Ob 10 zjutraj se je naša posadka približno 20-ih ljubiteljev alternativne glasbene scene podala na popotovanje do Münchena, natančneje do Zenith hale, v kateri so 5.11. 2013 nastopali Queens of the Stone Age. Pot do Münchena je potekala prijetno, občasno prekinjenja z nekaj postanki; sprostitev mehurja in obvezna cigareta na svežem zraku. Turobnost “idile”, ki obkroža praktično vsako nemško avtocesto, smo si potniki lajšali z izborom skladb iz diskografije QotSA (Queens of the Stone Age), kot tudi Eagles of Death Metal, Arctic Monkeys, Franz Ferdinand, ipd. Kljub rahli otopelosti smo cilj dosegli nekaj ur pred začetkom dogodka; Zenith hala po zunanjosti ne deluje kot dragulj koncertnih prizorišč. Večje skladišče sredi industrijske cone premore kapaciteto 3-4 tisoč obikovalcev, poslednično je šlo pričakovati dokaj intimen koncert.
Po krajšem čebljanju se luči zatemnijo, glasba v ozadju potihne in na oder se brez obotavljanja postavi zasedba Band of Skulls. Angleški trio iz Southamptona se predstavi z glasno in energično zmesjo garažnega, indie in alter rocka. Masdenov vokal žge skozi ozvočenje skoraj tako pereče kot njegova močno zmodulirana kitara, podpira pa ga ritmična sekcija, prežeta z aranžmajskimi elementi Led Zeppelin-ov (triolske vragolije bobnarja Hayward-a) in mamljivo polnim zvokom bas kitare izpod nežnih prstov basistke Emme Richardson. Moteč element pri Band of Skulls je bil mogoče bolščeč in doneč zvok (najverjetneje posledica prizorišča); Vokalni in inštrumentalni detajli so se medlo porazgubili v aranžmajskih delih, kjer je zasedba na polno napela svoje sile. Brez oklevanja je zasedba svojih 45 minut, kombinacijo atmosferičnosti in samosvoje odločnosti, odigrala profesionalno; publika pa je v pozdrav le medlo zaploskala.
Medtem ko razmišljam kako za vraga bo tonska ekipa odpravila akustične težave Münchenske hale se na odru že pojavi tehnična ekipa, ki preverja stanje inštrumentov, mikrofonov, postavitve monitorjev, itd. Prej kot uspem svoje misli koherentno zaključiti se na večjem zaslonu, postavljenim za odrom, prične filmsko odštevanje. Theodore zajaha svoje sedlo za bobni, Fertita se umakne v svojo trdnjavo klaviatur in kitar, Van Leeuwen se nonšalantno sprehodi do svojega mesta na odru, Schuman ponosno vzdigne glavo in se obrne proti bobnom, Homme zasede (ob bučnem aplavzu in vzklikih publike) osrednji položaj ter se skupaj z vsemi obrne proti padajočim številkam na platnu. Skupaj odštejemo zadnjih deset številk, ob ničli pa začne Theodore neusmiljeno udrihati intro YouThink I Ain’t Worth a Dollar, but I Feel Like a Millionare. Prej mirna in pohlevna nemška publika ob sinkopiranem kitarskem vstopu v skladbo dobesedno ponori. Val za valom okončnin začne udrihati z vseh strani. Mimogrede švigne čez glavo telo, ki v pozdrav zabije čevelj v tilnik ali prst v oko. Dober začetek, katerega QotSA še dodatno izboljšajo z No One Knows. Theodore postreže vsem bobnarskim sladokuscem z eksplozivnim izvajanjem, kot tudi lastno interpretacijo First It Giveth. Prej neurejen mosh pit pri refrenu skladno skače in udriha z ritmično bazo. QotSA ohranijo začetni udarec z Burn The Witch ob spremljavi skoraj stadionskega petja. Zasedba, kljub neodpravljenemu donečemu zvoku z odra, se je že dodobra ogrela; Hommejevi vokali so končo pridobili stari dobri zven, Leeuwen nekontrolirano opleta z glavo in čara atmosfero s svojo lap steel kitaro, baza pa neomajno vleče skupino naprej; najverjetneje posledica najnovejšega člana (Jon Theodore), ki brez olepševanja trdno drži skupino v vrsti. Pravo nasprotje Castillovega principa izvajanja, kateremu je hitrost nemalokrat ušla izpod nadzora. Po začetnih klasikah QotSA predstavijo novejši del setliste, in sicer skladbe s svoje zadnje plošče ...Like Clockwork. Žganje nadaljujejo, po krajšem nagovoru, z apokaliptično My God Is the Sun. Publika je dobro sprejela košček nove plate, tako kot tudi izpovedno I Sat by the Ocean. Kljub manjši napaki v začetnem rifu nas zasedba popelje v plesno vzdušje; množica neurejenega opletanja okončin se umiri in zasanjano zaziblje v vroči atmosferi novih QotSA. Umirjeno stanje se dodatno podaljša z...Like Clockwork, pri kateri Homme, v kvazi kabarejevski postavitvi klavirja na odru sprosti še zadnjo napeto mišico publike. Sledi If I Had a Tail, ki pa ne prejme ravno uniformnega navdušenja. Ravno nasprotno pa doseže aranžmajsko predelana In the Fade. Nepričakovana skladba razbije niz novejšega materiala ravno ob pravem času, sledi še odštekana žganica z zgoščenke Era Vulgaris Misfit Love; nostalgičnost definitivno veje z odra. Kalopsia, zlovešče-havajski spazem, ponovno odpre vrata ...Like Clockwork, Little Sister pa ponovno vzpodbudi živalsko rajanje publike. Opazen je rahel padec koncentracije in energije (kljub norenju množice), ki se vleče vseskozi Fairweather Friends, štrlečo špico ...Like Clockwork (tako po nravi kot po izvedbi). Po premoru s klavirjem, Homme ponovno poprime po kitari pri psihadelični Smooth Sailing, Sick Sick Sick, svoje improvizacijske in inovativne spretnosti dokaže pri Make It Wit Chu, zapeljivi bluesovski anomaliji s plošče Era Vulgaris, kot tudi pri orientalsko obarvani Better Living Through Chemistry. Pri slednji nam QotSA spet postrežejo s svojim edinstvenim improvizacijskim stilom, ki občinstvo skorajda hipnotizira. Tukaj se pokaže pravi obraz QotSA, prava bit njihovega delovanja. Poigravanje z aranžmaji, nasičenost in masivnost trenutnega vzgiba. Sodeč po izrazih, je bilo celotni publiki več kot zadoščeno. V pozdrav pa zasedba razbije zasanjanost z ravno prav tempirano Go With the Flow.
Zadnje kapljice potu; zasedba se hitro zateče v zaodrje in ob glasnih vzklikih občinstva pristopi nazaj na oder. Sledita še dva naslova s plošče ...Like Clockwork, in sicer nekako neprepričljiva The Vampyre of Time and Memory ter I Appear Missing, skladba napisana kot pripoved nesreče skozi oči pevca. Pod slapom luči in rohnenja QotSA eksplozivno zaključijo z A Song for the Dead, podpis dveurnemu potenju in kričanju.
Po končanem koncertu in nekaj urah vožnje nazaj v Slovenijo ostanem zgodaj zjutraj na parkirišču pred Kolosejem z mešanimi občutki. Setlisto koncerta je sestavljalo dobro razmerje starejših skladb in novejših prispevkov. Vsekakor bi lahko marsikateri element ...Like Clockwork zamenjali z bolj intimnimi koščki legendarne Lullabies to Paralyse, eksperimentalne Era Vulgaris ali pa ostre Rated R. Pogovori po koncertu odkrijejo dvoje: Obdobje Rated R-Era Vulgaris ostaja daleč v preteklosti, vendar lahko najdemo še nepredelane dragulje v bogati ...Like Clockwork. Celoten dogodek je poslušalcu širše oblike žanra ponudil kvalitetno, dinamično doživetje, navdušencem QotSA pa sladko-kisel priokus. Mogoče pa se Queens of the Stone Age še kdaj odločijo obiskati Glastonbury ali Križanke, po obdobju promocije ...Like Clockwork.
na vrh