski »bojni metal« servirajo množicam že sedem let, nazadnje pa jih je bilo v naših krajih moč videti na lanskem MetalDays festivalu. Skupina je tokrat nastopila v šestčlanski postavi in takoj po intru vsekala z aktualno uspešnico Ten More Miles iz zadnje plošče. Že po prvi skladbi je bilo očitno, da maske nastopajočih ne bodo zdržale dolgo in res že nekje na sredini koncerta so bili nekateri člani le še rdeče-črno umazani. Nastop je bil brezkompromisen in ljudje so noreli od prve do zadnje skladbe. Seveda je vmes prišlo tudi do norčevanja iz rdeče pločevinke piva in hitra zamenjava za zeleno, kar je povzročilo bučen odziv. Nastopu ni kaj očitati. Kitarski del je opravil svoje z odliko, karizmatični Olli na violini takisto in Mathiasov kontakt s publiko je bil preprosto fenomenalen – vrhunec tega je bil celo njegov »stage dive« med razgrete oboževalce v podaljšku koncerta. Pričakovano so na seznamu skladb prevladovale tiste, iz zadnjega albuma, Finci pa so odigrali še po dve iz vsakega prejšnjega, ki so požele veliko odobravanje, predvsem tisti iz prvega albuma Battle Metal. Koncert so po stari navadi zaključili s svojo, zdaj že skorajda legendarno priredbo disco uspešnice Boney M, Rasputin.
na vrh