Kljub zatrjevanjem, da so obsežne svetovne turneje Sira Paula McCartneya preteklost, se britanski glasbenik zadnja štiri leta intenzivno potepa po koncertnih odrih širom sveta. Trenutno je zaseden s svetovno »Out There!« turnejo, ki jo je pričel s tremi razprodanimi stadionski nastopi v Braziliji, sledil je bežen skok v Severno Ameriko, predno se je gospod McCartney vrnil na Staro celino – ampak pozor, zgolj za potrebe treh koncertov! McCartney je nastopil v Varšavi na Poljskem, v italijanski Veroni in nazadnje še v prestolnici naše severne sosede, na Dunaju.
Paul McCartney je pred nekaj dnevi praznoval 71. rojstni dan. Skupaj z bobnarjem Ringom Starrom ostaja edini še živeči član Beatlov, najvplivnejše in najpomembnejše glasbene skupine vseh časov, zato je obisk koncerta glasbenika, ki je skupaj s pokojnim Johnon Lennonom tvoril ogrodje Beatlov, pravzaprav obveza vsakega glasbenega navdušenca. Temu primerno slavnostno vzdušje je bilo prisotno tudi na avtobusu agencije Koncerti.net, s katero se je v avstrijsko prestolnico odpravil Rockline. Ogromen dunajski zrezek, vrček Ottakringerja in druženje z eminencami slovenskega glasbenega prostora so bili glavni zaznamki ležerno preživetega popoldneva, predno smo se z ekipico v poznopopoldanskih urah prestavili pred osrednji dunajski stadion, ki nosi ime po legendarnem avstrijskem nogometašu Ernstu Happlu.
Ob vstopu v notranjost dihjemajočega objekta je sledil pravi pravcati šok. Oder je bil postavljen počez, torej se je organizator poslužil stadardnega trika navidezne zapolnitve lokacije v primeru slabše prodaje vstopnic. Skoraj polovica tribun je bila zaprtih, preostal razpoložen prostor, torej parter in preostala polovica tribun, pa se je v času pred nastopom zgledno zapolnila. Še vedno pa je bilo kakšnih 20 tisoč obiskovalcev zagotovo manj, kot si je organizator želel in pričakoval. Gromozanski oder sta ob strani krasila dva velika zaslona, na katerih se je pred koncertom predvajal dokumentarni film s fotografijami iz dolgoletne McCartneyeve kariere.
Ura je odbila petnajst čez osem, ko so na oder brez predhodnjega pompa prikorakali McCartney s spremljevalno ekipo glasbenikov in koncert otvorili z Eight Days A Week. Izbira poskočne skladbe za začetek je bil zadetek v polno, je šlo pa v vseh pogledih za presenetljivo izbiro, ne samo, da izhaja iz začetnega obdobja Beatlov, tudi sicer McCartney te skladbe pred aktualno turnejo v svoji karieri ni preigraval še nikoli. Na odru so McCartneya spremljali isti glasbeniki, ki smo jih gledali že pred dvemi leti v Bologni: Rusty Anderson in Brian Ray na kitarah, Paul Wickens na klaviaturah in orglicah ter Abe Laboriel Jr. na bobnih. Ves čas koncerta so šefu nudili zanesljivo glasbeno oporo, sploh simpatičen je bil bobnar Laboriel, ki je tudi med premori z udarjanjem po hi hat čineli držal ritem in čakal na McCartneyevo stadnardno povelje »ena, dva, tri, štiri«, s katerim so pričeli večino skladb.
Poleg All My Loving, še enega izmed začetnih hitov Beatlov, je McCartney v uvodu enega za drugim nizal skladbe Wingsov, skupine, ki jo je z ženo Lindo ustanovil v začetku sedemdesetih. Z Junior's Farm, Listen to What The Man Said ter Let Me Roll It z bežnim vmesnim motivskim poklonom Jimiju Hendrixu je priljubljeni Macca začel s tipanjem publike, ki mu je namenila bučen aplavz, ko se je za skladbo My Valentine preselil za klavir. Gre za edino kompozicijo iz aktualnega albuma »Kisses On The Bottom« v igranem repertoarju, McCartney pa jo je napovedal kot kompozicijo, ki jo je navdihnila njegova žena Nancy Shevell, s katero se je poročil pred dvemi leti. Klavirski venček štirih skladb je zaključila Maybe I'm Amazed z novim posvetilom, tokrat ljubljeni Lindi, s katero sta bila neločljivi zakonski par vse do njene smrti konec devetdesetih. Anekdota pravi, da je bila tista noč leta 1980 v japonskem zaporu, ko so McCartneya aretirali zaradi posesti marihuane, edina v njunem skupnem življenju, ki je nista preživela skupaj.
Paul McCartney ne slovi po spektakularnih šovih ali bogatem vizualnem pridahu, kot to dela vse več stadionskih rock izvajalcev, pač pa stavi na svoje osnovno poslanstvo - na glasbo kot tako. Eden redkih monumentalnejših trenutkov tudi v šovmakerskem smislu je prišel z izvedbo akustične Beatlovske Blackbird, pri kateri se je sprednji del odra dvignil v zrak visoko nad množico, od koder je z balado zanetil val čustvenih izlivov. Ti so se še potencirali s skladbo Here Today, pri kateri so nam skozi glavo švigale podobe Johna Lennona, kateremu je bila skladba namenjena. Nahaja se namreč na albumu »Tug of War« (1982), prvemu McCartneyevemu solo albumu po smrti Johna Lennona, s katerim sta tvorila najuspešenjši komponerski par dvajsetega stoletja. Izvedbi akustičnih skladb, kjer McCartneya niso spremljali back vokali ostalih glasbenikov, sta dokazali, da se kljub sedmim križem čez hrbet McCartney vokalno še vedno drži prekleto dobro!
Osrednji del koncerta je bil pisan na kožo vsem boljšim poznavalcem Beatlov, saj je bil sestavljen iz nekaterih biserov, ki jih je McCartney v živo igral sploh prvič. Your Mother Should Know, All Together Now, Lovely Rita so se vrstile ena za drugo, vrhunec pa je »Beatlologom« predstavljala skladba Being for the Benefit of Mr. Kite! iz albuma »Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band« (1967). Zakaj? Ker gre za kompozicijo Johna Lennona. Znano je, da McCartney v živo izvaja zgolj tiste skladbe Beatlov, katerih avtor je sam (čeprav so uradno navedene kot delo dvojice Lennon-McCartney), zato je bila Lennonova skladba v njegovem repertoarju prvovrstno presenečenje. Kljub dolgoletnemu koncertiranju se Macca skuša izogibati pretirane rutine, na Dunaju je tako presenetil s kratko izvedbo skladbe Ram On, ki si jo je v slogu Brucea Springsteena z napisom na plakatu zaželel nek obiskovalec. Kot že na prejšnji evropski turneji je romantični Beatel tudi tokrat Georgeu Harrisonu v spomin izvedel njegovo kompozicijo Something, z nekoliko površno zaigranim akustičnim introm na ukulele, kar je ena redkih negativnih opazk sicer perfektnega koncerta.
Koncert se je prevesil v zaključno fazo, za katero je McCartney kakopak prihranil najboljše! Vzdušje na stadionu je bilo že dolgo talec nostalgičnega spogledovanja z glasbenim izročilom zlatih šestdesetih in sedemdesetih, ko je McCartney enega za drugim zaigral komade Band on the Run, Back in the U.S.S.R. ter Let It Be, pri katerem se je znova vsedel za klavir. Dramatiko kompozocije Bondove Live and Let Die je še potenciral mogočen ognjen dodatek, za piko na i rednemu delu pa je McCartney po dveh urah druženja postrgel še s Hey Jude. Občutek, ko se iz tisočerih grl sliši sinhrono prepevanje znamenitega »na-na-na-na«, je neopisljiv, mravljinci pa so po telesu razgrajali še dolgo v noč!
Ob povratku na oder se je nadaljevala prava mala Beatlomanija, ki jo je prekinila edino le izvedba skladbe Wingsov Hi Hi Hi. Občinstvo je bilo že dolgo prikovano v trans hipijevskega duha, stalnega spremljevalca kulturnega izročila Beatlov, izvedba še ene nesmrtne klasike Yesterday pa je ta nadzemeljski občutek še povečala. Udarna Helter Skelter je parter prislila v plesne korake, predno je McCartney koncert zaključil s finalnimi deli albuma »Abbey Road« (1969), Golden Slumbers / Carry That Weight / The End.
Dve uri in štirideset minut dolg sprehod skozi kariero najuspešnejšega glasbenega izvajalca dvajsetega stoletja je bil kot trenutek v večnosti, za katerega bi si želel, da se nikoli ne konča. Paulu McCartneyu tudi v enaindvajsetem stoletju uspeva tisto, o čemer lahko nekateri zgolj sanjajo – z glasbo združuje generacije, ki na prvi pogled ne posedujejo prav ničesar skupnega. Beatli in z njimi Paul McCartney je skozi desetletja brez dvoma polepšal življenje ali vsaj priklical nasmešek na obraz nepregledni množici ljudi, med katerimi sem tudi sam, zato verjetno še dolgo ne bom mogel doumeti, da sem imel za časa svojega zemeljskega življenja tudi sam priložnost, da sem se z njegovim nesmrtnim glasbenim izročilom v živo srečal tudi sam.
Za prevoz v nedrjih vselej varnega in prijetnega vzdušja je tudi to pot poskrbela agencija Koncerti.net na čelu z neustrašnim, klenim rockovskim navdušencem, Concert Freak-om!
na vrh