Sem selektiven in ne padem na vsake limanice, ki jih lahko servira tako ponudnik koncerta ali skupina sama in tako ne verjamem v pravljice, da je lahko vsak manj znani eksotični konvoj glasbenikov zaradi svoje obskurne podtalnosti nemudoma tudi izgubljen zaklad, sleherni album z malce bolj intelektualno noto pa takoj usmerja proti Nirvani, Eldoradu notranje pomiritve, napolnitve, k notranji katarzi. Vseeno me je napoved, da v Ljubljano, le nekaj mesecev po Metal Days, prihajajo progresivni multižanrski provokatorji in navdihnjeni norveški zvočni uporniki Leprous, družbo pa jim bodo delali za poljske glasbene razmere povsem nekonvencionalni progresivni sludgerji, doomerji Blindead, zasedba, ki me je pritegnila že na prvi posluh s ploščo Absence – vse našteto je vodilo k sklepu, da bi bilo domala neumno, krivično, če ne bi koraka naperil v smeri ljubljanskega kluba Orto Bar, kjer se je obetalo vse prej kot običajno poglabljanje v glasbeno esenco bolj sodobne glasbene ponudbe. Dejstvo je, da so sodobni zvoki postapokaliptičnega rocka, metala, alternative, glasbene paralele bolj neposredni starikavi thrashersko – HC-jevski drži na tej strani Alp malce zapostavljeni in spregledani. Mladina razen djenta, pa Meshuggah, izjemoma Tool ter še čim malce bolj opaznim, le redko posega po eksotičnih derivatih zvočne progresivnosti zasedb Neurosis, Isis, Pelican, Veil Of Maya, pa kakšnih Cult Of Luna, saj je tovrstna ponudba vse prej kot preprosta za abstrahiranje, konzumiranje ter dojemanje. Ne trdim, da je narod intelektualno frigiden, res pa je, da vse, kar terja več napora kot nekaj povprečnega in komercialno posiljenega, ne pade pogosto na plodna tla tu v našem zakotju univerzuma. Zavoljo tega so bila pričakovanja, da bi bil lahko Orto nabit do zadnjega kotička, sekundarne narave, potisnjena nekam v ozadje, z zasedbama pa sem vnaprej rahlo sočustvoval.
Kot prvi so tesni, z opremo dobro nagneteni oder, zasedli Poljaki Blindead. Odrske deske so sprejele bobnarski set izjemnega ritmičarja Konrada Ciesielskega, pred katerega so se strumno postrojili s Fenderjem in Gibsonom oborožena kitarista Mateusz Smierzchalski in Marek Zielinski ter kratkolasi zamišljeni basist Matteo Bassoli, pred polnim odrom pa so se na desni strani strateško bohotile klaviature ter semplerji Bartosza Hervyja ter provizorični podij, prižnica, na katero je kot zadnji stopil z zamišljnim, oddaljenim pogledom obdarjeni orator zasedbe, pevec Patryk Zwolinski. Zasedba, ki pod imenom Blindead v Gdansku ustvarja že od leta 2003, si je po dokončnem terminiranju predhodne zasedbe Incorrect Personality, za pas uspela oprtati že štiri povsem različne plošče, po albumih Devouring Weakness, Autoscopii oziroma umoru v več fazah, nato še bolj sistematičnem nerazumljivem albumu Affliction XXIX II MXMVI pa je letošnje leto pri sekstetu v znamenju nihilizma, katarzičnosti in sanjavosti albuma Absence, katerega so mladci sklenili v popolnosti predstaviti tudi pri svojem slovenskem postanku na turneji Coal. Otvoritvena skladba b6 zadoni v spremljavi projekcijskih podob kardiograma kot ekstatična pripoved, melodična pravljica dobro uravnoteženih in zvočno nasičenih kitar, basa, nezemeljskih klaviatur, dobro obteženih bobnov ter atipičnem, sanjavem, kontemplativno močnem maynardovskem vokalu izjemnega Patryka. Očesnega kontakta je malo, pripoved o praznini, minevanju, krhkosti, dokončnosti in smrtnosti pa se v prostor Orta iztiska gosto ter z resonantnimi toni, ki bi jih Neurosis, Isis, Pelican, Tool ter ostali velikani melanholično nastrojenega metala z veseljem podpisali kot nekaj svojega, vendar se Blindead tokrat predstavljajo s popolnoma lastnim in briljantno izvedenim naborom skladb, ki dokazujejo na to, da so možje elita genialcev na misiji popolne pokoritve sveta. Krasna ritmika in polne melodične vinjete nasičenega progresivnega sludga, dooma in novodobnega kataklizmičnega poigravanja z živčnimi končiči je bližje občutju, ki me preveva ob poglabljanju v esenco zasedb A Perfect Circle, Ashes Divide, Tool ter Isis kot pa invertnemu satanizmu kakšnih bolj vulgarnih, preprostih sorodnikov iz garažnega sveta ponudbe obskurnih klubov. Blindead premorejo prefinjenost in notranje ravnotežje, podrhtavanje lesenega poda Orta pa kaže na to, da se jasno zavedajo tudi dejstva, da so za priklop na kozmične tokove zasedbe, potrebne prave frekvence in glasnost, moč. Pod diktatom praznine, nihilizma, otožnosti, žalosti in resonantne bolečine so se v zamišljeno stanje hipnoze predajali tudi mladci in mladenke v avditoriju. Kakih štirideset glav je priprlo oči ter se predalo atmosferičnemu drsenju po manj znanem, pospremljeni z zvoki šamanskega napeva, ki mu je Matteo v skladbi s1 popolnoma kos. Maynardovski suspenz polzi iz sleherne pore, v ozadju pa se v večer vpreda podoba starikavega telesa. Minevanje, smrt, dekompozicija – vse gre vštric z zgodbo, ki se ljudi dotika racionalno, emocionalno, sonično dovršeno. Mateusz si, oprtan z dvanajststrunskim Gibsonom, dovoljuje nanašati na že tako polno sonično sliko, še nove briljantne podtone toplih distorzij, piko na i pa mu dodaja Deadman, krasni katalizator toplih podtonov Fenderja, Marek, si pa zasedbo ne morem predstavljati brez soničnega dotika klaviatur in zvočnih dodatkov, ki ga servira Bartosz. Mehkih tkiv ali pomanjkljivosti si Blindead ne dopuščajo, pospremljeni s polmrakom ter stroboskopskimi izbruhi bele luči pa krmarijo svojo mogočno neprekinjeno kompozicijo trpkosti in inteligentne godbe nemoteno dalje. Možje si nadevajo vedno nove zvočne konture, med suspenzom, menjavami kitar in zvočnih orodij pa se dogaja konstantna nadgradnja občutja, kar Patryk z menjavo globokega resonantnega baritona, naracijo, grlenimi polnimi kriki polnokrvnega metaliziranja ter sanjavim tenorskim poseganjem v bolj občutljive sfere popolne melodike, več kot briljantno izpelje brez slehernega občutka podrejenosti glavnim zvezdnikom večera ali prebadajočim pogledom publike, ki ni mogla popolnoma dojeti kaj se pred njimi kakovostno odvija. Distanca nastopajočih pred publiko je namenska, pomanjkanje besed za komunikacijo o smislu komadov, vsebini, več kot dobrodošla. Jeklena nit se nadaljuje z bolj odločnim industrializiranim hladom skladbe c7, ki po postindustrijski repetitivnosti v celoto genialno vplete podtone jazzovske improvizacije, sočne zvoke tonalno popolnoma osvobojenega saksofona, ki še bolj zgosti občutek klavstrofobičnosti, bolečine, pretresenosti, kar me pri naraciji zasedbe še bolj magnetično privleče k stanju popolne fuzije s tistim nekaj presežnega v samem gravitacijskem centru popolne glasbe. Bolj melanholično lahkoten spev krasnih kitar na skladbi e2 v maniri meni ljubih Opeth (ne vem, a na misel mi pade mehkoba plošče Damnation) je uvertura v sklepno dejanje, v katerem vse kulminira in se popolnoma razplete. A7bsence sklene pripoved kot krasno razodetje. Kaj, če je vse, kar si predstavljate, ravno nasprotno dejstvom? Blindead si dovoljujejo v celoto vpihniti duh progresivnih podtonov sedemdesetih, kjer donijo orgle, celotno šestglavo jedro poljske soldateske izvrstnih glasbenikov pa z upočasnjemi kolaži kitar, basa, Nickovega emocionalno nabitega naeleketrenega vokala pripeljejo dogajanje do kataklizmičnega finala, kjer ob bobnenju bobnov, kitar in nizkih podtonov grmečega basa, nedostopni pevec zapusti dvorano Orta, ostali peterec pa gosti zadnje fraktale, zadnje preostale atome energičnega magnetizma v gosto goščo inštrumentalnih gradnikov. Stanje katarze je popolno, Poljaki pa so krasno in brez grama šibkosti, dominirali prvemu delu večera. Kdor je prvi del koncerta zamudil, mu je lahko opravičljivo žal, apetiti prisotnih pa so bili v vseh pogledih več kot nasiteni.
Predjed je bila obilna in nasitna, ni kaj, a kaj, ko je glavna jed šele sledila. Norveški posebneži Leprous so s svojim jadranjem iz žanrsko predvidljivih okvirjev ven vse prej kot konvencionalni primerek metala, saj se z etiketizmi in podobnim sranjem ne morejo strinjati v nobenem primeru. Plošča Coal, katero so prišli predstaviti in braniti v Ljubljano, je miselno nadaljevanje albuma Bilateral, ki je presenetil z občutjem popolnega prog rocka, Mars Volta in podtoni zasedbe Muse pa se že z uvodno skladbo Foe pokaže kot prvi konkretni izstrelek v cevi kvinteta. Megatonski pritisk kitar, basa ter atonalnih klaviatur se nadgrajuje s kristalno jasnim tenorom svetlolasega, s kravato in elegantno opravo opremljenega Einarja Solberga. Eleganco je moč pripisati celotni zasedbi, poleg sistematično zadržanih kitar Tora Oddmunda Suhrkeja in Øysteina Landsverka pa je večer v znamenju tudi krstne predstavitve novega basista, rdečelasega, malce čudno postriženega vikinga Martina Skrebergeneja, bolj kot slednji pa me pritegnejo izjemna popolno izvedena triglasja obeh kitaristov in popolnoma skoncentriranega Einarja. Insahn in Emperor elementali povezani z občutjem popolne progresije, eksperimenta, King Crimson, Muse in Mars Volta pa so le oporne točke, ob katerih si popolno erekcijo pričarajo tudi vsi fani genialnega Devina Townsenda ali Opeth. Skupina funkcionira suvereno, vsaj na začetku pa me ne pritegnejo na tak način kot predhodniki, saj je glavna jed tokrat malce bolj kičasta in nasitna od običajne kulinarične ponudbe, zato je potrpljenje potrebno, naknadno pa več kot bogato poplačano. Kitarista si oprtata osemstrunska Ibaneza in igra atonalne lepote se lahko nadaljuje. Po The Valley zadoni krasni distorzični udarec skladbe Chronic, na kateri Einar dokaže popolni razpon od čistih tonov do popolne brutalizacije, čudoviti slez polzečih melodij in svinčene teže pa se na veselje malce številčnejše publike nadaljuje v maniri konkretne, potu in empiričnega preverjanja ustreznosti frekvenc zadnje plošče polne predstave. Poslušalski izziv, ki ga Leprous z operetnim dvigom na raven popolne osvoboditve od žanrskih imperativov, za čistokrvne in purizmom zaprisežene metalce nedvomno predstavlja, je, kar se mene tiče, popolno vabilo k vztrajanju, saj receptur predvidljivosti tukaj ni! Krasno izvedeni The Cloak je še bolj poln črnine in zloveščosti kot na albumu, Leprous pa s konstrukcijo vrhunsko izvedenih falzetov dominira predvsem s popolno vokalno izvedbo, če že kitaram manjka par gramov teže, ki bi bila več kot dobrodošla. Djentovsko nastrojeni Restless povrne v usta občutje popolne predstave albuma Bilateral, k progresivnim rock tonom pa se vmeša malce kornovske umazanije in ritmike, Leprous pa ga žgejo na popolnoma sproščen in misiji »dominacija Slovenije« predan način. Igra je popolna, poigravanje s čuti množice blizu stanja ekstaze, možje pa nato v celoto vmešajo malce psihogenosti in ostrine albuma Tall Poppy Syndrome z igrivostjo skladbe Dare You. Preizkus zmožnosti in občutka za ritmiko se nadgrajuje tako, da Einar v igro kitar in basa ter bobnov vplete svoje »čudne« zvoke klavitaur, možje pa se poigravajo tako z jakostjo kot ritmiko, opethovski klimaks pa se z baročnim kičem samo gosti, v podzavest pa se prikradejo celo vzorci Meshuggah izštevanke, ki pa je zlovešča in krasno prekrita z bolj lahkotnimi, če temu lahko tako rečemo, krancljarijami bolj staromodnega proga. Seksi, skratka! Po izjemni simfoniki skladbe Thorn si možje utrejo pot do konfuznega centra vašega zbeganega srca ter misli s skladbo Forced Entry, shizofreni ples pa se nadaljuje z naslovno skladbo zadnjega albuma, ki vnaša v Leprous malce več prahu čudodelne multižanrskosti, ob kateri se lahko zabavajo vsi - metalci, rockerji, ljubitelji jazz eksperimentiranja, popa, ali, kot pravijo sami, vsi na paleti med Miles Davisom, Meshuggah, Michaelom Jacksonom in še čim. S poudarkom na tem, da Leprous ne morejo in ne zmorejo ostati zvesti le eni sami recepturi, zato je zvočni kolaž zelo natrgan in prekleto kompleksen, a obenem tudi prav čudaško užiten! Malce okusa ljudje le premorejo, kajneda? Tudi skladba Acquired Taste sledi tej bilateralni preizkušnji meja (z)možnosti, trud, da bi ušli vsem okvirjem konvencionalnosti, pa jim je z vsakim tonom zgolj poplačan z vse glasnejšimi ovacijami, aplavzi ter kriki navdušenja, ki se kot odmev na militantne podtone skladbe Echo, vračajo z odra do centra src publike in nazaj. Sanjavost in igrivo pospeševanje ciklov obratov ekstaze se zgoščuje do stanja popolne groteskne nasilnosti in eksplozivne želje po preseganju mej telesnosti. Telesa so čaše, v katere se tokrat nalije popolni medeni nektar goste neulovljive norosti, s podrhtavanjem na brutalne aritmične zvoke odštevanja do ničelnega stanja popolnega nihilizma pa se po nalezljivi skladbi Contaminate Me zgodi še pričakovano potno nadaljevanje in nagrada za vztrajnost. Prepoteni Leprous iztisnejo iz svojih nedrij še izjemni skladbi Passing ter disharmonično posepešeno pripoved zajca ali klobučarja iz Alice v čudežni deželi, asfiktivnim finalom skladbe Waste Of Air. Leprous so izvenserijski, po glušečem privitju vseh parametrov prek meje rdečega in dovoljenega pa se finale razplete tako, kot bi si ga lahko le želeli – v popolnem predajanju ritmiki in melodiji, s katero sta prostor in čas, vsaj tistih nekaj podaljšanih trenutkov šamanske začaranosti, popolnoma irelevantna.
Leprous svoj urok prenesejo na ljubljansko publiko, izjemna predstava upora, neulovljivosti in pobega pred sleherno konceptualizacijo pa doseže svoj namen. Zlahka si drznem trditi, da je bil četrtkov koncert nekaj boljšega, česar bomo letos na tej strani Alp deležni. Dvojna potešitev je bila tokrat tako atipična, da se je v celotni pravljici, pripovedi o svetu teme, mraka, bolečine in katarzične odrešitve našlo za vsakogar nekaj. Sam bi Leprous tokrat lažje videl v kombinaciji z, ne vem, Fair To Midland ali katerim podobno mislečim prog rock ali prog metal bendom, je pa res, da so mi Blindead polepšali večer s svojo res čarobno predstavo dominacije, žalosti, brezupa in polne praznine, ki odseva tako naš svet kot naša s krizo in recesijo zaznamovana srca. Poljaki so me popolnoma pretresli in nasitili, Norvežani pa so mi dali dejansko vse tisto, kar sem od mož njihove baže tudi pričakoval – avantgardni presežek, o katerem se bo lahko upravičeno še nekaj časa govorilo kot o dogodju, ki se na slovenskem, pač, ne zgodi vsak dan! Bogovom hvala za takšna redka, a toliko slajša presenečenja!
na vrh