Gouveia je majhno mestece nekje med Lizbono in Portom, ki že od leta 2003 naprej gosti art rock festival. Prireditev je vsako leto pridobivala na veljavi in tako so počasi pričela nastopati zares velika imena. Že lani so obiskovalci bili priča Magmi, letos pa se je obetal nastop Van Der Graaf Generator, ki so na turneji za promocijo novega albuma Trisector. Verjetno je veliko vlogo pri uveljavitvi festivala odigrala tudi sama lokacija prizorišča. Gouveia se nahaja na res lepi lokaciji, na rodovitnem delu portugalskem, kjer je zelenje kjerkoli pogledaš. Res težko bi si predstavljal lepše prizorišče. Letos se je na festival odpravila tudi dvočlanska ekipa RockLinea, ki je imela namen izkusiti vse čare te lepe države in znamenitega festivala.
1. dan:
BEDUINOS A GASOLEO
José Carlos Fialho – klaviature
Flávio Pena – bobni
Ricardo Leite - bas
Luís Oliveira - kitara
Gostje: Petra – vokal , Janita Salomé – vokal, Sérgio Costa – flavta, Rui Teles – vokal
Kot otvoritvena skupina dvodnevnega Gouveia art rock festivala so nastopili domačini Beduinos A Gasoleo, katerih ime v prevodu pomeni bencinski beduini. Slednji so s svojim nastopom na pozitiven način presenetili prav vse tuje obiskovalce, med njimi tudi oba Slovenca, kateri niso bili povsem prepričani ali imajo tudi Portugalci posluh za kvaliteten simfonični prog rock.
Zaupanje, da se obeta nekaj dobrega je vlil že pogled na bogat nabor klaviatur pod prsti šefa skupine, ki je s svojimi belimi lasmi in celostno podobo deloval kot nekak križanec med Rickom Wakemanom in Gandalfom. Slednji je pokazal tudi svojevrstno spretnost in pritajen občutek, tako za obračanje tipk kot za ustvarjanje bogatih simfoničnih aranžmajev, ki so v sebi vsebovali nekatere vplive najboljših izvajalcev v povesti progresivnega rocka. Poleg spodobne ritem linije, ki je za tovrstno, simfonično obarvano zvrst rock glasbe mogoče zvenela nekoliko preglasno (to je bilo sicer očitno že med njihovimi vajami), zlasti kar se basa tiče, sta portugalskemu "Wakemanu" delala družbo še pevka in pevec. Pevka, katere čari so bili bolj vokalni kot pa vizualni, se je na srečo dobro prilegala k njihovi glasbi in s svojim glasom dobro pomagala graditi atmosfero.
Dober kontrast je z moškim vokalom vnašal tudi odlični pevec, ki je s svojo gusarsko ruto in srajco spominjal na nekega ostarelega Don Juana. Zelo verjetno je bil nek "lokalni heroj". Po nastopu Beduinos A Gasoleo je bilo mogoče videti, da je prodajal tudi lastne albume. Žal je bil njegov nastop kratkotrajen, tako da se je na njegovo mesto prišel nek manj atraktiven, a vseeno soliden pevec, ki pa se je po mojem vseeno boljše prilegal pevkini barvi vokala. Skupina, katera ima očitno že kar nekaj izkušenj, je na veselje vseh tistih, ki so nam besedila v sicer spevni portugalščini zvenela tuje, izvedla tudi lepo število daljših inštrumentalnih sekcij med katerim ni manjkalo atmosferičnih valovanj klaviatur in melanholičnih kitarskih solaž. Beduinos A Gasoleo so bili torej nadvse prijetno presenečenje in več kot obetaven začetek festivala.
Set lista Beduinos a Gasóleo:
Canto IV
Desculpa Lá
Convergir
Besedilo za Beduinos A Gasoleo: Peter Podbrežnik
PÄR LINDH
Pär Lindh – klaviature
Gosta: Flávio Pena – bobni, Ricardo Leite - bas
Z nastopom svetovno priznanega multi-inštrumentalista, predvsem pa klaviaturista, Pär Lindha, švedskega mentorja klasičnega simfoničnega prog rocka, se je festival začel uresničevati tudi kot mednarodni projekt. Pär Lindh je v svoji domovini cenjen predvsem kot eden glavnih pobudnikov preporoda švedskega progresivnega rocka na začetku 90-ih, ki se je začel s pojavom skupin kot so Anekdoten, Anglagard ter Landberk in tudi kot vrhunski glasbenik, ki se je svoji karieri preizkušal tako v rocku kot klasiki in jazzu in pod imenom svojega projekta izdal tudi nekaj simfonično obarvanih prog rockovskih albumov.
Par Lindh se je po prihodu najprej zahvalil publiki in povedal, da se je njegova odločitev, da se udeleži festivala potem, ko se mu je zaradi bolezni že skoraj odpovedal, izkazala za pravilno. V svojem nastopu pri katerem je nastopal izključno sam brez spremljevalne zasedbe (razen pri zadnjih dveh delih) se je odločil prikazati nekaj vplivov klasične glasbe na razvoj zgodnjega progresivnega rocka. Nastop je torej zastavil kot nekakšno učno uro začetkov simfoničnega proga, kar je nekatere v dvorani gotovo tako pritegnilo kot je nekatere odbilo, zlasti tiste, ki so pričakovali več avtorske glasbe in rockerske udarnosti. Vsi ti so bili razočarani saj je bil njegov nastop veliko bližje klasični glasbi kot rocku. Med koncertom je po večini igral na klasični klavir, ponekod pa tudi na hammond orgle.
Od izvedb klasičnih skladateljev se je med drugim lotil Bartoka medtem, ko je od izvedb klasik prog rocka navdušil predvsem z izvedbo uvodnih sekcij Emerson, Lake & Palmer klasike "Tarkus". V eni izmed izvedb se je prestavil tudi v vlogo jazz klaviaturista pri čemer na duhovit način ni skrival svojega nelagodja. Večjo duhovitost pa si je privoščil s kratkim skečem med katerim je prebral besedilo od ELP honky-tonk burleske "Benny The Bouncer" z albuma "Brain Salad Surgery", katero mu je bilo očitno zelo všeč. Njegova fasciniranost nad ELP ni od 70-ih prav v ničemer popustila in na nek način je to tudi prav. Tiste, ki je motilo dejstvo, da je nastopal brez skupine je razveselilo, da sta se mu pri zadnjih dveh izvedbah, avtorski "Jazz Eruption" ter The Nice klasiki "Rondo", pridružila basist in bobnar Beduinos A Gasoleo. Slednja sta njegov nastop več kot opazno poživila in mu vnesla nekaj rockerske energičnosti. Zatem se je Par Lindh poslovil z odra in kljub zahtevam publike ni prišel odigrati dodatka, tako da je njegov nastop izpadel precej kratek in pustil kar nekaj ljudi nepotešenih.
Tisti, ki so imeli od švedskega prog zanesenjaka velika pričakovanja so bili verjetno nad njegovim nastopom precej razočarani. Osebno se mi je njegova "učna ura" začetkov progresive na osnovi klasične glasbe zdela celo koristna za vse tiste, ki še do tedaj niso razširili svojih obzorij glede tega, čeprav bi raje videl, da bi nastopil s skupino in odigral nekaj več svoje glasbe, saj je v svoji karieri izdal kar nekaj zanimivih albumov. Pri načinu izvedbe nastopa je gotovo botrovala tudi njegova prebolena bolezen. Za nekoga, ki ni vedel kaj lahko pričakuje, pa je bil to povsem spodoben in zabaven nastop in priložnost za obujanje simfo prog nostalgije.
Set lista:
1. Bartok, Allegro Barbaro
2. Prokofiev ar.Pär Lindh, Montagues & Capulets
3. Gurdieff, Song of the Fisherwomen
4. Brubeck, medely ar. Pär Lindh
5. Pär Lindh, venček iz Mundus,Veni Vidi Vici & novega albuma
6. ELP, Benny the Bouncer
S skupino:
7, Pär Lindh, Jazzeruption
8, Brubeck/The Nice, Rondo
Besedilo za Pär Lindh: Peter Podbrežnik
ARANIS
Jana Arns – flavta
Joris Vanvinckenroy – kontrabas
Marjolein Cools – harmonika
Axelle Kennes – klavir
Liesbeth Lambrecht – violina
Stijn Denys – kitara
Zame je bil eden najbolj pričakovanih nastopov koncert belgijske skupine Aranis. Mnogokrat so jih primerjali z Univers Zero in prav zanimalo me je kako se bodo primerjali z njimi. Prav zanalašč nisem poslušal nobenih vzorcev pred nastopom, ker sem želel biti popolnoma brez pričakovanj. In čisto nič niso razočarali. Uprizorili so nepozaben koncert poln dramatičnih in napetih trenutkov, kjer prav noben instrument ni izstopal. Morda se je vključitev skupine, katere se ponavadi ne šteje med rock temveč med komorno klasiko, komu zdela neprimerna, a po koncertu ni bilo več dvoma. Aranis so bili velika uspešnica, o čemur je po koncertu pričala tudi gneča pred njihovo stojnico z zgoščenkami. Glasba ni bila tako mračna kot Univers Zero v prvi fazi, temveč je vse skupaj spominjalo na kombinacijo starih in novih Univers Zero, mračnosti in svetlobe. Osebno so mi predstavljali enega vrhuncev vsega festivala, če ne celo samega vrhunca.
Set lista:
Kitano
Vala
Looking Glass
Gona
Walk in one's sleep
Moja
Trog
Lovey-Dovey
Mythra
Turbulentie
Asilah
Labyrinth
Besedilo za Aranis: Rok Podgrajšek
MIKE KENEALLY
Mike Keneally: kitare, klavir
Nastop ameriškega avantgardističnega kitarskega posebneža Mikea Keneallya je obetal
še eno vrhunsko glasbeno predstavo. Predvsem prek kombinacije tehničnih spretnosti, uporabe različnih glasbenih slogov in humorja. Mike je v svoji karieri med drugim, kot koncertni član zasedbe, igral tudi z legendarnim Frankom Zappo. To se njegovim nastopom tudi pozna, saj so večinoma prežeti z po "Zappovsko" obarvanim humorjem, čeprav po večini izvaja inštrumentale. Na račun njegovega kratkotrajnega sodelovanja s Frankom na koncu 80ih, ostaja njegova samostojna kariera velikokrat prezrta in marsikdo ne ve, da je do tedaj nanizal že devet samostojnih albumov. V "prostem" času pa je sodeloval tudi s Frankovim sinom Dweezilom in s koncertno zasedbo Stevea Vaija. Ob tem je sodeloval še pri kopici drugih stranskih projektov.
Ko je Keneally prispel na oder, je v oči nekoliko bodlo dejstvo, da je tako kot pred njim Pär Lindh, tja prišel brez spremljevalne zasedbe. Za začetek je publiko vprašal, kaj ima raje; da začne nastop na akustični ali na električni kitari. Kljub temu, da je bil odziv publike približno enako naklonjen obema vrstama kitare, se je odločil za akustično. Tako je bil prvi del njegovega nastopa precej po folk rockersko obarvan. Mike ima, tako kot je to pogosto pri avantgardnih in tudi folk rock pevcih, nekoliko nadležen in razglašen vokal, ki pa v njegovem glasbenem konceptu sploh ne moti. Precej bolj je navdušil, ko je poprijel za električno kitaro prek katere je demonstriral, zakaj je svoje dni sodeloval tudi s Steveom Vaiem. Tudi on se je izkazal za uspešnega šolarja "zlovešče" šole Franka Zappa za "nadarjene glasbenike, ki nočejo igrati v popularnih skupinah". Da gre, kljub temu, da ne spada med bogve kakšne glasbene inovatorje, za posebneža in vrhunskega multi-inštrumentalista, pa je potrdil s svojim igranjem klavirja in predvsem istočasne uporabe električne kitare in klavirja pri čemer je z eno roko tolkel po tipkah, z drugo pa po kitarskih strunah.
Poleg avtorskih del izmed katerih je zaradi svojega zelo čudaškega, a zabavnega refrena izstopala "Potato", se ni mogel upreti tudi dvema priredbama. Prva je bila od koga drugega kot njegovega legendarnega učitelja Zappe in sicer Mikeova najljubša Zappa klasika – "Idiot Bastard Son" z albuma "We're Only In It For The Money" (1968). Razen besedila in načina petja je imela kaj malo skupnega z originalno verzijo, a po drugi strani se ne zgodi vsak dan, da bi na odru slišal kakšno Frankovo priredbo. Zato je vsem, ki so kdaj sodelovali z njim in z igranjem njegovih del skrbijo za ohranjanje njegove bogate zapuščine vselej polovico oproščenega, ne glede na kvaliteto tovrstnih izvedb. Precej večje presenečenje je bila priredba Beatlov "And Your Bird Can Sing" z albuma "Revolver" (1966), saj od Kenealya ne bi pričakoval, da bi imel kaj dosti posluha za "britansko plat zgodbe" rock glasbe, a Beatli so pač Beatli, skoraj vsakdo se jih je že lotil in tudi on se ni mogel upreti skušnjavi.
Mikeove nastop je bil kljub vsem pomanjkljivostim vseeno zanimiv in je hitro minil. Vseboval je ščepec tiste Zappovske energije, ki je danes vedno zaželena in vse prevečkrat pogrešana. Tako kot predhodni nastop Pär Lindha pa bi bil lahko njegov nastop še veliko boljši, če bi imel ob sebi spremljevalno zasedbo. Na to možnost se je tudi sam spomnil ter obljubil, da ob naslednjič pripeljal dodatne glasbenike. Ni se sramoval priznati, da ni preveč vajen tovrstnih "osamljenih" nastopov in da je bil to šele njegov tretji nastop te vrste.
Besedilo za Mike Keneally: Peter Podbrežnik
ANGE
Christian Décamps – vokal, akustična kitara, klaviature, harmonika
Tristan Décamps – klaviature, vokal, zbor
Caroline Crozat – vokal, zbor
Hassan Hajdi – kitara, vokal, zbor
Thierry Sidhoum – bas, vokal
Benoît Cazzulini – bobni
Nemalo izmed obiskovalcev je s posebnim zanimanjem pričakovalo nastop Ange, legendarnih francoskih prvakov simfoničnega progresivnega rocka, ki so bili vodilna in s tem poslednja nastopajoča skupina prvega dneva festivala. Ange, ki tudi v 21. stoletju nadaljujejo s svojo specifično glasbeno vizijo pod vodstvom karizmatičnega Christiana Decampsa, pevca in multi-inštrumentalista (po potrebi), so še naprej svojevrstna odrska atrakcija. Poleg vrhunskega glasbene izvedbe njihovi nastopi pogosto vsebujejo zvrhano mero teatralnosti, kakršne se danes ne sreča več prav pogosto, niti v progresivnem rocku. Christian Decamps, zaprisežen levičarski filozof in družbeni satirik, prek svoje glasbe, besedil in odrskih predstav, ki so že skorajda na meji kakšne gledališke predstave, ostro, a tudi na duhovit način satirizira moderno družbo, predvsem organizirane religije in politiko. Pri tem pogosto uporablja specifični francoski humor ter celo lutke in atraktivne kostime. V zadnjih letih je Christian sicer še edini originalni član skupine. Družbo mu zdaj delajo njegov sin Tristan Decamps, ki je svoj izjemni glasbeni in igralski dar več kot očitno podedoval po očetu, saj ni samo odličen kitarist, temveč tudi zelo dober pevec, atraktivna pevka Caroline Chrozat, kitarist Hassan Hajdi, basist Thiery Sidhoum in bobnar Benoit Cazzulini. Ker so vsi našteti veliko mlajši od Christiana skupini še dodatno vlivajo mladostno energijo, katere sicer njenemu vodji ne manjka o čemer smo se lahko na lastne oči prepričali tudi ta večer.
Ange so prisotne šokirali že samo s svojo ekstravagantno odrsko podobo, ki se je odlično prilegala k njihovi pogostokrat dramatično obarvani glasbi in satiričnim besedilom. Slednja so bila, kot je to v njihovi tradiciji, v francoščini tako, da žal nisem razumel niti besede (z redkimi izjemami), a je že njihova glasba in odrska predstava zadoščala, da se je lahko ujelo nekatera sporočila njihovih glasbenih konceptov. Christian Decamps je bil v vsem svojem patriarhalnem veličastju, z nepogrešljivo sivo brado kakega marksističnega filozofa, oblečen kot avtomehanik, okrog vratu pa je imel obešeno otroško dudo. Tudi njegov sin ni prav nič zaostajal v ekstravagantnosti in je s svojo podobo spominjal na križanca med Grouchom Marxom ter piratom Jackom Sparrowom. Kitarist Hajdi je bil oblečen kot kak duhovnik. Posebno pozornost pa je zbujala tudi Caroline Crozat, ki je s svojo izzivalno obleko in plaščem zelo verjetno predstavljala prostitutko. Razen obeh oskrbnikov ritem linije so bili vsi prava komična poosebitev nekaterih družbenih plasti.
Nastop so odprli z novejšimi deli, predvsem z aktualnega albuma "Soufflers de Vers" (2007) pa tudi s predhodnega albuma z izjemno nenavadnim naslovom - "?" (2005). Pri tistih bolj rockersko obarvanih delih je skupina nastopala na tako energičen način kot, da bi šlo za kako popolnoma mlado skupino in ne za ustanovo, ki ima za seboj že skoraj 40 let delovnega staža. Pri tem je neverjetno vitalni Christian uprizarjal pogostokrat izjemno komične igralske predstave ali pa skupino usmerjal kot vodja kakega velikega stadionskega rock banda. Med eno izmed skladb se je tako vživel v svojo vlogo, da je pristal na tleh. Enkrat pa je nadvse prepričljivo odigral nekoga, ki mu je počil film in se je psihično vrnil nazaj v otroško dobo ter pri tem glasno zatrobil na dudo. Pri teatralnosti mu je pri posameznih delih odlično pomagala tudi spremljevalna pevka Caroline, ki je, kadar ni s palčko tolkla po plastiki, brala časopis ali plesala z lutko, ki je predstavljala smrt s krono, prispevala odličen vokalni kontrast.
Seveda pa glasbena izvedba ni prav nič zaostajala za igralsko, saj so se Ange izkazali kot fenomenalni inštrumentalisti. Christian je poleg petja večkrat menjal med akustično kitaro, klaviaturami in harmoniko. Njegov sin je imel celo samostojno solo točko, kjer je demonstriral svoje mojstrstvo obvladovanja inštrumentov s tipakimi, pri eni izmed skladb pa se je izkazal tudi kot dober pevec. Hassan se je izkazal kot nadvse eklektičen kitarist, ki je zlahka prehajal med tršimi pasažami in bolj jazzovsko obarvanimi delnicami, ritem linija pa je prav tako pokala od potentnosti in razgibanosti. Ange niso razočarali niti svojih starih privržencev in odigrali nekaj klasik s svojih najbolj priljubljenih albumov,
"Au-delà du Délire" (1974) ter "Emile Jacotey" (1975). Svoj nastop so Ange potegnili kar na dve uri in kljub pozni uri obdržali zanimanje do konca ter navdušili večino obiskovalcev. Christian je, kljub svojemu nacionalnemu ponosu, ki mu ne dovoli uporabe angleških besedil s publiko komuniciral v povsem spodobni angleščini, čeprav mu pri portugalskem delu publike ni bila v pretirano pomoč. Na račun tega "jezikovnega Babilona" se je tudi ustrezno pošalil.
Nastop Ange je bil odličen, če ne celo nad vsemi pričakovanji in je postavil piko na i, kar se tiče prvega dne festivala. Ljubitelji teatralno obarvanega simfoničnega prog rocka so si po nastopu Christiana Decampsa in njegove odlično razpoložene druščine lahko obliznili vse prste svoje roke in nekoliko lažje pričakovali nastop osrednjih "zvezd" celotnega festivala, ki so bili napovedani za konec drugega dne.
Besedilo za Ange: Peter Podbrežnik
2. dan:
LES REINES PROCHAINES
Michèle Fuchs – vokal, trobenta, tolkala
Sus Zwick – vokal, saksofon, tolkala
Fränzi Madörin – vokal, bas, harmonika
Muda Mathis – bas, klarinet, melodica, vokal
Barbara Naegelin – vokal, kitara, bas, tolkala
Švicarke Les Reines Prochaines, ki so že nastopile tudi v Sloveniji, so na festival prišle kot največja neznanka. Skoraj nihče ni vedel kdo so in kakšen bo nastop. Po opisu njihovih nastopov sem sklepal, da obstajata le dve možnosti. Ali bo šlo za popolno polomijo ali pa bo nastop nekaj posebnega. Organizatorji festivala očitno dobro vedo kaj delajo, saj so si švicarke občinstvo v večjem delu priborile na svojo stran. Že sama najava koncerta je pričala o tem, da ne bo šlo za tipičen nastop. Luis Loureiro jih je najavil kot skupino, ki v svoje nastope vpleta tudi nekaj glasbe. Pet žensk je uprizorilo pravi kabarejski spektakel, kjer ni manjkalo smeha, teatralnosti, tragedije, banalnosti. Sila neobičajen nastop na progresivnem festivalu, a tudi sila uspešen. V njihovi glasbi je veliko prvin, ki so na začetku tvorile progresiven rock – nekonvencionalen nastop, nenavadne melodije, ekstravagantne osebnosti. Kot da bi zmešal skupaj Marlene Dietrich, Franka Zappo in Sex Pistols. Njihov nastop je bil živahen, prežet s seksualno energijo in veseljem do ustvarjanja ter življenja. Po mojem je šlo za vizualno najboljšo predstavo v Gouvei.
Besedilo za Les Reines Prochaines: Rok Podgrajšek
THINKING PLAGUE
Mike Johnson - kitara
David Wiley - bas
Dave Kerman – bobni, tolkala
Stevan Tickmayer – klaviature
Mark Harris – pihala
Deborah Perry – vokal
Elaine di Falco – vokal, klaviature
Gost: Bob Drake - bobni
Zame je bil eden najbolj nestrpno pričakovanih koncertov nastop američanov Thinking Plague, ki so bili eni začetnikov rock in opposition gibanja v ZDA. Skupina je sestavljena okrog vodje in kitarista Mikea Johnsona (ne gre za bivšega šprinterja). Ponovno sem lahko v postavi videl tudi bobnarja Davea Kermana, ki je na tovrstnih festivalih praktično nepogrešljiv. Zasedba se je ponovno združila po večletnem premoru, a v njihovi glasbi tega ni bilo čutiti. Izredno kompleksne strukture in melodije so stekle brez težav, nekoliko težav je bilo le z vokali, kjer se je Deborah Perry parkrat uštela. To je bilo še večje presenečenje, če pomislim da je Perryjeva pri zasedbi stalnica, medtem ko je druga vokalistka nova. Elaine di Falco je nastop opravila bolj suvereno od Perryjeve, a tudi Perryjeva se je kasneje ujela in tako smo nekajkrat bili priča prav lepim duetom obeh lepih pevk. Thinking Plague so sicer več pozornosti posvetili instrumentalnim delom kot vokalnim in le ti so nastop dvignili na višji nivo. Za presenečenje je na sredini koncerta poskrbel prihod nekoga oblečenega v medvedje-pasji kostim. Mike Johnson je z izjavo, da gre za "bear-doga, začetnici BD", nakazal za koga gre. Ni šlo za nikogar drugega kot še za enega starega znanca iz rock in opposition festivala Boba Drakea, ki se je za razliko od Francije, kjer je s Peter Blegvad Triom igral kitaro, tokrat preizkusil za bobni (in to še našemljen!). Njegove bobnanje je bilo suvereno, a Dave Kerman mu je kljub temu parkrat priskočil na pomoč, po treh skladbah pa ga je zamenjal, Bob Drake pa se je poslovil. Thinking Plague so uprizorili najbolj kompleksen nastop z najtežavnejšimi skladbami, prav tako pa je bil njihov koncert najbolj glasen, za kar ima gotovo zasluge tudi tonski mojster Udi Koomran. Za umiritev napetosti so poskrbele posamezne solo točke na instrumentih. Thinking Plague so navdušili in dokazali, da se tudi z malo vaje (skupaj so vadili le par mesecev) da odigrati vrhunsko.
Set lista:
Behold the Man
Blown Apart
Maelstrom
Gudamy
Least Aether For Sax
Improvizacija
Lycanthrope
Love
Solo na klaviaturah
Warheads
Besedilo za Thinking Plague: Rok Podgrajšek
ARANIS V KATEDRALI
Po odličnem nastopu v dvorani so Aranis za vse domačine in obiskovalce festivala priredili koncert še v katedrali. Koncert je bil brezplačen, tako da so na svoj račun prišli tudi domačini, ki v glavnem niso bili deležni festivalskega vzdušja. Katedrala je bila napolnjena do zadnjega kotička in tudi to je pokazatelj, da je festival med domačini pridobil na renomeju. Aranis so tokrat poleg svojih skladb odigrali tudi nekaj klasičnih del in nekaj renesančnih improvizacij. Občinstvo jih je na koncu nagradilo z burnim aplavzom, katerega so si še z enim vrhunskim nastopom nedvomno zaslužili. Zasedba, ki si v Belgiji služi kruh kot klasična skupina, je namreč že tako uigrana, da odigrajo popolnoma brez napak, kljub temu pa zelo čustveno in vzneseno.
set lista:
J.S.Bach- eine ouverture
Joris Vanvinckenroye- Hirione
Joris Vanvinckenroye-Vala
Improvisation
Anonymus- Tous Bien Playne
Joris Vanvinckenroye- Walk in one's sleep
Anonymus- Tous Bien Playne II
Peter Verdonck- Trog
Joris Vanvinckenroye- Moja
Joris Vanvinckenroye- Wespengraf
Turbulentie (short version)
Asilah
Besedilo za Aranis v katedrali: Rok Podgrajšek
VAN DER GRAAF GENERATOR
Peter Hammill – vokal, klaviature, kitara
Hugh Banton – orgle
Guy Evans – bobni, tolkala
Po skorajda samih odličnih nastopih v obeh dneh, pa je napočil še veliki vrhunec festivala na katerega smo številni obiskovalci do tedaj že nestrpno in z visokimi pričakovanji čakali in ga naposled tudi dočakali – nastop neuničljivih legend progresivnega rocka Van Der Graaaf Generator, skupine iz predpotopne ere, ko visoka glasbena ustvarjalnost in eksperimentalizem nista poznala nobenih omejitev. To so bili časi, ko so se rojevale številne skupine, ki so premeščale žanrske meje med popularno glasbo, klasiko in jazzom in VDGG so si hitro pridobili sloves vodilnih predstavnikov tega obdobja. Večina je bila še pred nekaj leti popolnoma prepričana, da bodo po (navidezno končnem) razpadu konec 70-ih, za vedno pripadali "dobrim starim časom". Vendar so pred tremi leti s svojo zmagoslavno vrnitvijo in odličnim albumom "Present" (2005) na nadvse razveseljiv način šokirali številne glasbene sladokusce ter napovedali, da še zlepa niso rekli zadnje in da si tudi v 21. stoletju želijo novih glasbenih izzivov.
Nedvomno je veliko obiskovalcev prišlo na festival prav zaradi njihovega prihoda, saj jih je dan danes skoraj tako težko videti v živo, kot zadeti glavni dobitek na loteriji. Marsikdo izmed njihovih privržencev, tudi izven Portugalske, je zato brez oklevanja sprejel odločitev, da tega nastopa ne gre za nobeno ceno zamuditi. Vsaka priložnost, da bi lahko videl te glasbene legende z več kot 40-letnim stažem (če se ne šteje vmesnih "odmorov"), ki niso več v cvetu mladosti in kateri nikoli niso sloveli po stabilnosti svoje zasedbe, je namreč lahko zadnja.
Van Der Graf Generator so za to turnejo, kjer so predstavljali svoj najnovejši, izvrstni album "Trisector" (2008), napovedali vsega skupaj samo osem datumov koncertov. Pa še to na, za slovenske razmere, precej odročnih evropskih mestih z zaključkom turneje v Moskvi. Ta turneja je za skupino predstavljala veliko novost, saj je bila njihova prva v obliki tria potem, ko jih je zapustil dolgoletni in izjemno priljubljeni saksofonist David Jackson. Za nadaljevanje legende tako skrbi trio sestavljen iz izjemno karizmatičnega pevca, kitarista in poeta Petra Hammilla, kateri je znan tudi po svoji imenitni samostojni karieri, klaviaturista (predvsem orglista) Hugha Bantona ter bobnarja Guya Evansa. Ker omenjeni trio tvori ogrodje zasedbe skorajda od njihovega začetka in ker so svojo najnovejšo inkarnacijo popolnoma opravičili z izvrstnim novim albumom, ni bilo nobenih strahov, da njihov nastop ne bi izpolnil velikih pričakovanj. Ta v mojem primeru niso bila povezana z izbiro skladb, saj VDGG v svoji karieri niso ustvarili slabe skladbe in se s tem tudi nisem kaj prida obremenjeval, čeprav sem imel seveda določene želje v zvezi z nekaterimi izbori skladb. Bolj so ostajala nekatera vprašanja povezana z njihovim odrskim nastopom oziroma kako bodo njihove klasike zvenele v živo brez saksofona. Jacksonov odhod je skupini nedvomno odvzel nekaj teatralnosti in energičnosti, a se je na koncu izkazalo, da se je trio dobro znašel in ustrezno nadomestil njegovo odsotnost na odru.
Z vsemi tremi člani zasedbe smo sicer dobili priložnost bližnjega srečanja že dopoldne, ko so se skupaj z ostalimi nastopajočimi glasbeniki s festivala udeležili posebne tiskovne konference na temo "Ali humor spada v glasbo". Kljub temu, da njihova glasba, če odštejemo številne sarkazme in črni humor v Hammillovih besedilih, ponavadi velja za precej resno in polno Hammillovih mračnih družbeno kritičnih in znanstveno (fantastično) zasoljenih tematik , je imel trio kar veliko za povedati na to temo, predvsem njen karizmatični "doktor". Vmes so stresli kar nekaj anglosaksonsko obarvanih duhovitosti, ki so sprožale salve smeha. Hammill in njegova pajdaša so pred večernim nastopom delovali izjemno sproščeno in obetal se je odličen nastop, kljub pomislekom nekega švedskega obiskovalca s katerim smo se pogovarjali pred nastopom.
Že samo trušč publike potem, ko jih je napovedal napovedovalec, je dal vedeti, da na oder prihajajo resnični glasbeni velikani, ki so svoj čas pomembno sooblikovali razvoj eksperimentalne in popularne glasbe 20. stoletja. VDGG so svoj nastop, nekoliko nepričakovano, odprli z "Interference Patterns", enim izmed najboljših del z novega albuma, čeprav je večina verjetno pričakovala melodični inštrumental "The Hurlyburly". Odrska postavitev inštrumentov je bila nadvse posrečena. Na levi je za električnim klavirjem sedel Hammill, kateri je prek mikrofona posredoval svoje dramatične in kameleonske vokalne akrobacije. Vselej umirjeni Banton je s svojim orglarskim "kraljestvom" pod katerim je imel tudi posebna pedala, ki so nadomeščala delnice bas kitare (slednjo uporablja samo v studiu), sedel na desni strani. Vmes pa je kot glavni povezovalec med obema pajdašema sedel Evans s svojim orjaškim naborom bobnov. Če bi jih po Hammillovi geometrični analizi med seboj povezal s premicami, bi dobil trikotnik in s tem osrednjo sporočilo albuma "Trisector". VDGG so v naslednjem trenutku presenetili z izvedbo "In The Black Room" s Hammillovega solo albuma "Chameleon In The Shadow Of The Night" (1973), ki pa je že skoraj njihova posvojena skladba, saj so jo v preteklosti že velikokrat izvajali na odrih ter kot skupina sodelovali pri njenem nastanku. Prek nje so prvič demonstrirali, da jih Jacksonov odhod ni prav nič prizadel. Njegove delnice sta tu pokrivala Banton in Hammill na električnem klavirju.
Kljub Hammillovi sarkastični opazki, da VDGG niso tribute band, da bi igrali samo svoje stara dela, so nadaljevali z izvedbo klasike, "Lemmmings" z albuma "Pawn Hearts" ob izvedbi katere je marsikomu v dvorani zastal dih, predvsem na račun odlične Hammillove vokalne predstave. Pri tej izvedbi je prvič prijel tudi za električno kitaro ter pokazal koliko je kot kitarist v vseh teh letih napredoval (daleč od tega, da bi postal vrhunski, a povsem spodoben za potrebe skupine). Pri tem med posameznimi izvedbami ni skrival, da mu uglaševanje kitare še vedno povzroča preglavice. V ta namen je na tleh uporabljal posebno napravo in publiko na duhovit način večkrat opozoril na pomembnost svojega početja. Hammill in Banton sta Jacksonove delnice ponekod pri izvedbah klasik, kar izpustila ali pa sta jih na bolj ali manj prepričljiv nadomestila s pasažami na kitari in orglah. Banton je nasploh svojevrsten posebnež med rockovskimi klaviaturisti, saj uporablja skorajda izključno samo orgle in tako je bilo tudi tokrat.
Z izvedbami "Lifetime", katera je nekoliko umirila izjemno energičen nastop ter "All That Before" so se vrnili nazaj na "Trisector". Vmes se je Hammill pošalil na račun festivalskega plakata na katerem je bil v ospredju prikazan on na kitari, njegova pajdaša pa zamegljena v ozadju z besedami, da "sta prava glasbenika, ki sodita v ospredje skupine, v resnici ona". Dvorana je za tem ponorela ob izvedbi legendarnega epa "Man-Erg", ene izmed najboljših del v njihovi karieri ob kateri so šli marsikomu po telesu mravljinci od vznemirjanja. Čeprav s svojimi kitarskimi delnicami na običajnem mestu saksofona tu ni bil najbolj prepričljiv, pa je Hammill v tej izvedbi s svojo vokalno predstavo razorožil prav vse skeptike. Da se dvorana ne bi niti za trenutek ohladila pa je poskrbela še ena epska klasika, "Sleepwalkers", kjer so se v perfekcijo ponovno združile teatralnost, dramatika, izvrstna poezija in dih jemajoča vokalna ter inštrumentalna izvedba. Vsi trije člani VDGG niti za trenutek niso pokazali svojih let in če bi jih gledal od daleč ter ne bi videl sivih las bi rekel, da so se teleportirali iz 70-ih. Resda, da se Hammill raje izogiba visokih leg in pretiranega vreščanja, a zato njegov vokal ni prav ničesar ni izgubil, kadar je potrebno izraziti srd in bolečino. Nastop se je (žal) počasi že bližal svojemu epilogu prek fenomenalnih izvedb obeh zaključnih del s "Trisector", epskega "Over The Hill" ter "(We Are) Not Here", ki sta med seboj neločljivo povezani. Za zmagoviti zaključek rednega dela pa so VDGG poskrbeli z izvedbo še enega legendarnega post-apokaliptičnega epa, "Childlike Faith In Childhood's End", z albuma "Still Life" (1976) po izvedbi katerega ni in ni bilo konec vzhičenja prisotnih v dvorani.
Dvorana je seveda zahtevala dodatek in člani skupine so kot pravi angleški uglajeni gospodje njihovo pobožno željo tudi izpolnili, še prej pa so se zahvalili tako publiki kot organizatorjem festivala. Nekateri so svoje želje glede dodatka izrazili na precej bučen način in posredovali nekaj neverjetnih želj, med njimi je bila tudi "Octopuss", a jih je Hammill hitro utišal z besedami v stilu "da se to ne bo nikoli zgodilo, vsaj v življenju tega kitarista". Sledila je izvedba čudovite klasike "Still Life" z istoimenskega albuma, ki je bila poleg zaključka rednega dela gotovo največje presenečenje nastopa (VDGG so sicer med posameznimi datumi turneje večkrat zamenjali svoj seznam izvedb, tako da so bila presenečenja vedno možna). Potem, ko so še enkrat dvignili dvorano v bučen aplavz, so se po zahvalah, vse prehitro poslovili z odra, čeprav jih je publika želela priklicati nazaj. Vendar je bila tudi ena ura in pol druženja z neuničljivimi legendami progresivnega rocka dovolj za številne nepozabne spomine in včasih se je bilo prav težko upreti skušnjavi, da se ne bi sredi njihovega nastopa uščipnil v strahu, da bi se prebudil iz sanj.
Po videnem, zame nedvomno vrhuncu celotnega festivala, se je od Hammilla in obeh tovarišev mogoče nadejati velikih stvari tudi v prihodnosti, saj so potrdili občutek, ki so ga dali že z novim albumom - da so po Jacksonovem odhodu našli nov vir motivacije. Hammill je za razliko od marsikaterih nepoučenih predstav, predvsem tistih, ki ga še niso nikoli srečali in ki ga ponavadi uvrščajo ob bok diktatorskim glasbenim figuram tipa Robert Fripp, ves čas nastopa deloval kot pravi angleški gospod in moštveni igralec. Ves čas je bil izjemno vljuden do publike in govoril v skorajda brezhibni književni angleščini pri čemer se je znal večkrat ponorčevati tudi na lasten račun pa tudi na račun že skoraj pregovorne Bantonove molčečnosti. Marsikomu se bo verjetno zdelo enajst izvedb nekam malo, toda glede na to, da je šlo za VDGG in progresivni rock pri katerem nekatere skladbe pogosto trajajo tudi po več kot deset minut, se temu ne bi smel preveč čuditi. Zaključek Gouveia art rock festivala lahko povzamem tudi z reklom: Van Der Graaf Generator - prišli, videli, zmagali.
1.) Interfrence Patterns
2.) In The Black Room
3.) Lemmings
4.) Lifetime
5.) All That Before
6.) Man-Erg
7.) Sleepwalkers
8.) Over the Hill
9.) (We Are) Not Here
10.) Childlike Faith in Childhood's End
Dodatek: Still Life
Besedilo za Van Der Graaf Generator: Peter Podbrežnik
Festival je potekal izjemno tekoče. Ni bilo nobenih zapletov ali drugih pripetljajev. Obiskovalci so skupaj dihali za glasbo in uživali v raznolikih nastopih. Treba je pohvaliti organizatorje, ki izvajalcev niso iskali le med konvencionalnim "progom", temveč so pripeljali tudi nekatera neznana a izredno zanimiva imena (na primer Les Reines Prochaines). Vsi izvajalci so se izkazali s pravo mero profesionalnosti in glasbene perfekcije. Težko bi izpostavil le enega izvajalca, ki bi izstopal. Prireditev je bila več kot uspešna in prav možno je, da se bom tja še kdaj vrnil.
Besedilo za uvod in zaključek: Rok Podgrajšek
Fotografije: Rok Podgrajšek
na vrh