Praznični čas, čas obdarovanja, lepih gest in še lepših besed, seveda tudi čas, ko se spomnimo na stare prijatelje in znance in po dolgem času skupaj preživimo kakšen večer. Morda celo ob živi glasbeni spremljavi, ki še pospeši kroženje krvi po žilah in pomaga obujati daljne skupne spomine? Kranjčanom je domače mesto na pladnju ponudilo preživljanje večerov po zgoraj navedenem receptu, potem ko je v starem mestnem jedru, natančneje na Glavnem trgu, za vikend med božičem in novim letom v goste povabila najprej zasavske Orleke, dan kasneje pa še kantavtorja Adija Smolarja.
Zadnji petkov večer starega leta je že nekaj minut po sedmi uri zvečer na trg ob vodnjaku zamudnike, med katerimi sem se znašel tudi sam, vabil veseljaški zvok Orlekov, ki se je širil po skrivnostnih uličicah starega mestnega jedra gorenjske prestolnice. Odkar sem se z Orleki srečal zadnjič, se je pri njih veliko spremenilo. Konec lanskega leta je iz njihovega tabora prišla žalostna vest, da nas je zapustil dolgoletni trobentač in eden izmed ustanovnih članov, Janez Tori, ki ga je sicer že pred slovesom iz tega sveta v skupini zamenjal Jan Adamek. Tudi za bobnarsko baterijo je sedel nov obraz, Saša Marna je namreč zamenjal mladi Miha. Ni kaj, v devetčlanskem kolektivu je vedno živahno, tako so tudi občasni kadrovski prepihi v letih delovanja pri Orlekih postali že stalnica.
Orleki so na Glavni trg pritegnili lepo množico ljudi. Kako tudi ne, ko pa je njihova ljudska pojava razumljiva slehrnemu človeku, ki se lahko poistoveti z zgodbo navadnih, delovnih ljudi, o katerih govorijo njihove pesmi? Orleki so Kranj zazibali v rockerske zvoke z močno zaznavnim trubadurskim etno melosom melanholičnega predznaka. Čeprav so njihove pesmi poskočne in veseljaške, govorijo o težkem življenju v zasavskih revirijih in problemih, s katerimi se v »treh dolinah« srečujejo vsakodnevno. Prvo grlo skupine Vlado Poredoš je med premori igrane komade povezoval v logično celoto in se s skromno ter simpatično osebnostjo takoj priljubil večinoma zrelemu občinstvu, zato mu ga s komičnimi vložki ni bilo težko tudi nasmejati. »Se dobiva jutri ob desetih dopoldne v Prešernovem gaju«, je tako vztrajno ponavljal eni izmed brezdomk, ki je pod odrom ves čas poplesavala v taktih skupine. Orleki so pač strupeno vabljivi, ko govorimo o nezavednem obvladovanju njihovega izraza, ki v trenutku ugrabi poslušalčeve noge in jih zaziblje v plesne korake!
Skupina je predstavila svoj železni repertoar, med katerimi niso manjkali Lojze gobc, Ko so lipe cvetele in Mala Zagorjanka. Pesem za ačkija s ciganskim prizvokom je dokazala, da gre za kolektiv svetovljanskih nazorov, vseeno pa so se poslušalcev kot ponavadi najbolj dotaknile tiste pesmi z najmočnejšo izpovedno noto, kot sta Punca s šohta in Adijo knapi. Kljub zimskim temperaturam in posledično pomrznjenim prstom so se glasbeniki dobro držali! Jure Tori s prepoznavno, rahlo sklonjeno držo je obvladoval levo stran odra, desno pa je popolnoma okupirala pihalna sekcija Kristjan / Jan / Ečo, ki zvoku Orlekov dodaja značilen genski zapis. Enega izmed (številnih) vrhuncev je predstavljala izvedba Porno polke, v kateri je do hipne pozornosti žarometov pri polaganju verzov teta vaša Mica je pa prasica / se je dala za 5 jurjev kontrahirat prišla tudi zvesta obiskovalka njihovih koncertov Monika. Kot vedno prijetno kapitalizirana poldruga ura vedno zimzelenih Orlekov, tokrat v soju novoletno okrašenega starega mestnega jedra gorenjske prestolnice. Bi si sploh lahko želeli še kaj več?
Fotografije: Aljaž Anžič - Tuna
Za dovoljenje za objavo fotografij se zahvaljujemo odprtemu mestu Kranj.
na vrh