V Monfalconeju nas je ta večer čakalo druženje z legendarnimi Premiata Forneria Marconi (v našem prevodu bi se njihovo ime glasilo 's prvo nagrado nagrajena pekarna Marconi'), edino italijansko progresivno rockovsko skupino, ki je v 70-ih doživela mednarodni komercialni uspeh in je še danes najbolj prepoznavna izmed italijanskih simfonično prog rockovskih zasedb, ki so v 70-ih oblikovale povsem lasten podžanr progresivnega rocka. Glasba PFM je v sebi vedno vsebovala številne vplive progresivnih rockovskih legend na čelu z Genesis, King Crimson in ELP vendar je bilo v njej zaznati tudi visoko stopnjo unikatnosti s prepoznavnim mediteranskim zvokom, ki njihovim kompozicijam vselej vnaša neko posebno toplino. Za razliko od večine legendarnih prog rockovskih skupin, ki so imele podobne evolucijske izkušnje, se PFM ne sramujejo poudariti tudi svojega pop rockovskega obdobja iz 80-ih in tako na svojih nastopih vselej izvajajo tudi nekatere pop rock hite, kar v njihove nastope vnaša poseben kontrast ter prikaže dve različni podobi skupine; prog rockovske perfekcioniste in pop rockovske "zvezdnike", ki na izjemno energičen način spodbujajo občinstvo.
PFM so po našem prvem srečanju pred več kot enim letom v Trstu, ko so predstavljali odlični album "Stati Di Immaginazione" (2006), kjer so uprizorili nepozaben nastop in odrsko scenografijo z obširnimi animiranimi projekcijami ter svetlobnimi efekti, pustili izjemen vtis zato smo se lahko ponovno nadejali še enega odličnega nastopa z izobiljem prog rockovske magije, pa naj gre za demonstracijo simfonične prefinjenost ali (pop) rockovske poskočnosti. Ko smo prispeli na prizorišče nastopa so se PFM že ogrevali z vajami, tudi z izvedbo nekaterih skladb, ki jih kasneje niso vključili v nastop. Po intervjuju z vsemi tremi stalnimi člani zasedbe, kitaristom/pevcem Francom Mussido, bobnarjem/pevcem Franzom Di Ciocciojem in basistom Patrickom Djivasom, kateremu je sledil ogled nekaterih lokalnih zanimivosti, smo dočakali uraden začetek nastopa, ki je bil tokrat popolnoma zastonj in je zato na glavni trg privabil ogromno število zvestih pristašev skupine pa tudi radovednih naključnih obiskovalcev. Staroste italijanskega (prog) rocka še danes v svoji domovini uživajo vse potrebno spoštovanje in na njihovih koncertih je opaziti tako staro kot mlado kot tudi številne obiskovalce iz drugih evropskih držav zato ni bilo nobeno presenečenje, da je bil glavni trg pod odrom zelo dobro zapolnjen.
Skupina je začela svoj nastop z obsežnim nasnetim uvodom. Nakar so ob burnih ovacijah prikorakali na oder ter navdušili z odlično izvedbo simfo prog rockovske poslastice "La Luna Nuova" s kultnega albuma "L' Isola Di Niente" (1974). Virtuozne inštrumentalne akrobacije pomešane z izjemnim občutkom za mediteransko zvokovno prefinjenost so nadaljevali tudi z izvedbo nepogrešljive naslovne skladbe s prej omenjenega albuma. Zatem so prešli na "Out On The Roundabout", še en teatralno obarvan simfo prog rockovski rušilec in prvo in edino PFM klasiko tega večera, ki v sebi vsebuje angleško besedilo. Originalno se nahaja na albuma "Chocolate Kings" (1975), kateri je ob izidu doživel lep uspeh tudi na ameriškem trgu, čeprav večina skladb v besedilih vsebuje različne satire na ameriško "kulturo". Tudi tokrat so vse tri ključne člane zasedbe spremljali prekaljeni violinist/dodatni klaviaturist Luca Fabbri, ki nas je ponovno popolnoma očaral s svojimi virtuoznimi mojstrovinami na violini ter nič manj odlični in vsestranski Gianluca Tagliavini, ki je na klaviaturah pred dvema letoma zamenjal originalnega klaviaturista Flavia Premolija. Bobnarja Di Cioccia pa je med njegovimi sprehodi za mikrofon ponovno nadomeščal nadarjeni Piero Monteresi. Občasno mu je tudi (istočasno) delal družbo na dodatni bobnarski postavitvi, ki je bila skrita za Franzovim naborom bobnov (PFM pač nimajo toliko denarja kot Genesis, da bi si lahko na obeh straneh odra privoščili dve ločeni bobnarski postavitvi), kar je bila prava paša za oči in ušesa za vse bobnarske zanesenjake.
Po simfo prog rockovskih klasikah iz njihovih najboljših časov je prišel trenutek za nekaj priljubljenih pop rockovskih izvedb za zagrevanje vseh delov občestva, tudi tistih, ki ponavadi ne sodijo med običajne poslušalce progresivnega rocka. V teh trenutkih skupina popolnoma spremeni svojo naravo in tedaj Di Cioccio prevzame vlogo glavnega pevca in energičnega odrskega zabavljača medtem, ko ga na bobnih nadomesti Monteresi. Di Cioccio in ostala druščina je dodobro razgrela občestvo s standardnimi pop rock zabavljači kot so "Maestro Della Voce", "Suonare Suonare" ter s še vedno izjemno priljubljeno pop/folk rock klasiko "Volta La Carta", priredbo že pokojnega Fabrizia De André-a, najbolj popularnega italijanskega kantavtorja s katerim so nekoč naredili tudi nekaj skupnih koncertov. Med slednjo je Di Cioccio ponovno demonstriral svojo vsestranskost; da ni samo dober pevec (kadar poje v italijanščini), temveč je še vedno tudi energičen odrski zabavljač. Nad njegovo poskočno odrsko predstavo ter izjemno sposobnostjo spodbujanja publike, ki je ves čas na izjemen način sodelovala in dihala skupaj s skupino, bi mu lahko zavidal tudi kakšen veliko mlajši pevec.
Skupina se je zatem ponovno "zresnila" ter izvedla odlično verzijo "La Carozza Di Hans", še ene prog rockovske klasike, ki izvira iz njihovega kultnega prvenca "Storia Di Un Minuto" (1972) in s katero so najbolj navdušili predvsem večletne pristaše, ki v njihovi glasbi najbolj cenijo kompleksne in amtosferične simfo prog rockovske umetnine. PFM so se spomnili tudi na svoj zadnji album, izvrstni "Stati Di Immaginazione" ter z njega izvedli "Agua Azul" ter "Cyber Alpha". Slednjo je ponovno odlikovala izjemna kitarska solaža Franca Musside, kitarista katerega se lahko zlahka postavi ob bok takšnim kitarskim mojstrom (in vplivom) kot sta denimo Steve Howe in David Gilmour. Na nekaterih skladbah so si privoščili tudi krajše improvizacije, za krajše solistične spretnosti pa si je čas vzel tudi vselej izvrstni, iz jazz fusiona izhajajoči Djivas, ki je pokazal nekaj redko videnih prijemov na bas kitari.
Ozvočenje je bilo skozi nastop ponovno na visoki ravni, čeprav je bilo od druge izvedbe naprej mogoče za malenkost nekoliko preglasno, kar pa me ni kaj dosti motilo. Z odrskimi projekcijami tokrat na žalost ni bilo nič, čeprav se je pred nastopom zdelo, da ne bodo izostale, saj je bilo v ozadju mogoče videti razprostrto platno. Nekoliko se je pogrešalo dodatno ambientalno magijo, ki so jo zmožne ustvariti animirane projekcije in svetlobni učinki, kateri smo bili priča v Trstu, a je imel zato ta nastop spet nek drug, svojski čar. Do večjega izraza so prišle nekatere druge kvalitete skupine kot je bila denimo izjemna interakcija s publiko.
Dodatek je bil že skorajda standarden z obema njihovima najbolj znanima klasikama, katere je moč najti na kultnemu prvencu "Storia Di Un Minuto". Tako so nas najprej navdušili z imenitno verzijo "Impressioni Di Settembre" nakar so priredili še zaključno rajanje s "fešto", se pravi njihovo najbolj znano skladbo "E' Festa (Celebration)". Slednjo je Di Cioccio ponovno izkoristil za to, da je k sodelovanju pri prepevanju refrena povabil publiko, ki ga s svojo zavzetostjo in glasnostjo nikakor ni pustila na cedilu. Nato so po zahvali publiki in burnih ovacijah, katere nikakor niso hotele pojenjati, zapustili oder. Še enkrat smo bili priča izvrstnemu nastopu te legendarne italijanske prog rockovske institucije, ki je danes ena izmed redkih prog skupin za katere se zdi, da se jih čas ni dotaknil pri konstantnem ustvarjanju nepozabne odrske magije, kar se pozna tudi njihovi aktualni studijski stvaritvi.
Edino kar jim lahko tokrat očitam je to, da so ponovno popolnoma spregledali odlični album "Per Un Amico" (1972), ki je zame njihov najboljši izdelek. Med vajo pred nastopom je bilo moč slišati tudi "Geranio" vendar so se potem ponovno odločili, da s tega albuma ne bodo igrali nič, kar postaja že kar precej nenavadno (podobno kot, da npr. Genesis ne bi želeli igrati nič s "Selling England By The Pound"). A to je malenkost v primerjavi z vsesplošno imenitnostjo tega koncertnega nastopa, ki se v mojih očeh in ušesih uvršča med ene izmed koncertnih vrhuncev tega leta. Ogled koncerta neuničljivih PFM, kateri so nas ponovno več kot očarali s svojimi razvejanimi glasbenimi impresijami, ostaja obveza za slehernega iskrenega ljubitelja progresivnega rocka kot tudi za vse tiste, ki se ne ozirajo na žanrske omejitve in preprosto radi prisluhnejo dobrim melodijam velikih glasbenih virtuozov, kakršnih je danes iz leta v leto vse manj.
Besedilo: Peter Podbrežnik
Fotografija: Teja Podgrajšek
na vrh