Beach stage so otvorili domači Start At Zero, katere mi je uspelo ujeti čisto na začetku nastopa. Start At Zero so z občasnimi razpadi, a vseeno obilico energije pustili dober vtis na občinstvu, katero jim je ob koncu vsake skladbe toplo zaploskalo. Za njimi je oder zasedla francoska hardcore punk zasedba Bigblast. V svojih 40 minutah so Big Blast pokazali bore malo; baza je še nekako držala podlago melodični sekciji, kitare so pa večkrat zašle po vratu in razglašeno odzvenele z vokalnimi linijami. Še posebno na začetku sta pevkino ne-atraktivno postopanje po odru in tresoč glas odvrnila nekaj poslušalcev, ki so raje namočili svoje noge v Sočo. Proti koncu seta se je zasedba nekako ujela v prave vibracije in popravila začetni vtis.
Pravo nasprotje nežnejših in melodičnih Bigblast so bili Wolf x Down, kontrast prej razglašene pevke in sedaj na odru besneče amazonke. Kljub tehničnim težavam je koncert ostal nabito poln po zaslugi grozeče Larisse (Wolf X Down). Vokalna agresija in aranžmaji, ki se rahlo nagibajo proti tršim žanro, sta zaznamovali končni koncert beach stagea, v katerem je kljub pasji vročini mrgolelo ljudi in stagediverjev.
Večerno dogajanje, v nasprotju z včerajšnjim, ni kazalo tako osredotočene slike, predvsem v smislu pričakovanja samo in zgolj ene zasedbe. Že na The Real McKenzies in njihovi posebni mešanici punk rocka ter dud so obiskujoči prihajali v nestrpnih valovih, popolnoma prepuščeni dogajanju večera. The Old Firm Casuals so namreč odpovedali svoj koncert, posledično so The Real McKenzies, na veliko zadovoljstvo prisotnih, podaljšali svoj pivsko naravnani set za skoraj dobro uro. Zvočna slika pri mešalni mizi si je nekoliko opomogla od včerajšnje zamazanosti, ter tako ponujala lepše obarvano in obrobljeno inštrumentalno podlago; jasno definirane kitare in doneče nižje frekvence so moč ohranjale tako v neposredni bližini odra kot tudi pri mešalni mizi. Vseeno se je visoki zven dud porazgubil v aranžmajsko pestrejših delih, ter se potuhnil pod ostale inštrumente. Bravo The Real McKenzies, saj so svoj podaljšani set izvedli več kot suvereno (mogoče celo s pomočjo alkoholnih dodatkov).
Najvišjo točko je po mnenju mnogih (sodeč po poznejših zaodrskih odgovorih) koncertno dogajanje doseglo z H2O. New Yorška hardcore punk zasedba je že ob samem prihodu popolnoma obnorela poslušalce. Brez dolgovezenja in nagovorov so H2O zadeli čisto terno s svojim skoraj bratskim pristopom do občinstva. Posebno gre omeniti What Happened, pri kateri je okrog 40 ljudi skočilo na oder in skupaj z zasedbo odpelo skladbo od začetka do konca. Rusty Pistachio je dogajanje komentiral takole:
Nekaj takega se nam je že zgodilo na nekaj koncertih, zato sem se raje šel na drugo stran, medtem ko je ostale požrla publika.
Kratko vprašanje o "incidentu" se je nato razširilo v krajši pogovor o hardcore punk sceni, ter kam se H2O na slednji umeščajo:
Precej navdiha prejemamo od DC (Washington), Kalifornije in New Yorka ter njihovih lokalnih scen, posledično ustvarjamo mešanico vseh treh, kot nekakšna sveta trojica hardcore punka.
Do podobnega navala publike je prišlo tudi pri Sick Of It All; še trši in udarnejši hardcore punk iz New Yorka, ki je občinstvo dokončno premagal. Od prve do zadnje minute je zasedba pogostila tako stagediverje kot tudi mirnejše posameznike pri mešalni mizi s presenetljivo trdo kitarsko silo, zahvaljujoč Petu Kollerju. Fizični performans slednjega je od blizu spominjal na borilne veščine; Koller se je skupaj z zadnjim akordom zavihtel okrog lastne osi ter skoraj zbil Loua Kollerja, ki se je mimogrede znašel blizu Petovega monitorja. Zvočna slika se je skozi koncert iz uravnoteženih inštrumentov nagnila proti poudarjanju kitar, a to seveda tistih v prvih vrstah, ni motilo. V kaosu je množica ljudi nazaj napadla oder in se pridružila Sick Of It All; nekaj posameznikov je bilo celo tako pogumnih, da so svoje stage diverske sposobnosti izvajali kar na velikih stranskih monitorjih, s katerih so pristali na množico na odru, ta pa jih je brez težav popeljala do tal.
Pogovori po koncertnem dogajanju si delijo skupno tematiko; divjanje z bendi na odru. Tukaj lahko takoj potegnemo vzporednice med zasedbami vzhodne in zahodne obale. Povezanost med občinstvom in bendom šteje največ in današnje dogajanje je priča ravno temu. Ne glede na izgled ali okuse, vse obiskovalce povezuje ne ljubezen, ampak lojalnost do svojega žanra. Tu se pa pokaže pravi obraz zasedb, ki se pojavljajo na odru. Današnji vrhunski izvajalci niso poudarjali potrebe po nasilju (takšnem ali drugačnem), ampak so le želeli deliti sporočilo z enako mislečimi.
na vrh