Porcupine Tree hipnoza v Padovi (2009)

Tako to pride, tako to mine ali gre. Nova Porcupine Tree turneja, nova plošča "The Incident" (RockLine recenzija TUKAJ). Po štirih dneh, ki so minili odkar so Porcupine Tree nastopili v Sloveniji, točneje Kinu Šiška v Ljubljani (RockLine reportaža TUKAJ), nas je radovednost vodila v drugo najbližjo točko njihove aktualne turneje, v italijansko Padovo.

Porcupine Tree, ki jih na turneji spremljajo obetavni francoski progresivni rockerji Demians, so v Padovo prispeli iz Bologne, kjer so nastopili dan prej. Bil je poslednji termin na stari celini, potem krenejo Porcupine Tree za lep čas v nedrje svojega rojstnega otoka - Veliko Britanijo, dokler se konec novembra znova ne vrnejo na nemški del turneje. Teatro Tenda (teater - šotor), ali tudi Gran Teatro, je to pot nič hudega slutečima popotnikoma na koncert povzročil nemalo vprašanj. Na medmrežju namreč ni mogoče izluščiti natančnega naslova, kjer se nahaja njegova lokacija. Vse kar je pisalo poleg je Corso Australia. Gre za eno od "notranjih" obvoznic ki vodijo okrog mesta Padova. Po logični izgubi orientacije in pristanku nekje v južnem delu Padove, sva imela silno srečo pri zaslišanju prve žrtve v iskanju pravilnih koordinat, saj naju je napotila na predel Foro Boario prijazna oštirica bifeja na bencinski črpalki. Človek postane dokaj zmeden, če ne presenečen, ko ugotovi, da se je mimo teatra pravzaprav že peljal. In to po dvojni obvozni cesti, le da je ta teater stal na nasprotni strani od koder se je pripeljal (iz smeri Padova zahod v smer Padova jug). Torej samo vrniti se je bilo treba v nasprotno smer. Teater leži dejansko na Corso Australia. Ste že slišali da bi imeli objekti stoječi ob obvozni cesta hišno številko? In tudi teater "pod šotorom" je nima. Hotel sem le reči to, da ga je prekleto preprosto najti, a tudi pogrešiti. Ker pa se postavlja in podira v skladu s koncertno ponudbo, niti ne potrebuje svoje stalne hišne številke.

Ta teater postavijo organizatorji šele na dan koncerta, z ogrodjem vred in kritino šotorskega platna. Ta ustaljena manira je povzročila nekaj zmede tudi zasedbi Porcupine Tree, ki je ob prihodu naletela na stanje, da ni vedela, kje je vhod dvorane in kje oder, ker ju z dvorano vred preprosto (še) nikjer ni bilo. Vrag si vedi zakaj, a Italijani imajo pri dojemanju koncertnih spektaklov pač povsem svojo filozofijo in dobro je biti pripravljen nanjo. Porcupine Tree so tako s tonsko preizkušnjo pričeli komaj ob 19.00 uri zvečer, ob tem pa so si mislili verjetno da je organizator len. A daleč od tega. Gre pač za italijanski stil. Koncert je bil napovedan šele za 21.30. V Ljubljani se je vse pričelo že natanko ob 20.00 uri. A tako gre to. Italijani so navajeni, da se pridejo družiti in zabavati, popiti skupaj vrček ali dva, se fino najesti, pokramljati, medtem ko je sam koncertni dogodek za njih dodatna poslastica za konec, kot nekakšna višnja na vrhu sadne kupe.

Ob 18.00 uri je velika gruča ljudi pritiskala na jeklena vrata, ki so bila še skrbno zapahnjena. Čez kake pol ure so bili ljudje uslišani in takoj so zavzeli štand s hitro hrano ter se pričeli množično "mastiti". Šele ob 19.00 uri je, kot rečeno, bilo mogoče zaslišati prve zvoke tonske preizkušnje Porcupine Tree, ljudje pa so pričeli vstopati v dvorano končno ob 20.30 uri!

Francoska skupina, ki si sama niti v najbolj blodnih sanjah ni nadejala, da bo njihova glasba všeč samemu šefu Porcupine Tree Stevenu Wilsonu , ki jih je tako povabil na turnejo, ima v žepu debitantski album "Building An Empire" (2008) - RockLine recenzija TUKAJ in je nekaj dni pred odhodom na to turnejo dokončala tudi snemanje novega albuma, ki bo predvidoma izšel aprila 2010!

Zasedbo vodi glasbeni čudodelnik in "unikat" Nicholas Chapel, ki v absorbciji in podajanju glasbene informacije funkcionira v osnovah podobno kot Steven Wilson. Pustimo zvočno pikolovstvo in ostale zadeve pri kraju za nekaj trenutkov. Skupna točka med omenjenima je ta, da se oba pustita prosto voditi pri kombiniranju perfektnih melodij z visoko vibrantnim vzdušjem in ne iščeta smernic v že ustvarjeni glasbi drugih izvajalcev. Chapel, ki mu pomagata na odru še dva člana, je primoran nastopati z Demians brez klaviaturista in tako z nasnetimi klaviaturami. Preprosto do turneje ni uspel najti adekvatnega klavaiturista, ki bi zapolnil vrzel. Sam plasira v prostor bogat riffovsko zvočni razmaz, ki ohranja organskost, hkrati pa kreira rockovsko udarni dotik, ki te ob možatem, srednje inotniranem petju Chapela, za kar niti v sanjah ne bi rekel, da je poba Francoz, tako "neFrancosko" zvenijo Demians, kaj hitro prevzame. Petje verzov je več kot zadovoljivo "angleško", Chapel pa dokazuje v načinu, kako jemlje verze in kako same besede vleče v melodiji, da ima odličen posluh in tankočutnost glasbene dojemljivosti v krvi.

Demians so precej lažji zalogaj kot Porcupine Tree. Primerjave delam skrajno nerad, a tudi Demians uspevajo skreirati trenutke visoke atmosfere, ki te lahko povlečejo globoko k sebi in s te vožnje ne izpustijo. A Demians so precej bolj enostavni. Ne kreirajo tako bogatega dialoga med klaviaturami in kitaro, kot tudi ne med omenjenima gradnikoma ter ritem linijo. Zlasti klaviature služijo le za kreacijo zvočne zavese, se pa v tem mnogokrat poslužujejo retro zvokov s preloma šestdesetih v sedemdeseta. Čeprav so aranžmaji lahko razvlečeni, pa jih poenostavljajo zlasti mnogoteri kitarski vzorci, poudarjene hrupnosti rockovskega momenta.

Demians so svoj nastop izvedli maksimalno. Razmere kar se tiče izkoristka zvoka, so bile za predskupino več kot optimalne, kar je v Demians situaciji, ko je skupina še vedno marsikje manj znana, zelo pomembno. Na svoji koži je to občutila tudi Italijanska publika, ki so jo Demians prepričali in jih je z glasnimi ovacijami pospremila z odra. Vsekakor pa je Chapel svoje vrste genialec. Demians so težko primerljiva skupina, imajo nek poseben, prepoznaven slog. Gradijo na bogatih zvočnih zavesah, ohranjajo melodičnost. Vse to kar je zanimivo tudi za Porcupine Tree fane. V Perfect Simmetry je Chapel uporabil tudi nekaj delay efektov, ko je "zmemoriral" motiv, ga postavil v ozadje zvočne slike in preko njega igral melodijo. Torej Demians so skupina, ki lahko v prihodnosti še kako bogato prosperira in uspe zrasti na polju obče prepoznavnosti svetovnega zemljevida. Stisnimo pesti.

Naši tovariši, s katerimi smo prebili nepozabni dve uri koncertne fantazmagorije zvočne in izvedbene perfekcije pred vsega štirimi dnevi v Ljubljani, so si to pot privoščili temeljito čiščenje tal odra, preden so se odločili stopiti nanj. Kar dobrih pet minut smo potem, ko je bilo v tehničnem smislu že vse nared za nastop, lahko uživali ob pogledu na stage menedžerja, kako temeljito drgne po tleh s sesalcem. To je sprožilo kar nekaj salv smeha v publiki, mnogi so segli po žepnih fotoaparatih in prenosnih telefonih, da ovekovečijo ta trenutek, dokaj grotesken pogled na oder, pa nam je pomagal ubiti težke minute odštevanja do nastopa skupine.

Odgovor zakaj potrebujejo Porcupine Tree sesalec na turneji, so dobili obiskovalci koncerta v Padovi kmalu. Prostor teatra je zajela tema. Publika oživi. Možje so na odru. Blag vijolično moder svetlobni snop obsije za nekaj trenutkov le Stevena Wilsona, ko ta nepremično čaka, da se odvrti nasneti uvod Occam's Razor. Takoj potem bruhne skupina v težki riff skladbe The Blind House, oder napolni preliv zelene, rdeče in bele svetlobe, Wilson pa takoj v začetku nakaže, da suvereno obvladuje tudi precej večje odre, kot je bil tisti v Kinu Šiški, saj je skorajda izvedel med riffi pravi vračevski uvodni ples in tako prvič pokazal bosa stopala, s čimer je osmislil tudi uporabo sesalca.

Za lažjo predstavo bom orisal na hitro pogoje v katerih so v Padovi nastopili Porcupine Tree. Teater "pod štorom" ni mnogo manjši od male dvorane Hale Tivoli, tribune pa se nahajajo le za parterjem v oddaljenosti kakih 80m od odra. Platno je poveznjeno čez jekleno šotorsko konstrukcijo, ki zaseda približno višino dobrih 20m. Takšni pogoji so omogočili skupini, da je optimalno izkoristila postavitev odrske razsvetljave. S tem je bil omogočeno funkcioniranje pomembnega dejavnika v kreaciji hipnotičnega vzdušja, po katerem slovijo Porcupine Tree koncerti.

Zvok je bil znova vzet kot iz škatlice. Seveda nisi smel stati preveč stran od odra, ker je zvok pojemal v njegovi oddaljenosti. Torej obraten efekt, kot v Ljubljani, kjer so baje nekatere, ki so koncert obiskali "bolela" ušesa, saj naj bi bili Porcupine Tree "preglasni" ravno povsem zadaj (pri izhodu/vhodu v dvorano Kina Šiške). Med koncertom sem se pomikal z desne, pa nazaj v oddaljenost 30m od odra in se nekako med koncertom po sredini parterja "prigužval" do oddaljenosti slabih 10m od skupine. Povsod si lahko slišal prav vse dejavnike na odru razločno. Zlasti je to bilo silno pomembno pri nizanju plastovitih zvočnih kolažev, ki jih gradijo Wilson, Barbieri in Wesley. Navadno slednja dva, na način da včasih komaj razločiš kateri zvok pripada akterjema. Efekti skozi katere igrata Wilson in Wesley, močno krivenčijo zvok, tako da včasih dobiš občutek, kot da so na odru trije klaviaturisti. Ob tem ne izostanejo niti občasni Wilsonovi melotronski "soundscapes-i" (Circle of Manias) igrani preko kitare, za katere niti ni več potrebno omenjati od katerega kitarskega guruja so podedovani, ali podvajanje linij med Barbierijem in Wesleyem (I Drive The Hearse).

Skupina je odlično uigranost in visoko formo potrdila znova. Prvi del je v celoti zaznamovala plošča "The Incident" z vrhuncem v Time Flies. Odlični novi produkt si definitivno zasluži, da ga skupina izvaja v celoti. Wilson, ki se mu po štirih dneh, od obiska Porcupine Tree v Ljubljani, še ni uspelo obriti in je brezsramno razkazoval v Padovi blago oščetinjen obraz, je vseskozi kot pravi vodja oprezal nad tem, kaj počno njegovi tovariši na odru. Mnogokrat, ko prevzameta vodilno vlogo v nizanju motiva Barbieri ali Wesley, se Wilson na točki tik pred prevzemom te vloge sprehodi povsem do njiju, ali pa do Harrisona in Edwina in opazuje, če so kolegi na "pravi valovni frekvenci" pri odrskem oživljanju materiala.

Wilsona so povsod sami lasje, ki so v pričeski namerno razmetani tudi preko njegovih oči in celotnega obraza. Mnogokrat njegovega obraza niti ne vidiš med petjem. Od časa do časa se snop las, ki mu pada preko obraza in ust le za trenutek razmahne, ko možakar izdihuje med petjem, ali pa si lase razpihne kar mu odstre poljubno zahtevan razgled. To so že malenkosti, a so zanimive, ker pripadajo le vedenju in odrski podobi unikatne figure Stevena Wilsona. Wilson je znova odlično pel, spretno artikuliral glas, zlasti pa je navduševal še posebej v trenutkih, ko je bil opasan z akustično kitaro, sedeč na barskem stolčku, torej v trenutkih večje sofisticiranosti.

Po 10. minutni pavzi prične skupina z izvedbo drugega dela, posvečenega preigravanju starejših klasik. Ta del je bil seveda bolj intenziven, saj je publika precej bolj seznanjena z njimi, kot z novim albumom, ki se šele prijemlje v ušesih. Tako smo lahko brezmejno pluli s skupino ob trojčku, ki ga je skupina pričela z The Start of Something Beautiful ("Deadwing", 2005). Posebej je v drugem delu prišlo v vsej izrazni intenzivnosti na površje moč in sposobnost skupine v kreaciji čvrstega vzdušja, ki te lahko zapelje v stanje "zamaknjenosti", da ne rečem "hipnoze". Ob odličnih efektih odrske razsvetljave, se je ta občutek še poglabljal in intenzificiral. Precej pa je k temu dodala tudi navdušena publika, ki je hitro ujela pravo frekvenco s skupino in se prosto prepustila svobodnemu plutju edinstvenega zvoka in glasbenega sveta Porcupine Tree. Magija z eno besedo!

Eden bolj turobnih trenutkov večera Russia On Ice ("Lightbulb Sun", 2000), je prešel povezano v trenutek večjega rockerskega nažiganja, v drugi del skladbe  Anesthetize ("Fear of a Blank Planet", 2007), ki je dodobra nakuril polnoštevilni parter. Po tem si je Wilson, ki je bil to pot precej bolj redkobeseden, kot na koncertu v Ljubljani, le vzel nekaj trenutkov, da spregovori publiki. Sledečo točko je napovedal, kot trenutek koncerta v Padovi, ki mu ni bil priča še nihče doslej, na tej trenutni turneji. Skladbo, ki je bila na vrsti je opisal, kot nekaj kar je nastalo mnogo, mnogo let tega, še v času, ko Porcupine Tree niso imeli možnosti nastopati v Italiji. Skladba Stars Die, ki je izšla kot EP, še pred albumom "The Sky Moves Sideways" (1995), je nekako nadomestila skladbo Lazarus ("Deadwing", 2005), ki jo je skupina recimo igrala na koncertu v Ljubljani pred štirimi dnevi, a hkrati ohranila funkcijo razbremenitve visoko naelektrenega vzdušja in ustvarila prehod v nizanje povsem nove ambientalne izkušnje! Zasanjana skladba je pomenila odlično in enkratno popestritev repertoarja. Skupina pa je olja na ogenj prilila znova z odrezavo, a mračno, pospešeno in zlobnikavo "In Absentia" (2002) klasiko Strip The Soul ter jo mojstrsko "umirila" s skladbo ".3"

Sledi znova krajši predah, Wilson pa se pojavi na odru s kozarčkom vina. V nagovoru nazdravi množici in usmeri pozornost nase zlasti s stavkom: "This is my first glass of "vino" on this tour!" Seveda je publika prebrala Angležev cinizem, kar je zvabilo od nje nove salve smeha in ovacij. Glede na "picajzlarskega" dlakocepca kakršen Wilson, kot glasbeni perfekcionist pravzaprav je, bi mu človek skorajda verjel, da je doslej na turneji pil le vodo. Po krajšem reklamiranju EPja "Nil Recurring" (2008), se skupina loti skladbe Normal, preseneti pa v nadaljevanju, ko se odloči za povsem nepričakovano potezo. Za zaključno točko regularnega dela izbere skladbo dodatnega CDja nove plošče "The Incident" in sicer Bonnie The Cat. Poteza je presenetljiva zlasti zato, ker je večina  za konec pričakovala starejšo skladbo v stilu Blackest Eyes, Even Less, Open Car, The Hatesong, ipd...

Jasno pa je zakaj je ta skladba skupini tako všeč. Ne glede na silno mračno vzdušje, ki ga ustvari skupina znova na odru, ugaja in osupne v tej skladbi zlasti pogled na enkratno delo bobnarja Gavina Harrisona. Zaznamuje ga povsem nepredvidljivo progresivno lomljenje raziskovalnih linij. Niti ena linija bobnov se ne ponovi, niti en prehod ni enak. Narekovanja osnovnega ritma "snare" bobna v tej skladbi ni mogoče napovedati, hkrati s tem pa "zapraši" Gavin skozi skladbo nekaj eksplozivno in natančno odmerjenih "rollingov", ki kreirajo vrhunsko dinamiko in poudarjajo bogat trodimenzionalni domet tako ustvarjene zvočne slike skladbe. Genialno in v slogu največjih mojstrov! Kapo dol! In kar naenkrat je bilo regularnega dela koncerta konec! Ni čudno, da je Harrisona izbral sam Robert Fripp v ekipo King Crimson.

Publika ni in ni prenehala z ovacijami. "Porkupin 3!" je to pot bil "italijanizirani" prevod za ime priljubljene skupine. Ljudje so v ekstazi. Heroji se vrnejo, ustrelijo pričakovano The Sound Of Muzak ("In Absentia", 2002), ki zaziblje publiko v nov sen in deluje zmagovito v svojem melodično zapeljivem refrenu, ki si ga brez Wilsonovega vokala ne gre predstavljati. Ko preprime Wilson v roke še akustično kitaro, postane skorajda povsem jasno, da sledi Trains ("In Absentia", 2002). Med izvedbo se Wilson znova povsem približa Wesleyu in zatem še mojstru Richardu Barbieriju (ex-Japan) in jima poda navodila. Očitno sta oba ujela prava znamenja. Tik pred zaključnim izhodom skladbe se Porcupine Tree ustavijo. Sledila je namreč hudomušna predstavitev članov skupine, začenši z Gavinom Harrisonom in njegovim trikom z brisačo, v ozadje pa se je takrat prikradel nasneti del skladbe Iana Duryja and the Blockheads "Hit Me With Your Rhythm Stick". Na vrsti je bila predstavitev, po Wilsonovih besedah, Italijana Richarda Barbierija, ki se je ob tem lotil kratkega hudomušnega motiva salse. Humoreski ni konca, ljudje pa se posebej zabavajo, ko Wilson napove Američana Johna Wesleya, Barbieri pa tu "vrine" vodilni motiv Springsteenove "Born In The Usa". Ostane nam še Colin Edwin. Avstralec? Tako je. In kaj so tu izbrali nagajivi zvočni škratje za ozadje b njegovi predstavitvi? Skladbo Men At Works "Down Under" seveda!

A šale je bilo kmalu dovolj, ko nas skupina popelje še v zaključni dve ponovitvi skladbe Trains skozi verz "Always the summers, are slipping away"... Nato zavpije Wilson: "Grazie!" Konec. Polni dve uri in deset minut (odštevši odmor), zvočne in glasbene perfekcije Porcupine Tree, skupine v izjemni formi, sta znova minili, kot bi trenil. Brez trenutka praznine. Tudi po koncertu v Ljubljani, kjer je skupina, v primerjavi z izkušnjo iz Padove, izpostavila atributa poudarka na večji intimnosti ter večji meri rockanja, so Porcupine Tree v povsem drugačnem ambientu Teatro Tenda, nanizali nov nepozaben glasbeni utrinek, neponovljiv, enkraten in veličasten. To pot smo lahko užili in občutili še bolj intenzivno zmagovito kreacijo bogate atmosfere, edinstvenega sveta Porcupine Tree esence.

fotografije: Aleš Podbrežnik