»Če ne pride gora k Janezu, gre pa Janez na goro«, bi se lahko glasil moto vnovičnega obiska avstrijske prestolnice, kjer se je minuli torek ustavila Hunting Across Europe turneja, ki je pod isto streho združila zasedbe Grand Magus, Angel Witch in Enforcer. Če je na Sončni strani Alp v zadnjih letih dobro poskrbljeno za gostovanja kultnih skupin mnogoterih metal žanrov, bi za heavy metal to težko trdili, zato smo se morali na srečanje z vse mogočnejšimi predstavniki švedskega stoner metala Grand Magus in nesojenimi prvaki podzemne NWOBHM scene Angel Witch odpeljati vse do Dunaja.
Turneja se je ustavila v tamkajšnjem klubu Viper Room. Gre za prijetno koncertno prizorišče v velikosti naše Gale hale, z izrazito podolgovato obliko, zato so akustične predpostavke zelo dobre. Ob vstopu v klub se je potrebno najprej spustiti v podzemno etažo, tam pa se znajdemo v prostoru, ki spominja na predor – prav na koncu tega predora je oder, ki ga ob straneh ljubosumno varujeta štant s prodajno robo nastopajočih in seveda šank. Čeprav se klub nahaja v neposredni bližini centra mesta, v njem vladajo pravila nekakšne polavtonomne cone, kar je še posebno všeči vsem kadilcem, malo manj pa tistim, ki nam vonj cigaretnega dima ne prija preveč.
Ob našem vstopu v klub ob osmih uri zvečer so na odru že žgali Enforcer! To je pomenilo, da smo zamudili ogrevalni akt večera, domače metalce Lowbau. Enforcer na aktualni turneji predstavljajo pravkar izdani plošček »Mesmerized By Fire«, ki so ga izdali pri založbi Nuclear Blast, kar za njih pomeni velik preskok iz napol amaterskega obstajanja na veliko sceno. Bomo videli, kaj bo to Švedom prineslo v prihodnosti, glede na to, da so v zadnjih nekaj letih že postali ljubljenčki podzemne heavy metal scene. Enforcer so z ekspresnim speed metalskim tempom poskrbeli za najbolj energičen nastop večera. Švedi s skrbno negovanim revitalističnim videzom stavijo na preverjeno formulo kratkih tri minutnih komadov, s katerimi so brez premora oddrveli skozi koncert in obiskovalcem niso dovilili vdiha niti ene samcate sapice! Zanimivo je, da se njihov debitanski album »Into The Fire« (2008) s skladbami On The Loose, Scream of the Savage in Into the Night še vedno močno zažira v igrano set listo, čeprav so Enforcer od tedaj splavili še dva, po mojem mnenju še boljša ploščka. Eden izmed vrhuncev koncerta je prišel z novim komadom Take Me Out Of This Nightmare, saj je v njem zajeta celotna filozofija mladih Švedov: harmonije v tercah, čupanje z ramo ob rami, izrendo nalezljiv refren z večglasnim petjem in popoln razlet po odru!
Naslednji so oder zavzeli Angel Witch, legendarni NWOBHM metalci iz južnega Londona. Anekdota pravi, da je imela založba EMI z njimi resne načrte, a so se na koncu vendarle odločili za podporo Iron Maidnov. Slednji danes polnijo stadione po širnem svetu, medtem ko se Angel Witch tolažijo z občasnim koncertiranjem po klubskih beznicah. Tudi oni imajo v žepu nov album »As Above, So Below«, prvega po četrt stoletju, prav njegova promocija pa je bila razlog nove evropske turneje.
Britanske heavy metal staroste danes izmed originalnih članov sestavlja samo še voklaist / kitarist Kevin Heybourne. Mož je čisti perfekcionist, kar se tiče studijskih izdaj, saj se na njihovih štirih do danes izdanih albumih ne najde niti en sam slab moment, žal pa glede na videno to ne velja tudi za same koncertne nastope. Heybourne je dunajski večer zastavil nekoliko preveč ležerno in se tako oglaševal še kar med samim koncertom, tako je po komadu Guillotine sledil celo krajši premor, da je odpravil vse tehnične težave. Z izjemo te opazke je bil koncert prava bomba! Angel Witch gojijo povsem samoniklo verzijo heavy metala, v kateri je poleg standardnih NWOBHM elementov slišan močan vpliv temačne Black Sabbath šole, dobljena kombinacija pa je v intimnem klubskem vzdušju, dobesedno v dunajskem podzemlju, delovala malodane magično! Občutek utesnjenosti so potencirali temačni komadi tipa White Witch in Sorcerers ter unikaten Heybournov vokal, ki tudi še v letu 2013 zveni tako misteriozno, kot nekoč. Med material iz kultnega prvenca »Angel Witch« (1980) so Heybourne in kompanija umestili nekaj napevov aktualnega albuma, žal pa so se tudi to pot izognili obema ploščkoma iz sredine osemdesetih. Razloga ne poznam, morda so v igri avtorske pravice – glede na njuno odličnost se mi zdi to edina logična razlaga, da se Angel Witch do tega obdobja svoje kariere obnašajo tako ignorantsko. Veliki finale njihovega nastopa je napočil v samem zaključku, ko so zaigrali epopejo Angel Witch, ki je poprvikrat tega večera celoten klub prisilila k simultanemu sodelovanju.
Z Grand Magus je v klub privihral drugačen veter – če so pred njimi nastopajoči preigravali v sferah starošolskega heavy metala, je švedski trio pritisnil na zavore, kitarskemu zvoku pa dodal žmohtno obarvanost. Dame in gospodje, pred nami je stal eden najimenitnejših spomenikov evropskega stoner metala, česar se je zavedal tudi klub, ki je že od uvodnega komada dalje dihal tesno s skupino. Sprva se mi je zdelo, da so Grand Magus zamenjali frontmana, a po barvi vokala in odrskih potezah glasbenika na levi strani odra sem prepoznal Janeja »JB« Chrisstoffersona, ki pa je v zadnjih dveh letih popolnoma spremenil svoj imidž. Pustil si je dolge lase in košato »ZZ Topovsko« brado ter se odel v sprano Rainbow majico z motivom naslovnice albuma »Rising«, v kakršni si ga pred nekaj leti zagotovo nisem predstavljal. V zvočnem prostoru je imela močno eksekucijsko vrednost Foxova bas linija, ki je umazanim riffom dahnila prepotrebne energije in nekoliko nevtralizirala morbidno vzdušje hladne švedske doom metalske šole. Grand Magus so v letih kaljenja postali pravi mojstri graditve koncertnega vzdušja, saj so obiskovalce skozi nastop vse trdneje grabili v primež neposrednega organskega rafala izredne potenčne moči, ki je vrhunec doživela v samem zaključku s skladbama Iron Will in Hammer Of The North.
Izlet na Dunaj je upravičil vsa pričakovanja – uživali smo v druženju z mlado prodorno švedsko silo Enforcer, se prepustili napevom nesmrtnih Angel Witch klasik in se za finiš udali še toku Grand Magus elementarnosti. Naj za konec dodam še nekaj osebne note. Čeprav so bili nosilci turneje Grand Magus, ki jim je s tem pripadlo tudi največ razpoložljivega igralnega časa in so izmed vseh najstopajočih doživeli tudi najintenzivnejši sprejem, sem danes, ko pišem te vrstice, izredno vesel, da sem na odru končno uspel ujeti eno meni najljubših heavy metal zasedb, Angel Witch. Vsa pot do Dunaja in nazaj je bila poplačana že samo zaradi njih.
na vrh