Četverica zapriseženih glasbenih zanesenjakov se je tokrat podala proti Mozartovemu mestu, kjer se je obetal pravcati predbožični koncertni spektakel v izvedbi dveh legendarnih skupin iz časov, ko je bila rock glasba še mlada, predvsem pa se je skorajda brez izjem igrala ter skladala s srcem in dušo. V rojstnem mestu slovitega skladatelja, ki se obenem ponaša tudi z bogato tradicijo solnih rudnikov in pivovarn, so se namreč na skupni turneji na kateri si delijo enakovredno odrsko vlogo oglasili trdo rockovski praporščaki Uriah Heep in mojstri melodično zasnovanega prog rocka Manfred Mann's Earthband, kar je bil zadosten razlog, da se je pred začetkom nastopa v okolici dvorane Gusswerk, sicer nekdanje livarne cerkvenih zvonov, znašel kar čeden delež naših rojakov, kateri so se odločili, da bodo soboto raje preživeli na koncertnem rajanju kot pa pred televizijskim sprejemnikom, skladovnico pokovke in ob napevih Dunajskih dečkov. Živahno predkoncertno dogajanje je zaznamoval ogled tonskih vaj obeh skupin, krajši intervju z legendarnim Manfred Mann's Earthband kitaristom Mickom Rogersom in obdaritev nič manj slovitega Uriah Heep kitarista Micka Boxa z buteljko slovenskega vina, tako da smo v zelo dobrem vzdušju pričakali začetek koncerta.
Pred nastopoma obeh koncertnih atrakcij pa smo se žal morali prebiti še skozi mukotrpen in do kraja ponesrečen nastop malo znane nemške glam/pop rockovske zasedbe Micky Monroe. Njihova odrska predstava je bila zabeljena z zvrhano galono nepotrebnega pozerstva in kiča. Celotna zasedba je delovala povsem neuigrano in kot, da bi bila nek skupaj zakrpani, spodleteli eksperiment dr. Frankensteina, saj se je večkrat zdelo, da so bili vsi člani na silo zbrani skupaj z vseh možnih vetrov in so temu primerno posedovali povsem neskladne glasbene pedigreje. Vodja zasedbe, se pravi Micky Monroe, se je poleg osladne pričeske "ponašal" predvsem z izjemno šibkimi glasovnimi zmogljivostmi, medtem ko bi se basist gotovo boljše znašel, če bi si skorjo kruha služil pri 50 Centu ali kaki drugi reinkarnaciji 2 Pac Shakurja.
Skoraj najbolj negativno pa je presenetil kitarist, ki z izjemo popolnoma šolskega sledenja lestvicam ni iz sebe spravil ničesar razen tega, da je svoj nastop med sprehajanjem po kitarskem vratu pospremil z izobiljem pozerskih poz ob katerih bi zardela celo Steve Vai in Yngwie Malmsteen, torej oba kitarska virtuoza, katera je poskušal s tehniko in gibi neuspešno posnemati. Med zadnjo izvedbo, ko je njegova kitara po nenadnem poku ozvočenja ostala brez elektrike pa je postal popolnoma izgubljen in začel nemočno pohajkovati po odru, da je že skorajda začel zbujati sočutje. Pozornost moškega dela občinstva je v izdatni meri prevzela dokaj prikupna temnolasa so-pevka (samo oprsje je pozabila nekje na obešalniku), ki pa je bila prisotna res samo za okras, saj je njeno oglašanje med refreni bolj spominjalo na mijavkanje kot petje. K morebitnemu dvigu vzdušja tako niso pomagali niti njeni "erotični" plesni gibi, verjetno pa ne bi bilo čisto nič boljše, če bi izvedla striptiz. Največja ironija te "Frankensteinovske" zasedbe se je skrivala v golem dejstvu, da so na vsak način poskušali ustvariti z eroticizmom nabito vzdušje, čeprav je njihova glasbena ponudba izpadla popolnoma kastrirano.
Nekako nam je vendarle uspelo preživeti uvodni koncertni samomor, ki je, če ne drugega sprožil vsaj nekaj nadvse koristnih salv smeha in že je napočil čas za prihod prvih izmed obeh rockovskih velikanov tega večera. Uriah Heep navkljub praznovanju štiridesete obletnice delovanja in častitljive starosti vseh članov z morebitno izjemo najnovejšega člana, bobnarja Russella Gilbrooka, še vedno nastopajo z nezmanjšano stopnjo odrske energičnosti in želje po dvigovanju dobrega razpoloženja vseh zvestih privržencev. Tega večera Heepsterji niso imeli samo odličnega zvoka, temveč so bili tudi izjemno razpoloženi h čimer je gotovo veliko pripomoglo dejstvo, da je bil to njihov poslednji nastop na tej turneji in pravšnji razlog, da so se zato še izdatneje potrudili. Navdušujoče predstave nista pokvarila niti uvodna "incidenta", ki sta se pripetila v trenutku, ko so člani skupine prikorakali na prizorišče. Nekdo izmed prisotnih je namreč na oder, natančneje pred Mickov mikrofon, postavil napihnjeno sado-mazo lutko z napisom "za Micka". Slednji se je na to provokacijo odzval v svojem tipičnem, mirnem slogu in na šaljiv, samoironičen način, nakar so oskrbovalci opreme groteskno lutko brez kakšnega pompa odnesli z odra. Nato je prišlo še do manjšega zapleta z ozvočenjem, kar je začetek nastopa zavleklo za približno pet minut.
Problem je bil kmalu fiksiran. Mick se je za nastalo težavo opravičil in Heepsterji so končno dobili priložnost, da udarijo na polno žogo z vratolomnim trdo rockerskim rušilcem "Wake The Sleeper", otvoritveno skladbo istoimenskega, aktualnega studijskega albuma. Tokrat so s slednjega izvedli samo tri skladbe, kar je bilo v popolnem nasprotju z lanskoletno turnejo, ko so novi album izvajali v celoti. Pevski dobrovoljček Bernie Shaw je med slehernim nastopom v vokalnem smislu najmanj odličen, tokrat pa je bil še prav posebno razpoložen in presenetil z nekaterimi daljšimi in visokimi razponi svojih glasilk (denimo pri izvedbah "Sunrise" in "Gypsy"), medtem ko je njegova nepogrešljiva odrska karizma poleg Mickovih standardnih "šamanskih" kretenj bistveno pripomogla k veselemu vzdušju, ki je zavladalo v nabito polni dvorani.
Kakih velikih presenečenj v smislu izbranih izvedb tokrat ni bilo, a kaj takega pravzaprav niti ni bilo pričakovati, saj se Heepi skozi vsako novo turnejo bolj ali manj držijo iste set liste. Poleg popolnoma nove stvaritve "Only Human" s pomočjo katere so predstavljali najnovejšo izdajo "Celebration" so prevladovale izvedbe dolgoletnih klasik. Po dolgem času sta se v venčku klasik spet znašli "Return to Fantasy" in "Free 'n' Easy". Slednjo je Mick po običaju napovedal kot eno prvih metalskih skladb, ko se je leta 1977 prvič pojavila na kultnem albumu "Innocent Victim". Tu je Mick dobil priložnost za izstrelitev uvodnih "zmetaliziranih" kitarskih fraz, ki so jedro skladbe, katera je nastala v obdobju, ko so se Heepsterji spogledovali z diskom in popom.
Sicer pa je Mick kot vedno navduševal predvsem s svojimi zaščitnimi vah-vah solažami med katerimi si je kitarski "šaman" vnovič privoščil izdatno mero poduhovljenih kretenj. Prešerno odobravanje prisotnih je sprožila tudi ganljiva balada "Rain", katera se prav tako ne znajde ravno pogostokrat na seznamu njihovih koncertnih izvedb. Z njo so zamenjali "The Wizard", katerega so igrali 26.11.2009 v Muenchnu. Prav tako so iz seznama izvedb črtali "Corridors Of Madness" ter "Bird Of Pray". Zanimivo, da tega večera nismo slišali niti priljubljenega kavbojskega antema "Stealin'", ki sicer spada med tiste nepogrešljive Heep klasike, katere ponavadi ne manjkajo na nobenem koncertu.
Enega najboljših trenutkov nastopa je kot ponavadi predstavljal melanholično-veličastni ep "July Morning" med izvajanjem katerega se je nekaterim v glavi prebudila divja fantazija, da bi bila to lahko krasna priložnost, da se na odru v vlogi posebnega gosta na mini Moogu znajde legendarni klaviaturist Manfred Mann, kateri je sicer sodeloval na njeni studijski različici. To bi zagotovo še začinilo skorajda v vseh pogledih vrhunski nastop, katerega so Heepsterji na koncu kronali s povsem predvidljivim zaključkom rednega dela "Easy Livin'" ter standardnim dodatkom "Lady In Black", kjer se je pri petju refrena kot vedno vključilo celotno občinstvo. Stari mački so vnovič demonstrirali čudovite kombinacije popolne uigranosti, spontanosti in pozitivne energije, ki vlada znotraj celotnega kolektiva ter nas zapustili z zvrhano mero notranjega zadovoljstva. Ponujene odrske razmere in izvrstno ozvočenje so uspeli izkoristiti do maksimuma.
Številni obiskovalci so krajši odmor, ki je služil za preureditev odrske postavitve, pred prihodom Manfred Mann's Earthband izkoristili za to, da so si napolnili pljuča s svežim zrakom in se osvežili s pijačo, saj v dvorani ni bilo urejeno prezračevanje in je vladal gost tobačen dim (v Avstriji še vedno niso sprejeli protikadilskega zakona), kar je edina velika kritika, ki leti na organizatorje koncerta. Do prihoda naslednjih rockovskih velikanov je podolgovata dvorana že začela pokati po šivih kar se tiče napolnjenosti.
Manfred Mann's Earthband so svoj nastop odprli na kar se da udaren in suveren način z nesmrtno adaptacijo Springsteenove "Spirits In The Night" s katero so napovedali večer zimzelenih skladb iz skorajda štirih desetletij delovanja (petih, če bi se zraven štelo še Manfredovo r'n'b obdobje iz šestdesetih). V središču pozornosti se je najprej znašel vodja zasedbe. Legendarni južnoafriški klaviaturist je bil ta večer za razliko od nastopa v Muenchnu dobro razpoložen, zato se tokrat ni poskušal popolnoma skriti za skladovnico klaviatur. Na glavo si ni pozabil nadeti niti zaščitnega klobuka, medtem ko je suvereno kraljeval s svojimi umetnijami na klaviaturah, predvsem na mini Moogu in Hammond orglah iz katerih je izvabljal pestro množico improviziranih zvokov.
Mick Rogers ostaja fantastičen kitarist, ki poleg izjemne tehnike neguje priostren občutek za polaganje nadvse sočnih in melodičnih kitarskih fraz na bluesovski osnovi. Poleg tega je še vedno odličen pevec, kar je najboljše demonstriral na "posvojenem" hitu "Father Of Day, Father Of Night", kjer je suvereno prevzel vodilni vokal. Poleg obeh originalnih članov, Manna in Rodgersa, je največ navdušenja povzročila izjemna predstava novega pevca Petra Coxa, ki je uspešno nasledil tradicijo takih pevskih imenitnežev kot sta Chris Thompson in Noel McCalla. Karizmatični Cox v svojem načinu petja neguje močan soul pristop, ki se odlično prileže celotni MMEB zapuščini, odlične pevske zmogljivosti pa zna podkrepiti s kopico ustreznih odrskih grimas in kretenj.
Manfred Mann in njegovi pajdaši (te sta tega večera dopolnjevala še basist Steve Kinch in bobnar Jimmy Copley) v pristni progresivno rockovski tradiciji zelo radi improvizirajo, zato ni prav nič presenetilo, ko so posamezne skladbe še dodatno začinili s popolnoma spontanimi improvizacijami znotraj katerih se je lahko najboljše videlo, kako močna inštrumentalna kemija povezuje ta legendarni kolektiv. Iz skladb, ki večinoma vsebujejo r'n'b in blues motive tako pogostokrat uspejo ustvariti pravcate prog rockovske epe. Dolgoletne privržence je še posebno razveselila izvedba prastare klasike "Captain Bobby Scott" z MMEB prvenca, ki je izšel davnega leta 1972. Enega izmed boljših trenutkov nastopa je predstavljala tudi izvedba zimzelena "Don't Kill It Carol", sicer reanžirane klasike Mikea Herona, katero so s pomočjo kopice duhovitih improvizacij raztegnili čez običajen rok trajanja.
Vzdušje v dvorani je zavrelo do konca ob prvih taktih "Blinded By The Light", še ene nesmrtne adaptacije Springsteenove klasike, ki je v domeni MMEB-ja postala eden izmed njihovih treh največjih hitov, medtem ko je naslednji velehit, "Davy's On The Road Again", pri najbolj nostalgičnih obiskovalcih prebudil celo plesne gibe. Svoj najbolj priljubljeni in prepoznavni hit, "Mighty Quinn", so kot ponavadi prihranili za dodatek. Hudomušna satira na priljubljenega filmskega igralca je edini hit, katerega so ohranili še iz originalne Manfred Mann zapuščine šestdesetih in ga v reanžirani obliki prvič predstavili na albumu "Watch" (1978). Od takrat ostaja vrhunec vseh njihovih koncertnih nastopov. Vmes so zvito vrinili motiv iz še ene Manfred Mann klasike šestdesetih "Do Wah Diddy Diddy" nakar so v izteku skladbe vpletli tudi glavni motiv iz Deep Purple standarda "Smoke On The Water". Manfred, Mick in ostali člani Earthbanda so zapustili izjemen vtis in številne v dvorani zapustili v želji po tem, da bi svoj nastop podaljšali vsaj še za pol ure.
Veliko je k dobremu ozvočenju obeh skupin pripomoglo dejstvo, da je Gusswerk podolgovata dvorana, kar pomeni, da se zvok ne razpršuje. Zelo težko je primerjati nastopa obeh rockovskih velikanov, saj gre za skupini iz popolnoma različnega testa pa vendar je Manfred Mann's Earthband uspelo na koncu požeti za malenkost večje salve navdušenja od Heepsterjev. Nekoliko tudi zato, ker gre za skupino, katera se redkeje znajde na avstrijskih tleh kot Heepsterji, kateri se vsako leto nahajajo na turneji, tako da, je potem toliko večji užitek prisostvovat na ne prav pogostem nastopu MMEB-ja v naši bližini. Večer druženja z rockovskima gigantoma je bil prav gotovo eden izmed vrhuncev letošnje koncertne sezone, kar pomeni, da bodo vse prisotne nanj še dolgo vezali številni pozitivni vtisi in prijetni spomini.
Fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh