Ni ravno tista džezva za kuho turške kave, je pač skupina, ki igra nič drugega, kot? Jazz glasbo! Ne iz Velike Nedelje, pač pa iz Murske Sobote. Nastop kvarteta džeZZva v sklopu letošnjega Ortofesta je veljal za enega zanimivejših koncertnih izkustev, ki jih je ponujal program. Pa vendar. Ob pol enajstih zvečer je bend pričel z nastopom pred reci in piši desetimi ljudmi, všteto z osebjem za šankom vred. Celo štiri kabaretne mizice, ki so jih postavili v prostor, niso bile povsem zapolnjene. Kaj za vraga se dogaja na tem planetu in ali smo ljudje res izgubili sposobnost samostojne razsodbe in izbire in se gibljemo samo še po trendih in preverjenih preguljenih in tisočkrat obrnjenih, že slišanih formah in formatih? Kje so bili tega večera vsi mojstri jazz šole in njihovi učenci? Da ne zaide članek v razpravo o krizi identitete dobre glasbe v 21. stoletju, se raje pomudimo ob odrski predstavi zasedbe džeZZva
džeZZva so Dejan Berden (piano, sintetizator), Iztok Rodež (kitara, »zvočne krajine«), Mojmir Wolf (kontrabas) ter Miran Celec (bobni, tolkala). Mojstri svojega posla. V lanski pozni jeseni so izdali svoj istoimenski studijski prvenec. Na njegovi naslovnici je seveda skuhana turška kava v šalici s pogledom iz ptičje perspektive kar niti ni pomembno glede na vso eklektičnost vsebine, ki je podana na tem glasbenem dokumentu. Fantje so podali na njem vpogled v veliko dojemljivost glasbenih kreatorjev, ki ne postavlja ustvarjalnih barier in išče zgolj avtentičnost v svobodnjaškem izzivu glasbenega eksperimenta. To pomeni posledično tudi sposobnost ali recimo raje posedovanje pretanjenega aranžersko komponističnega občutka za stapljanje glasbenih žanrov. Pri džeZZvi naletimo na eklektično zmes sobivanja iztočnic klasičnega jazza, ki občasno zlasti zavoljo Rodeževe kitare (zvoka in posameznih motivov) povleče na dela Pata Methenyja, medtem ko vzbuja preplet Berdenovih klaviatur z Rodeževo kitarsko »prstno natezalnico« občutja naveze Lyle Mays/Pat Metheny. Od tu dalje se skupina kaj rada zateče v polja avantgardne glasbene »sučnosti« in mičnosti, kar smo bili priča zlasti v skladbi IndinA. Tu je Rodež zaplaval v morje slikovitih pejsažev razgibanih, multi-facetnih razgledov oblikovanja zvočne krajine, v vse to pa je Berden vpel slikoviti solistični ekspoze na klaviaturah. Prav v tej točki koncertnega nastopa se je prikradla manjša zvočna tegoba, saj so klaviature z zvokom prekrile kitarske »soundscapese«, kar je silna škoda glede na eno najbolj zanimivih skladb, ki so jih džeZZva predstavili na studijskem prvencu in na samem koncertu v Orto baru. Če podajam občutja ob slišanem dalje, je element, ki vnaša geografsko poreklo in bistvo eklektične vsebine dotik tradicionalnega prekmurskega melosa, ki je jedrnato križan z elementom jazza
Če za hip "zavijemo" članek proti recenziji albuma »džeZZva«, je to album, ki je v prvi vrsti izjemno pristen, odkrit, srčen in kar se da samosvoje avtentičen glasbeni izdelek. Ob vsem tem bistvu, je še bolj bistveno spoznanje to, da poslušalca nenehno izziva, draži in sili v odkrivanje sporočilne vrednosti glasbene vsebine. In nič drugače ni bilo tega večera v Orto baru. džeZZva so s svojo pretanjeno finomehaniko nežnih kolažev popolne organske gravure, povsem nevsiljivo, mehko, prožno in voljno ustvarjali poseben čarobni svet in tako polno razvajali ducat »preživelih« glasbenih uživačev ljubljanske kotline. Užitkov polna glasbena predstava je bila glede na obiska, logično skrajšana na vsega tričetrt ure. Bend je v tem času zaigral poleg omenjene skladbe IndinA, še skladbe Doli v kraju sama zase, Če bi ges bijla fčelica, Ariel, East, Spring in sklenil koncert s skladbo Tin Tin.
Kdor je prebral to reportažo in mu je žal, da ga ni bilo tega večera v Orto bar naj ve, da ima priložnost ujeti nastop skupine džeZZva v ljubljanskem Salonu za ENO glasbo, na Rimski ulici 2b. Če bo le mogoče, bo RockLine znova prisoten tudi tam, saj je naše prvo poslanstvo podpora zdravi evoluciji kvalitetne domače glasbe, ki pogumno gradi svojo glasbeno izkaznico na izzivalni svežini avtorske samoniklosti!
na vrh