Pat Travers je legenda. Preigral je odre z mnogimi cenjenimi izvajalci, od blues velikanov do možakarjev iz vrst klenih rockovskih figur. Če navržem le nekaj zanimivosti. V njegovi postavi je v začetku igral celo Iron Maiden bobnar Nicko McBrain. To je skorajda zanemarljivo dejstvo glede na siceršnjo glasbeno reputacijo Pata Traversa, pa vendar bi kdo ob tej navržbi le nemara za hip "pohaluciniral" in pomislil da bi to dejstvo tokrat znalo napolniti klub Buesiana Rock Cafe še s kakšnim trdovratnim metalcem. No temu seveda ni bilo tako. Klub je bil lepo obiskan z rednimi obiskovalci tega bluesovskega hrama ob Vrbskem jezeru. Sicer ne nabito poln, a lepo popolnjen. Kanadski glasbenik Pat Travers, izvorno doma iz Toronta, je svoje prve resne nastope kot samostojni glasbeni izvajalec odigral v sklopu kanadskega dela "A Farewell To Kings" turneje (art) rock velikanov Rush (to se je ponovilo tudi leta 1984, saj je Alex Lifeson velik oboževalec Pata Traversa). Pat Travers ni le izjemen glasbenik, pač pa tudi "pretepač". Poseduje namreč črn pas v karateju.
Patov prvi karierni postanek v Bluesani je bil njegov skupno 19. zaporedni nastop v sklopu aktualne evropske turneje in hkrati zadnji te turneje! Ura je pozna. Vzdušje v klubu, kot vselej, nadvse prijetno in toplo. Ura je že preko pol desete in skozi publiko se urno prebijajo v smeri odra štirje pobje. Prva med njimi ki dosežeta podest odra sta basist Rodney O'Quinn in bobnar Sandy Gennaro. Slednji je povratnik v kvartet in je s Traversom posnel album "Radio Active" (1981), kot tudi prebil s Traversom skupno turnejo z legendarnimi Rainbow v istem letu. Bobnarska legenda torej. Kakšen hipec za njima se je "po tunelu" mimo šanka na oder povzpel maestro Pat Travers, njemu pa je sledil še drugi kitarist kvarteta Kirk McKim. Četverec niti za hip ni mencal, pač pa hipoma vskočil v nedrja najbolj odkritosrčnega power blues rocka s Traversovo klasiko Life In London ("Puttin' It Straight", 1977).
Vedro razpoloženi Travers, je zadnja leta navajen igrati na prizoriščih tipa Bluesiane. Pred skoraj natanko petimi leti smo ga prestregli v podobnem "bifeju" sredi Salzburga - "historična" RockLine reportaža TUKAJ. V postavi takratne evropske turneje je zadržal danes Travers ob sebi v postavi na odru le Kirka McKima. Bobne mu je takrat igral Eric Frates, bas kitaro pa Rick Navarro. Že uvodna skladba je nakazala, da bo to pot statika zgradbe v kateri se nahaja "klubček" na hudi preizkušnji, saj je kvartet postregel izredno glasnost. Če sledi uvodni odlični izbiri še ena udarna kanonada s klasiko s Crash N' Burn ("Crash N' Burn", 1980) ter za njo razpihovanje ognja s Heat In The Street ("Heat In The Street", 1978), potem sploh ni vprašanja več o tem, da so se v sobanici kluba Bluesiana pošteno tresla okna in majalo zidovje. Prav pridevnik udarni ("power") se več ,kot odlično pridoda slogu, ki ga je ubral Pat. Hrumenja "polna skleda". Mož sodi danes na planetu med najglasnejše interprete blues zvoka, ki ga kombinira s klasičnimi prvinami rock glasbe. Prav zato je prostor to pot "pokazal zobovje" v samem miksu zvočne slike, saj je Kirkova kitara skoz nastop večkrat dobesedno povozila Patovo, kar je zapustilo najobčutnejše posledice zlasti na točkah Patovih solističnih izletov, ki so bile zato slabše slišne. Kirk je me d koncertom nekajkrat namignil ton mojstru z gestami, naj vendar zniža v miksu njegovo kitaro. Stati si moral na sredini pri mešalni mizi, da si nekako ujel pravo razporeditev zvoka. Tudi Gennaro, ki je izraziti "telesni" bobnar, je pristavil znatni delež k tej rušilni hrupnosti, ki je ni uspelo posrkati vase niti kakih 50. "telesc" avditorija na liniji med odrom in mešalno mizo.
Travers je izjemen interpret, svoje vragolije in domet izjemnih ročnih spretnosti na kitari, zlasti pa razkazovanje osebne izkaznice genija "iskrive pronicljivosti" igranja kitare, pa vehementno zapolnjuje z gromko, mačistično vokalno interpretacijo, ki naravnost sodi v barviti pasijon udarne blues retorike, kot jo narekuje glasbena reputacija kvarteta.
Fantje niso zaobšli točk Traversovega aktualnega studijskega izdelka "Fidelis" (2010). Tako je Pat po uvodnem streljanju z vseh položajev, umiril prizorišče z doživeto interpretacijo nove skladbe Josephine, ki ji je sledila znova pospešena "blues rockovska" Ask Me Baby. To "triado novih" je zaključila koketna zvirajoča I'll Never Let You Go, skladba sicer povsem svežega nastanka.
Po pričakovanju je Pat vključil tudi dva poklona legendarnim izvajalcem, ki so tako ali drugače pomembno vplivali na njegov glasbeni razvoj in oblikovanje v glasbenega umetnika. Prva je bila izvedba Hendrixove Red House, kjer si je kvartet dal polnega duška v bluesovski veroizpovedi in potrdil izjemno koherenco in visok pragmatizem medsebojnih (kemijskih) vezi, kar je v nadaljevanju polno kronal še z odlično prirejeno izvedbo Ray Charlesove I've Got News For You.
V tokratnem repertoarju je izstopala zlasti silno vživeta Traversova klasika Stevie - zabeljena balada z odlično hojo med bluesom in klasično ubranimi dvojnimi harmonijami kitar, ki jo zaokroža seveda Traversov značilni vokal. Fantastika. Pred skladbo La La Love, si je Pat vzel nekaj minut za solo improvizacijo v katerih je graduriano stopnjeval vzdušje s kombiniranjem rabe delay efekta in vrtenjem potenciometra (z mezincem - med trzanjem). Set listo je zabelila še klasika Makin' Magic ("Makin' Magic", 1977), medtem ko je publika prepoznala najuspešnejšo skladbo Traversove kariere Snortin' Whiskey, ki je naznanila, da se koncert bliža zaključku. Pat je zaključku Snortin' Whiskey, ki je spravila temperaturo na prizorišču blizu vreliščne točke, naprosil avdienco za nekaj pomoči v naslednji točki. Regularni del je kvartet tako zaključil z Boom Boom (Out Go The Lights) iz Patovega istoimenskega studijskega prvenca in spravil gručico "hotnih bluesa" Bluesiane, do enovite podpore v refrenu. V dodatku je kvartet eksplodiral še v nabrito "power blues" koračnico Statesboro Blues in se poslovil.
Fantje so jo jurišno mahnili z odra, saj so imeli zabukiran letalski let iz Milana ob sedmih zjutraj drugega dne, zato so seveda čutili pritisk časovne stiske. Vendar se je Pat s pajdaši po koncertu znašel hitro med ljubitelji njegove glasbe, podelil nekaj avtogramov in se slikal z njimi. Izjemno dostopen in prizemljen glasbenk je Pat Travers. Poseduje pronicljiv smisel za humor in niti kančka vzvišenosti. Mož je dobesedno osupnil z nekaj prelepimi gestami iskrene zahvale do prisotnih, ki so ga obiskali na koncertu, ko je pristopal do posameznikov po koncertu v Bluesiani in jim samodejno stiskal roke v znak zahvale.
Pat Traversov koncert seveda sodi znova v kategorijo tistih "svetih" s predznakom "obvezno"! Možakar se odlično drži tako po stasu, kot glasu. Prelepa novica je ta, da ustvarja aktivno nove skladbe. Glede na njegovo trenutno formo, se lahko z veseljem nadejamo njegovih novih studijskih plošč in tako še kakšnega njegovega postanka na evropskih koncertnih odrih. V bližnji prihodnosti seveda.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh