Sabaton in Eluveitie v paketu. Zmagovita kombinacija, ki trenutno polni koncertne dvorane po Evropi. Pravzaprav mini repriza lanskoletne - zadnje izdaje Metal Campa. Bilo je noro, ko sta skupini nastopili v Tolminu.
In v CUK Kino Šiška ni bilo mnogo drugače. Koncert je bil že lep sveženj dni vnaprej popolnoma razprodan. Se power metal vrača? Nikakor ne. Le nekaj je na teh Sabatan, česar nihče ne zna razložiti. Nekaj hudo, hudo nalezljivega. Podobno lahko trdimo za švicarske folk metalce Eluveitie. Pravzaprav je glavni bum s folkom že nekaj let za nami, Eluveitie ne odkrivajo tople vode v tej sferi, pa vseeno. Neverjetno je kako sta oba benda zrasla v nekaj letih. Od komaj opaznih sivih miši, ki so izvrševale tlako vloge predskupin, do odrske produkcije, govorim zlasti o Sabataon, o kakršni niti HammerFall leta 2004 niso upali sanjati.
Vloga predskupine je to pot pripadla madžarskim power metalcem Wisdom, ki so svojo kariero pričeli v letu 2001. Torej niso od včeraj. Zasedba je svoj, komaj drugi album, izdala pred dvema letoma naslovljen, kot »Judas«. Bolj pristnega primera kaj je to generičnost težko najdeš, ko naide beseda na skupino Wisdom. Popolnoma prekopirani riffi in princip aranžiranja metalskih jurišnic, kot bi se znova pisalo leto 1996 in revival bum s HammerFall. Narod je skupino nosil na rokah. Čutilo se je da so na prizorišču mlade duše, ki se s trdozvočnim glasbenim izročilom šele spoznavajo. Bolje to, kot da hodijo na koncerte Jasmina Stavrosa, v tolažbo nam starcem. Ko bi bili progresivni metalski imenitneži Threshold deležni takšne norije, kot Wisdom brez trohice avtentičnosti in v vlogi predskupine dan prej v Orto baru, bi veljala Slovenija za eno najbolj ozaveščenih držav na svetu katerega državljani ločijo v metalu in rocku zrno od plevela. Vokal Gaborja Nagyja ni izžareval v celoti kredibilnega petja. Prenos moči iz srednjih v višje registre mu je delal preglavice. Sicer je težko dati oceno ob takšni generičnosti, ko stvar meji na »tribute to« izkušnjo. Suvereno odigrano, a zavoljo generičnosti, hipoma pozabljivo. Brez Wasted Yeas (Iron Maiden), pa bi vsi preživeli. Sploh zavoljo nenatančno odigranih bas linij, če se obdregnem zgolj v en minus izvedbe Maiden klasike.
Eluveitie z novim albumom »Helvetios« (2012), so ponesli večer na še višjo raven evforije. Prostor v dvorani se je nabasal izdatneje, narod je sproščal znatno več kravala. Atmosfera je bila izjemna, ko si gledal roke v zraku na ukaz vodje skupine Chrigela Glanzmanna. Križanec gotenburške šole melodičnega death metala in keltskih folk elementov pastorale, z rabo tradicionalnih instrumentov, kot so najrazličnejše piščali, dude, mandola, bodhran, gaita, pa so to pot stopili na oder brez obolele Anne, zato je zasedba (normalno osmih članov) nastopila brez spremljave hurdy gurdy spremljave. Eluveitie imajo že toliko rutine za seboj, da je bil ta postanek za njih nov dogodek sprostitve, novega odrskega triumfa. Izjemno samozavestni Chrigel je v velikem slogu držal na povodcu poblaznelo publiko, zasedba je v uri dostavila v skladu s pričakovanji, kruha in iger lačni publiki, skozi izredno smelo in kompaktno odrsko držo. Brez presežnikov, a v skladu s hotenji prisotnih in pričakovanji.
Sabaton so obiskali Ljubljano že tretjič. Prvikrat se jih nemara spomnite z, dne 31.01.2007, ko so odprli koncert pred Grave Digger in Therion. Drugič pred dvema letoma in to skoraj na isti dan v Cvetličarni, kjer so že nastopali v vlogi headlinerja – a še vedno s pol manj pompozno odrsko produkcijo, kot je ta, na kateri predstavljajo aktualni studijski album »Carolus Rex« (2012). V Cvetličarni je pred dvema letoma pomagal ne eni od kitar Sabatonom pripeljati koncert srečno pod streho DragonForce basist Fred Leclercq, na tokratnem koncertu pa, če prevrtimo spomin nazaj na dan obiska Therion v Ljubljani, legendarni bobnar in vokalist Snowy Shaw z originalnim imenom Tommie Helgesson, ki je sedel za bobnarsko utrdbo. Snowy je visoko čislano ime v svetu metal glasbe. Sodeloval je s Kingom Diamondom, z Dimmu Borgir, z Dream Evil, omenjenimi Therion, spisek vseh pa s tem še zdaleč ni dokončen.
Oder prostran kar se da. Lahko rečemo maksimalno izkoriščen za karakteristike Kina Šiške, z dvema dodatnima podestoma, ki vodita po levi in desni do bobnov - ti so stali skoraj pod stropom. Ozadje maksimalno zapolnjeno s plejado svetilk bombastične odrske razsvetljave, skozi katero se je med koncertom v različnih barvnih niansah bogato šopiril Sabaton logotip. Ob tem ne gre prezreti dimnih kulis.
Joakim Broden, ki spominja po figuri na neutolažljivi človeški oklopnjak, je brezmejno užival. Sleherna gesta, sleherni pogled, sleherni govor, je publika bučno pozdravljala. Njegovo možato grleno vokalno ropotanje je že kar kultni predznak, njegov naglavni »irokez« in Ray Ban očala neobhodni del odrske konfekcije. Ljudje so v evforiji spremljali cele skladbe s kiticami vred na pamet. Koncert se je vrtel skozi minutažo, kot bi bili vsi ujeti v vrtinec transa. Kot bi se power metal komaj rodil in ne bil dejstvo večkratne izrabe funkcije »kopiraj –lepi« skozi leta, kar dejansko Sabaton tudi so (ozreš se na antem Cliffs of Gallipoli, ki je izrezljan rip off Savatage skladbe Gutter Ballet in prvi odgovor je tu).
Na odru truma modrcev, skozi koncert je pade na oder tudi roza majica, ki si jo je Joakim teatralno nadel. Energija izjemna v slehernem trenutku in večina dvorane, ki je štela mladež v starosti med 16 in 22 let, je živela svoje sanje. Mnogo modrih glav je stalo pri kraju, potrpežljivo čakalo, da sinovi in hčere odživijo svoj delirium tremens, marsikateri mlečnezobi metal navdušenci so prave tega večera izgubili svojo metalsko nedolžnost. Pred šesto točko koncerta je Broden ponudil občinstvu izbiro ali želi to slišati skladbo Attero Dominatus ali Into the Fire. Izglasovana je bila po pričakovanju prva. Sabaton so valili antem za antemom, nove skladbe pa so v slabem letu, ki se je obrnilo od izida albuma »Carolus Rex«, med publiko dobesedno ponarodele. »Carolus Rex« je definitivno najzrelejši studijski dokument skupine in dokler bo zasedba kovala takšne napeve, kot je ujet v refrenu naslovne skladbe, se ni treba bati, da bi slučajno izgubila svojo prepričljivost, svoj zagon, svoj dinamit.
Užitek je bilo gledati na odru Sabaton. Užitek zavoljo dejstva, da doživlja skupina svoj karierni zenit. Sabaton so namreč na vrhuncu svojih moči. Prenovljena postava, prenovljena v duhu in srcih. Izjemna kolizija fanov in skupine, ki jo redko srečaš danes na power metal koncertih. Nobenega moshanja enkrat za spremembo. Brez dlake na jeziku in z eno besedo. Bil je veliki Sabaton triumf.
Pripomba leti znova le na rovaš zvočnih karakteristik. Kitare preveč brencljave, znova manj slišne, manj razločne. To pa je veljalo za vse tri skupine koncerta. A na to smo nekako že navajeni kadar nastopajo v CUK Kino Šiška metalske skupine. Posredna in skoraj nepomembna opazka, ko prikličeš iz spomina izjemno energijo, ki jo je bil deležen tega večera prostor Kina Šiške. Bil je velik dan. Dan, ko bijejo metal srca enovito. Pravilo pa je to, da je pravo metalsko srce nemogoče streti. Zato je dogodek zapustil toliko intenzivnejša občutja, saj je bil naphan s prvinsko pristnostjo čustvovanja publike, ki je izrekla prisego magiji metal glasbe.
na vrh