Pretekli dnevi pestrega koncertnega dogajanja, divjanja in vsesplošnega žuranja so pustili dokaj očitne sledi na obrazih obiskovalcev. Počasi so neprespane noči prišle do živega tudi tistim, ki v svojih vrstah veljajo za veterane na področju obiskovanja festivalov. Jutranje kave in veganski sendviči še zdaleč niso pomagali pohabljencem, za katere je festivalska organizacija postavila posebne medicinske šotore. Mnogi si prehrambenih in pivskih uslug niso uspeli privoščiti; festivalske cene so namreč ugodneje sprejeli tujci kot pa lokalni obiskovalci, vračila vreč (za katere so obiskovalci odšteli določeno kavcijo) so se pogosto končala brez kompenzacije, za tuširanje so pa tujci raje uporabili bližnjo Sočo. V pomoč dehidriranim so po kampu paradirali sponzorjevi uslužbenci in delili Monster napitke vsem, ki so jih bili tako ali drugače potrebni. Za kadilce so pa tobačna podjetja nudila brezplačna polnjena tobaka v zameno za vrečke konkurence.
Tekom dneva so tudi (neočiščena) prenosna stranišča dodala svoj vonj po prizorišču, posebno škodljive vonjave so se nabirale v beach stageu, ki je že tako kazal znake celotedenskega potenja, pljuvanja in bruhanja. Večinoma so prizorišča prejela manj obiska, po eni strani zaradi počitka in priprav na končni večer, po drugi strani pa zaradi odhoda tistih, ki niso bili kos dogajanju. Primankljaj je bil viden na prizorišču, a se Talco, kljub okrnjenemu občinstvu, niso dali. Italianski ska-punk s čisto malo melanholije je Tolminska publika lepo sprejela. Poudarek na plesnem pridihu je ugodno vplival tako na tiste, ki so noreli pod odrom, kot tudi na tiste, ki so se skrivali v svojih šotorih. Odličen efekt na odru, iz vizualnega stališča, so poustvarile zastave, kiso zakrile kitarske ojačevalce, ter tako dopustile domišljiji mahnjencem na opremo prosto pot. Talco so vse do konca svojega seta držali publiko PRH na nogah, brez prestanka in brez pojenjanja. Omembe vreden nastop so izpeljali tudi A Wilhelm Scream, ki so se s svojo odlično tehnično izvedbo pridružili nekaj odličnim izvajalcem letošnje inštalacije festivala. Za razliko prejšnjih dni, je petkovo dogajanje spremljala tudi dokaj jasna zvočna slika, pri kateri je večina poudarka glasnosti padla na kitarske sile. Drveče solaže je podlaga konstatno stabilno držala v vrsti, in se občasno tudi obnašala kot čisto samosvoja solaža. Robinson je kljub nenehnemu poskakovanju in tekanju bliskovito hitro ponujal rife izpod svojih spretnih prstov, Angelini pa je celotni zasedbi z lahkoto nudil popolne vstope in izstope. Melodični hardcore punk iz Massachusetsa je s svojimi vokalnimi in frontmanskimi sposobnostmi požlahtil Pereira, ki je kljub hudim bolečinam v hrbtu koncert izpleljal z nenehnim poskakovanjem.
V primerjavi z Ignite, so A Wilhelm Scream kraljevali na petkovem odru: "Veliko bendov postane velikih in pozabi, da to (pokaže na publiko) si je potrebno prislužiti, in si nikoli ne smemo vzeti spoštovanja kot nekaj samoumevnega!". Nasprotno pot je ubral Téglás, ki je po prvi skladbi prosil navdušence v prvih vrstah naj raje plešejo samo na stagedive odru. Kot razlog je namreč navedel hude bolečine v hrbtu, in je raje lahno poskakoval po odru. Ravni energije med A Wilhelm Scream in Ignite so se konkretno razlikovale; energija, katero so A Wilhelm Scream ponujali kot za šalo, je pri Ignite padla. Razen resnično zagrizenih oboževalcev, so se zadnje vrste razpršile po kuhinjah in stojnicah z žganjem ter tam pričakale končne punk karaoke s Pigs Parlament na beach stageu.
na vrh