Hlajenje in regeneracija ob Soči sta bili dve skupni stvari vsem prisotnim na obali. Včerajšnji set je namreč marsikoga postavil na kolena. Nekaj sto zmačkanih in malce utrujenih obrazov je svoja utrujena telesa ponudilo Soči in Tolminki v terapijo. Nekateri so se zatekli k veganski stojnici, ki je ponujala presentljivo široko izbiro raznoraznih sendvičev in pijač, namenjenih ravno zmačkanim dušam na rečnem nabrežju.
Definitivno presenečenje večera je bil naravnost eksploziven nastop Authority Zero. Melodični hardcore skupek (s posebnim poudarkom na melodični) je tekom svojega nastopa konstantno držal obiskovalce na nogah. Vprašanja kot npr. "A se kaj zabavate?" ali "Kako se imate?" so toliko bolj pomagala vzpostaviti intimnejšo povezavo med DeVorejevim preskakovanjem iz skate punka pa do melodičega hardcorea. Kljub dobremu performansu se zadnje vrste niso pretirano odzvale na DeVorejevo poskakovanje, razen proti koncu seta, ko se je ura že približevala prihodu NOFX. Po vokalni odštevani, pri kateri je DeVore dokazal svoje vokalne sposobnosti, je sledil krajši "akustični" set pesmi, kot npr. Courage, katero so Authority Zero posvetili preminulemu Tonyju Slyju. Še zadnjih nekaj poslušalcev se je zmetalo v publiko in že so na odru hiteli s pripravljanjem terena za New Yorške The Toaster, katerim je svoje basovske spretnosti ponudil Gašper Gantar (Srečna Mladina). Njihov nastop je koncertnemu prizorišču pripeljal malce svežine, kot tudi jasnejšo zvočno sliko. Kljub trudu tonskega mojstra se zvok nikakor ni uspel primerjati z jasnostjo beach stagea; nižje frekvence so svojo moč izgubile že po nekaj metrih, neuravnoteženi kitarski vstavki pa so pri Weekend In L.A. in Pirate Radio zapekli v ušesih. Ob odru se je pojavil tudi iz desk zbit napis NightTrain, s katerim New Yorški ska-punkerji niso želeli postreči. Decisions After Midnight je hitro utišala prošnjo napisa, s svojim temačnejšim, a vseeno plesnim, občutkom.
Ravno ko so se plesni ritmi in telecastersko ribanje sira utegnili udobno namestiti na odru, so le-tega zapustili in prepustili glavno prizorišče Lagwagon. Kakor od vzhoda proti zahodu; Lagwagon so nasledili svoje vzhodne sosede in tako še dodatno približali uro nastopa NOFX. Koncert se je začel z rahlo zamudo, saj je spremljevalna ekipa zapravila dobrih petnajst minut s postavljanjem in preizkušanjem inštrumentov. Klavrn začetek nastopa je prve vrste nekako navdušil (predvsem zaradi nekontroliranega donenja bližnjega ozvočenja), vsekakor je pa pustil bolj grenak priokus tistim blizu mešalne mize. Kljub najboljšim močem tonskega mojstra se zvočna slika ni razvila dlje od zapacanega žaganja, ki je pršilo višje frekvence po glavnem prizorišču. Sploh pa nastop Lagwagon kot celota ni posebno navdušil; posebno Joey Cape, s svojim opletajočim in mlahavim poskakovanjem, katerega ne gre posebno pohvaliti. Svojim 60 minut so Lagwagon izkoristili bolj slabo, brez posebne karakterne vrednosti. Morda je pomanjkanje energije botrovalo dejstvu, da je velik del občinstva bil pripravljen sprejeti karkoli ponujeno na odru. Dnevni pogovori so večinoma odzvanjali z besedili NOFX, katere je publika že od prve minute na glavnem prizorišču nestrpno pričakovala.
Pričakovanje je doseglo svoj vrhunec ob prihodu kalifornijskih NOFX. Za razliko prejšnjih zasedb, ki so v svojem programu povezovale skladbe eno z drugo, so NOFX na vsakem koraku streljali šale in komične vstavke. Kombinacija takšne sproščenosti je kmalu pripeljala do navala raznoraznih stage diverjev in lovcev na svojih pet minut slave. Tako se je pri Kill All The White Man pojavil pravi zid poslušalcev iz občinstva (med drugimi tudi rastafarjanec oblečen v banano) na stagedive odru. Po umiritvi občinstva so v čast preminulemu Tonyju Slyju tudi NOFX posvetili priredbo Shortest Beard in tako ohladili razvneto situacijo pred odrom.
Ozračje je svoje vrelišče doseglo pri incidentu nekje proti koncu NOFX seta. Na oder je, v zanosu kemične pomoči , pristal zagrizen oboževalec in odplesal nekaj korakov do Fat Mikea, nakar ga je njihov osebni varnostnik poskusil odstraniti.Ozračje je svoje vrelišče doseglo pri incidentu nekje proti koncu NOFX seta. Na oder je, v zanosu kemične pomoči , pristal zagrizen oboževalec in odplesal nekaj korakov do Fat Mikea, nakar ga je njihov osebni varnostnik poskusil odstraniti. Prerivanje se je spremenilo v borbo, v kateri je varnostik napadel oboževalca z vso silo, ter ga podrl na tla. Po celotnem prizorišču se je začelo razlegati glasno žvižganje in vsesplošno neodobravnje, katero je prisilio NOFX na prekinitev izvajanja skladbe. “Še nikoli nas niso izžvižgali na koncertu, to je res nerodno” se je nekako opravičil El Hefe. “A ste pripravljeni da to izpeljemo do konca?” je nato Fat Mike poskusil pridobiti občinstvo nazaj na svojo stran. V opravičilo so tako NOFX podaljšali svoj set in pripeljali z Linoleum dogajanje do konca. Incidentom in nesrečam navkljub, je prvi dan tolminskega festivala minil v znamenju pozitivne energije in dobrega počutja. Še ena noč doneče glasbe in vsesplošnega divjanja.
na vrh