Čeprav se Primal Fear in Brainstorm polagoma spreminjajo v power metalske prdce, od katerih vedno dobiš album, kakršnega že v na prej poznaš, je treba priznati, da je prav ta nenehna konsistenca in kljubovanje oziroma vrsta zagrizenosti, ki drži skupini skozi serijo let v polnem galopu in tudi hvaležno v fokusu vseh »interesnih dejavnosti« današnje scene evropskega power metala, osnovni pogonski zobčenik, ki ohranja v njihovem ožilju svežino, nenehne zavzetost in ustvarjalnosti. Evolucija zvoka in sloga je že davno obstala, a avtorski material nastaja vseskozi ter vzdržuje prepričljivost.
Obe skupini sta povabili za to evropsko turnejo tudi kanadske speed/heavy/thrash metal revitaliste Striker, doma iz mesta Edmonton (zvezna kanadska država Alberta). To je skupino, ki deluje od leta 2007 in je izdala četrti studijski album prav med turnejo, to je, dne 05.02.2016. Skupino torej, ki je med drugim zaigrala tudi že v Sloveniji, ko je dostavila odlično predstavo sklopu lanskoletnega Metaldays festivala v Tolminu. Tamkaj je izvedla enega najbolj nabritih nastopov, kar smo jih bili v tednu dni festivala deležni na malem odru. Nemalo presenečenje je dostavil sam začetek dogajanja. Računali smo, da se pred osmo uro ne bo prav nič dogajalo. Striker so vskočili na oder ob pol osmi uri, prav kakšno minuto po našem prihodu v klub. In uprizorili fantastičen šov. Skladbe so nabrali iz vseh štirih albumov, prednost pa pričakovano dali novemu »Stand in the Fire« - RockLine recenzija TUKAJ. Bend je odlično uigran, kvartet je za turnejo vpoklical dodatnega koncertnega kitarista, ki se je odlično ujel s Timom Brownom pri razdelitvi vseh nalog. Njegovo ime mi je žal ušlo, se pa zna zgoditi, da skupina, glede na izvrstno kemično funkcioniranje, možakarja naknadno vzame v bend, kot polnopravnega člana. Bend je odlično izkoriščal oder, kinetika in dinamika kvinteta je prilivala olja na ogenj izredni izvedbeni dnevni formi, navdahnjenosti izvedbe , kot tudi izvedbeni ostrini ter potenci. Dan Cleary je odtulil in odpel koncertno predstavo na izrednem nivoju. Človek nima kaj veliko dodati. Bravurozna predstava skupine, ki jo razganja od potence in želje po dokazovanju ter seveda uspehu. Preboj je ustvarjen, upajmo, da skupina prileze po njem skozi leta na prizorišču čim dlje in kar se da visoko. Bend je dobil odlično pogoje za uglasitev, prav tako dovolj luči. Izreden odnos headlinerja do zasedbe, ki se še uveljavlja na sceni in takšne korektnost in podporo na turnejah nujnoi potrebuje.
BrainStorm je izjemno izkušena nemška heavy metal zasedba. S Primal Fear se po letih 2009, 2012 nahajajo v letošnjem letu že na tretji skupnii evropski turneji. Z enajstim in pravkar izdanim novim studijskim albumom v žepu, imenovanim »Scary Creatures« - RockLine recenzija TUKAJ, ohranjajo izredno svežino in kreativno navdahnjenost, ki jo je seva tudi predhodnik »Firesoul«. Bend je brezkompromisno zavzel oder, po teatralnem uvodnem vložku, pa je pročelje odra prevzel izjemni vokalist Andy B. Frank. Odličen frontman, z izdelanim nastopom in neverjetno vnemo ter voljo. Tako kot vselej je skušal Andy k sebi priklicati čim večje število sodelujočih, kar pa mu je le delno uspeval. Dan prej je stal namreč pred razprodanim prizoriščem Münchenskega Backstagea, tokrat pa pred manj kot 300 obiskovalci, raje rečem morda dobrih 200. A je bilo med njimi nekaj izredno zagrizenih. Kot npr. naš Izzy, ki ga je Andy med koncertom, globoko očaran nad predanostjo fana, tudi potrepljal po rami. Pri Brainstorm velja od vselej nekaj. Igrajo neverjetno srčno in z nič nasnetega kiča, ki bi prihajal iz mešalne mize. Frank je izjemno izkušen in je vokalno predstavo skozi nastop modro stopnjeval. Proti koncu je pel z vso silovitostjo in zabelil predstavo tudi z nekaj visoko oktanskimi vriski, ki so opomnili, da se veteran nemške power metal scene, še vedno nahaja v odlični vokalni formi. Bend je izvrstno uigran. Postava je več let stabilna (kar trije člani v kvintetu ustvarjajo skupaj že od leta 1989), skrivalnic ni in kemija med člani polno učinkuje. Torsten je med koncertom po pričakovanju prevzemal nekoliko več pobude pri solažah, vendar je tudi Milan prikazal nekaj bravuroznih solističnih potez. Bend je pravzaprav predstavil »na debelo« novi studijski album »Scary Creatures« ter prepoznane favorite kariere. Vsekakor je šlo pogrešati malo bolj zabeljeno in »manj predvidljivo« set listo, manjkala je kakšna skladba iz albuma »Metus Mortis«, ki velja poleg »Liquid Monster«, še vedno za enega vrhuncev njihove bogate diskografske kariere. Bend je odpihnil z zavzetostjo in srčnostjo. Pozitivno vibracijo, energijo, Andy pa je nekajkrat s svojim humorjem do srca nasmejal publiko. Brainstorm je skupina, ki ne skriva velikega uživanja, ko stopi na oder. Izvrstna zabava, pristnega starošolskega nastopa izkušene skupine.
Primal Fear so ne glede na dejstvo, da je turneja naznanjala co-headlinerski nastop, dostavili daljši nabor skladb in minutažo glede na nastop Brainstorm. Po pričakovanju je bend močno obtežil set listo z novim albumom »Rulebreaker« - RockLine recenzija TUKAJ, s tem da je odprl nastop z znamenito »Jaws of Death« klasiko Final Embrance, s katero je v sicer bogati koncertni zgodovini, zelo rad zaključeval koncertne nastope. Tudi Primal Fear so postregli z odličnim zvokom, vsekakor pa si se moral zanj postaviti bolj v ozadje klubskega prizorišča. Ta turneja je tudi prva Primal Fear turneja za novinca v ekipi, Francesca Jovina, ki je pred tem krepko dekado igral za zasedbo U.D.O. Izkušeni mož se je očitno odlično sporazumel z ekipo in dostavil tudi vrhunsko predstavo. Primal Fear so po pričakovanju pristopili strogo profesionalno, koncert je bil znova odigran na vrhunskem nivoju, znova sta izjemno ugajali obe kitari, na katerih še vedno jašeta z ramo ob rami izjemna Alex Beyrodt in Tom Naumann. Od vražje zasoljenih solaž, do velike preciznosti v preigravanju harmonij v tercah preko riffov. Izredno delo. Tu sta seveda vodji Ralf Scheppers in Mat Sinner, slednji je podobno kot njegov Brainstorm kolega Thorsten Ihlenfeld, pustil kakšne kilogramček doma, sicer pa predstava, kot vedno. Na vso moč. Silovito in brezkompromisno. Edini šibki člen koncerta je bil pravzaprav Ralf Scheppers, ki po novem ne dostavi več interpretacije rušilno ekstremnih višavij, po kateri je tako visoko cenjen in prepoznan v svetovnem power metalu. Mož je večkrat moral ostati v srednjih legah, četudi je skušal iztisniti več iz sebe, ni in ni šlo, še posebno se je to čutilo v predrefrenu obvezne klasike železnega repertoarja Chainbreaker . Sicer pa precej predvidljiva set lista. Vrnitev skladbe Rollercoaster iz »Seven Seals« albuma je nemara dostavila edino manjše presenečenje v set listi, sicer pa bi človek želel še kakšno klasiko iz prvih petih albumov več v njej. Zlasti takšno, ki je Primal Fear že dolgo niso zaigrali v živo, ali celo nikdar. Za dodatek so si Primal Fear izbrali izvedbo »mini metal simfonije« Fighting the Darkness ter za zaključek koncerta odbrusili pogrešano »Running in the Dust« s studijskega prvenca Primal Fear (1998).
Super »power metalsko obhajilo« super trojčka nastopajočih skupin. Nemara vsaj še kakšnih 150 glav več , pa bi gotovo pridodalo k tvorbi ustrezne koncertne atmosfere na klubskem nivoju,, da bi lahko govorili o perfektno izpeljanem dogodku, a včasih vsega le ne moreš dobiti.
na vrh