Leto je naokrog in v Rollbaru so se zbrali v sozvočju s tradicijo, vsi jaršanski »staroselci« na čelu z njihovimi domorodnimi skupinami. V prvi vrsti je govora znova o "razvpitih" veteranih slovenske rock scene, boogie metalcih Lene kosti, ki so na starem mestu greha vsakoletno pravzaprav kar primorane odigrati ta prednovoletni koncert. Vsako leto. Za svojo generacijo zvestih prijateljev, bližnjih in oddaljenih znancev ter sorodnikov, kot seveda za naraščaj taiste generacije, ki je prinesla v Rollbar še dve skupini z jaršanskega konca. Dandelion Children in The Ragtorns.
Ker je v lanskem letu po čudežu Lenim kostem izginila vsa pijača že pred nastopom, so se fantje odločili vzeti stvari v svoje roke in porabo le te, zavzeto kontrolirati. Zato so se odločili zaigrati prvi na sporedu. Tudi zavoljo, da lahko po nastopu mirno »đuskajo v krogu domačih«. Bend je tako stopil na oder petnajst minut preko devete zvečer. Publika uvodoma razpršena, celo presenetljivo nekoliko rezervirana, stoječa v oddaljenosti treh do štirih metrov od odra. Vendar si bend ni pretirano belil glave s tem. Odsekal je svoj repertoar kot vselej. Brezkompromisno in na polno. Zvok več kot zadovoljiv, pravzaprav odličen. Bend je imel nekaj težav zavoljo dejstva, da člani skupine niso dobro sliišali svojih instrumentov na odru, vsekakor tudi Jan, ki se z vokalom ni dobro slišal. To je bilo zaznavno denimo med izvedbo skladbe Fly in the Sky, kjer je zlasti v refrenu zahajal iz idealne vokalne linije. Bend se je predstavil v še ostrejši podobi, kot dne 11.09.2015 na koncertu pri Mariči, ki se šteje za krstni nastop novega bobnarja Matijasa Severhena (tudi Kontraband). Možakar je v času do nastopa v Rollbaru vidno in slišno napredoval, Lene kosti pa so se tako na ped približale tisti odrski podobi, ki je bila značilna za koncerte formacije ekipe v postavi z Miho Nedohom oziroma Rokom Večerinom (Ali kdo med vami ve kam je izginil W.U.K.O.?). Možakar je zavzeto izpilil točke, zlasti pa se je to lepo videlo v izvedbi zahtevne Nightmare, kjer je dvojna bas boben stopalka korenito stresala prizorišče. Več kot očitno postaja, da je Matijas bobnar, pisan na kožo Lenim kostem.
Bend je odigral po pričakovanju svoj klasični material, ki je nastal v osemdesetih in ga je moč slišati na albumih »Do Or Die« (2010) ter »Park Bar« (1990) oziroma novejšega, s še vedno aktualnega albuma »Penetrator« (2012). Obenem je skupina obvezno vpela nekaj priredb ter predstavila najnovejšo skladbo Reaper's Hill (prvotno poimenovana Electric Eel), ki vrhunsko grabi v glavnem riffu, kot tudi grabežljivi melodičnosti. Pravzaprav manjka izdaji singla le ščepec. Le Marc mora posneti še solaže, vendar je to odvisno od okrevanja njegovega zapestja. Kar pa mu ni povzročalo bistvenih preglavic med koncertom. Mož je s svojo predstavo znova opozoril na dejstvo, da velja za enega najbolj imenitnih kitaristov na slovenskih tleh. Po prepoznavnem zvoku in samem pristopu, ki ga je razvil skozi leta in se ga je oprijel in ostaja tako njegova lastna zaščitna znamka. Jan je odvreščal kar se je odvreščati dalo. Vse torej. Mož je znova osupnil z močjo sirene za zračni alarm. Vselej kremeniti ostro opasani in oblečeni mož Dago, je znova temeljito kopal in brnel s svojo bas kitaro. V uvodu v Time for Love je namignil kolegu iz publike Daretu Brenku, da je to pravzaprav Daretov komad. Dare je originalni basist Lenih kosti (Dago pa pevec). To so bila seveda sedemdeseta. Edino Giovanni, pomaknjen na skrajni levi konec odra, je s svojo kitaro deloval nekoliko rezervirano med koncertom. Nemara zavoljo publike, ki je brez potrebe vseskozi držala nekaj metrsko distanco od odra.
Ni kaj. Odličen koncert. Znova. Sedaj pa nujno in čimprej posneti novi album. Drugega ne ostane Lenim kostem v trenutni situaciji. Bend se je namreč počasi nasitil preigravanja vedno enih in istih komadov. Reaper's Hill naznanja, da bo novi album hudičevo dober.
Dandelion Children so v nadaljevanju s svojim nastopom potrdili, da ohranjajo srž edinstvenega kolektiva, zapisani posebnemu pajdašenju z glasbeno magijo, ki na slikovit in poseben način združuje eksperiment s premiso alternativnorockovstva. Bend je s svojo nenavadnostjo priredil nov odličen koncertni nastop. Trio je in ostaja dovolj nor ter odpičen. Poln idej in srčne nabritosti. Po ustvarjalni potenci sodijo, glede na relativno kratkoživo dobo in po ducatu izdanih studijskih albumov, v samo špico slovenskega rockovsko zabaviščnega parka. Kot vedno. Odličen zasuk atmosfere v povsem nov glasbeni svet.
No z nastopom Dandelion Children, pa vrli Jure, še ni zaključil svojih večernih obvez v Rollbaru. Vrnil se je na oder še s tretjo skupino. The Ragtorns. Posebnost tega kvarteta je podobno, kot pri Dandelion Children oziroma za Anžeta ter Jureta, da se trije člani menjajo za instrumenti med nastopom. Tako je Jure, ki je zadolžen za vokale, presedal z bobnov na bas kitaro in kitaro. Torej so v ekipi trije ljudje, ki obvadjujejo najmanj dva instrumenta. Bend je v svojem, več kot solidnem nastopu, posedujejo namreč lepo mero ubranosti (uigranosti) s katero so prepričali v izvedbi avtorskega materiala, deležni pa so bili tudi dostojnega odrskega zvoka (le klaviatur se nikakor ni slišalo), opozoril, da se sicer nekoliko išče, a že v iztočnici naznanja, da velja biti nanj pozoren. Že v štartu jih je težko žanrsko predalčkati, še najbliže alternativnemu rocku z eksperimentalno vzmetnico, zaznavni pa so v skladbah tudi elementi bluesa ter metala. Pustimo torej času čas. Prijetno in na moč všečno izkustvo.
Noč v Rollbaru pa je bila še dolga. Rajanje tudi. V odlični družbi. Kar prehitro je ura odbila pol sedmih zjutraj, ko so se poslavljali še zadnji »preživeli«, med njimi mož z največ konjskimi močmi, jekleni basist Lenih kosti Dago s svojo boljšo polovico in njegov My Boogie Band kamerad Čule (tudi The Sausages). Se vidimo torej naslednje leto znova na tradicionalnem jaršanskem žuru pri Sebu, v Rollbaru seveda.
na vrh