Četrt stoletja že mineva, kar se je v Halifaxu zbralo pet angležev in osnovalo skupino, ki je močno zaznamovala težko metalni svet. Morebiti je njihovemu glasbenemu stilu botrovalo mrko angleško vreme, a dejstvo je, da so ob preobrazbi iz death metal začetkov, že z drugim albumom, Gothic, tlakovali smernice doom in gothic metala. V tem častitljivem obdobju so izdali trinajst studijskih albumov in so ena meni redkih znanih skupin, ki so z eksperimentiranjem z zvokom zašli s poti, izdali elektronsko pop, pravzaprav Depeche Mode-ovsko obarvani plošči, a so vendarle našli pot in se z zadnjimi izdajami vrnili k koreninam. Zanimivo je tudi dejstvo, da skupina ostaja že celo kariero v isti postavi z izjemo bobnarjev – Nick Holmes in Greg Mackintosh še vedno skrbita za pisanje novega materiala, napovedali pa so tudi snemanje novega albuma za april prihodnjega leta.
Turneje ob obletnicah po mojih izkušnjah vedno obetajo odlične koncerte, saj le-ti običajno vključujejo dobre setliste kot tudi priznane podporne predskupine. In tudi tokrat se nisem motil, saj so pregovorno hladno avstrijsko občinstvo bolj ali manj uspešno ogrevali švedski doomerji Katatonia in italijanski gotičarji Lacuna Coil.
Ob prihodu v Areno Wien sva bila nemalo presenečena, da so se kljub napovedani osmi uri začetka koncerta, že petnajst minut pred polno uro iz dvorane slišali mračni zvoki Katatonie. Izbor položaja na vrhu tribune je postregel z dobrim zvokom in odličnim pregledom dogajanja na odru. Švedi so se na tej turneji odločili v celoti odigrati album Viva Emptiness iz leta 2003, dodali pa so tudi Wait Outside, ki je bil sicer posnet skupaj z ostalimi skladbami za ta album, a je bil objavljen šele na naslednjem. Omenjeni album je pred desetemi leti naznanil novo obdobje skupine, saj so se predali bolj rockerskim zvokom, sam album pa je bil pozitivno sprejet, tako s strani glasbenih kritikov kot tudi poslušalcev. Če se že gre za turnejo obletnice, so tako k Paradise Lost prislonili lonček še Katatonia. Podobno kot Metallica pred nekaj leti v sosednjem Vidmu z Black albumom, so se tudi švedi odločili za odigranje albuma v obratnem vrstnem redu. To je seveda pomenilo, da so najbolj udarne in poznane skladbe zaključile njihovo predstavo. Odličen zvok z jasno slišnimi glasbili pa občinstva, razen nekaj izjem, ni ravno ogrel. Zamera nastopa pa gre predvsem vokalom; back vokalov skorajda ni bilo slišati, glavni vokal pa je bil rahlo preveč izpostavljen, kar ni šlo najbolj na roke pevcu Jonasu Rekseju, katerega glasovni nastop je bil tokrat nekonstanten in mu skrivanje za lasmi ni pomagalo.
Če smo lahko uživali v zvočni sliki nastopa Katatonie, pa se je slika tipično italijansko obrnila z nastopom Lacuna Coil. Obilo basov in srednjih tonov je povzročilo popolno nerazločnost za povrh vsega pa so se zaradi prepotiho nastavljenih mikrofonov Cristine in Andrea, vokali izgubljali v kakofoniji kitarske sekcije. Pevki so sicer uspeli ojačati signal, medtem ko se je Andrea slišalo dobro le v bolj energetičnih delih skladb. Sam nastop je bil, za tokrat v črne delavske srajce odete Italijane, značilno energičen in pevkin seksapil vse prej kot zanemarljiv. A glej ga zlomka – občinstvo spet hladno spremlja nastop in vljudno ploska ob koncu vsake skladbe. Cel prizor bolj spominja na koncert klasične glasbe v kaki od dunajskih koncertnih dvoran, ki godlja venček Straussovih uspešnic, kot pa na metal koncert v enem od prepoznavnih underground klubov avstrijske prestolnice. Italijani so večji del nastopa naslonili na aktualni album Dark Adrenaline ter Karmacode iz leta 2006, cel nastop pa začinili še z uspešnicami kot so Heaven's A Lie, Swamped in Spellbound.
Po dobre pol ure premora za preureditev odra in prepotrebnem ušesnem počitku po Lacuni Coil je bilo vse nared za slavljence večera. Upravičen strah o slabem zvoku se je na veliko srečo vseh zbranih razblinil takoj, ko so po intru udarili prvi takti Mortals Watch the Day iz Shades of God iz daljnega leta 1992. Dober zvok vseh instrumentov, odlično ujet bas z ritem kitaro in čist, a ravno prav glasen mikrofon so skrbeli za pravi balzam ušesnih bobničev. Kot se spodobi za jubilejni nastop, se je skupina predstavila z deli iz »vseh« svojih albumov, kar je pomenilo tudi precej skakanja med različnimi glasbenimi slogi. Če se sprašujete zakaj vseh v navednicah je odgovor sledeč – z vseh albumov razen enega. Namreč glasbena založba EMI se je v album Believe in Nothing iz leta 2001 vtikala do te mere, da je Macintosh v enem od intervjujev izjavil, da za njega ta album ne obstaja in kot kaže je to botrovalo tudi izbiri setliste. Le-ta je bila pravi desert na jedilniku glasbenih sladokuscev. Razpon preko celotnega opusa del je od Holmesa zahteval v dveh primerih celo growlanje, ki ga na odru že leta ni bilo slišati in ga je dobro opravil kot tudi celoten nastop, ki je znal šepati na preteklih koncertih (spomnite se nastopa v Kino Šiška). Aedy je v svojem unikatnem zibajočem stilu energično na sedemstrunki skrbel za gromko žaganje, medtem ko je Macintosh serviral melodične dele, ki zaznamujejo zvok skupine. Vidno je bilo, da so bili fantje dobre volje, Nick pa je Isolate celo pospremil z primerjavo Freddie Mercuryeve Living On My Own. Da so v vseh teh letih nabrali kup izkušenj so dokazali pri One Second, ko je v nasnetem uvodu, le-temu jakost padla na minimum in so z basom, bobnom in kitaro skoraj v momentu nadomestili manjkajoče sample. Žal pa je nastop, po mnenju velike večine, imel eno slabo plat. Bil je namreč prekratek, veliko prekratek za takšen jubilejen koncert. Med drugim so bile pogrešane klasike kot so Ember's Fire in As I Die, ki jih v uro in petnajst minut dolg nastop niso uvrstili. Kljub vsemu je bilo občinstvo zadovoljno (in samo malenkost bolj živo) z videnim in slišanim. Na koncu pa lahko Paradise Lost le čestitamo in zaželimo še nadaljnih petindvajset plodnih let ustvarjanja.
na vrh