Druga sezona Kadilnice of Death se počasi izteka. Pretekli četrtek so jo v vode folk metala zavili Brezno, čez dober teden pa bo njene temelje zatresel še death metal kranjskih Penitenziagite. Dihurja pa sta v Orto še pred tem v okviru Orto festa minuli petek pripeljala beograjske splave. In Judas Priest ter Iron Maiden. No, vsaj tako nekako bi se dalo nekomu, ki ne pozna srbskih turbo folk metalcev Pero Defformero opisati ta glasbeni unikum, ki verjetno pali v vseh republikah bivše skupne domovine. Še toliko bolj na naših tleh o čemer je pričala nabito polna dvorana. A do tja še pridemo.
Publika je v prenovljeno spodnjo dvorano po deveti počasi že kapljala, ko so na oder stopili kamniški jezdeci samorogov. Iz vesolja. V ognju. Fantje so tokrat z vajeti spustili celo krdelo steklih samorogov in brez večjih težav ogreli publiko za nastop zvezd granda. Vesoljski samorogi so vsakič, ko jih uspem ujeti bolj suvereni, predvsem pa bolj zveneči in bolje uigrani, pa čeprav mi zvrst njihove glasbe ne diši ravno kot samorogov prdec (samo ugibam, da je ta oblak bleščic, ki diši po vijolicah). Dovolj o samorogih, Space Unicorn on Fire so se na samem začetku še spopadali z nekoliko slabšim zvokom, ki pa se je tekom nastopa hitro popravil in Medzvezdna mačkica je proti koncu že zvenela tako kot more. Tavto se je sicer vokalno rahlo opotekal, predvsem v najvišjih legah, a se je tudi njegov glas hitro unesel in kmalu pariral svojim, inštrumentalno odlično podkovanim, glasbenim kolegom. Fantje so tokrat predstavili izključno avtorski material, med njim poleg železnih hitov, že omenjene Mačkice ter August Blues in zaključne Let's Go To Space, tudi nekaj komadov novejšega datuma, ki z nekoliko kompleksnejšimi prijemi skupino na trenutke iz klišejskega power metala premaknejo celo proti progresivnemu.
Čeprav so novosadski metal sviraći Slovenijo obiskali vsega dobra dva meseca nazaj pa jih tudi ljubljanska publika pozdravila kot velike zvezde in povsem napolnila spodnjo dvorano Orto bara ter po številčnosti bojda presegla celo obiskanost koncerta veliko bolj zvenečih Dan D. Ustanovitelj benda Saša Friš, bobnar Srđan Golubica (Alogia), basist Andras Ispan (Divlje Jagode) in nepogrešljiva maskota benda, vokalist Biške, so na oder prikorakali ob tako huronskem navdušenju vroče publike kot, če bi na Marakano prišla Ceca. A užgali so nekaj povsem drugačnega, a hkrati zelo domačnega. Pero Defformero namreč pičijo zelo kvaliteten heavy metal, z naborom izjemno prepričljivih Saševih kitarskih potez, ki se jih ne bi branili niti najbolj zveneča imena heavy metala, a s to razliko, da poleg, navidez nezdružljivo, kot stari Jugo, ki noče vžgati, z vibratom najboljših srbskih šlagerjev zavija Biške. Odet v obvezno bleščeče belo obleko in lanac, ki bi mu ga zavidal še Flavor Flav. Fantje so ponovno prepričali s hudičevo uigranostjo, odličnim zvokom, gateparajočim Biškejevim humorjem ter konkretnim prerezom hitov z albumov Undegrand in Jer to liči na taj način? In publika je bendu ob parodičnih himnah kot so Silvana, Kauboj, Gotičarka, Sedmica na loti, Gastarbajtar in Metal sviraću (ki zveni kot Motörheadi, če bi na Lemmyjevo mesto stopil Šaban Šaulić). Bend se je od hvaležne publike po skoraj uri in pol poslovil z Došli smo do kraja puta.
Če bi Pero Defformero igrali zgolj turbo folk bi polnili Stožice, če le heavy metal pa Channel Zero, njihova unikatna zmes pa ima glede na popolne neujemanje žanrov celo presenetljivo veliko fenovsko bazo. Pero Defformero je verjetno zadnja stvar, ki bi se namenom odvrtela doma, a v živo enkrat na leto več kot koristijo svojemu namenu. Na vprašanje koliko ima nekaj takšnega zares vrednosti pa naj si odgovori vsak sam.
na vrh