Hrvaški svet premore ogromno potentnih in nadarjenih glasbenikov, navkljub temu pa zvoki klene hrvaške alternative le malokrat preplavijo bregove domovine ter prispejo do ušes odjemalcev tudi na tej strani Kolpe. Seveda obstajajo izjeme. O mainstream imenih ne bi izgubljal besed, saj jih je povsod polno, le redki, izjema so Father, pa Chang Ffos, Hesus Ator, Overflow in še kakšno ime se najde, ki smo ga lahko v zadnjih letih intravenozno vnesli v sistem kot nekaj žlahtnega, narkotičnega in všečnega, ne da bi bilo stvaritve le-teh slišati vsak dan na radijskih valovih. Dogajanja na južni strani Kolpe pa očitno ne manjka, kar dokazuje tokrat že tretji Kroejšn invejžn v ljubljanskem klubu Gromka, kamor so organizatorji v začetku leta 2014 zvabili štiri nosilece praporja manj slišane zvočne avantgarde z juga. Pravzaprav sem med navedenimi imeni (Stonebride, Fall Out Trio, Mokre gljive in Drone Hunter) površno poznal le zagrebške stonerje in nosilce imena zvezde večera, sladko opojne Stonebride, ostala trojica pa je bila vsaj mojemu paru ušes do tega večera popolna neznanka, tako da je bil izziv toliko večji, vabilo pa toliko bolj neustavljivo, navkljub dejstvu, da je dan pred koncem delovnega tedna težko ponočevati in naslednji dan, če ima človek srečo ter ima v časih vsesplošne recesije in brezupa delo, na katero mora priti, kakopak, čil in spočit.
Navkljub obljubi, da se bo dogodje odvilo od devete ure dalje, je bilo kmalu po deseti uri jasno, da se bo celoten invazijski postopek začel precej pozno, kot prvi pa so oder v zgoščenem občutju popolne zamišljenosti zasedli Fall Out Trio iz ne tako daljnjega Čakovca. Po nekajletni odsotnosti z Metelkove so suhljati in zamišljeni kitarist Jany Podgorelec, dolgolasi sivolasec s smislom za basovsko drobljenje ritma in melodije Marinko Pintarić ter izvrstni ritmični stroj izjemno uigrane zasedbe Tomislav Poje dovolili porušiti še nekoč dojete meje. Purizma v njihovi igri fraktalno nadrobljenega spleta ritmike, melodike, stilske raznobarvnosti ter predvsem muzikalične uigranosti, kateri botruje že trinajsto leto skupnega stapljanja, ni niti za vzorec, niti za gram. Večer razprejo z meditativno kozmično komunikacijo minimalnih piskov statike ter digitlnih odmevov senzualno začinjene kitare ter ravno prav glasnega in mastnega basa, bobni pa so najprej namenjeni dodajanju kontur, barvanju. Pink Floydi so nekoč zasedli Pompeje ter med sikanjem strupenih plinov ovekovečili svoj vrhunec sedemdesetih, Fall Out Trio pa s parafraziranjem preteklosti ustvarjajo svoj lastni teren za sproščanje tenzij. Pyramid se nadalje razbohoti v akt popolne rekonceptualizacije ritma ora, poleg Vlatka Stefanovskog pa se v prepletanju silnic da čutiti močne vplive free jazza, Weather Reporte, morda Mahavishnu Orchestra, mastne odmerke funka, etno ritmike ter popolne katarzične metalizirane psihedelije. Popolna dinamika se stopnjuje brez velikih najav in razlag. Jany se z zamišljenim izrazim na obrazu sprosti šele po tem, ko zapre oči in odmisli svet pod odrom, Marinko pa dokaže, da je lahko tudi bas (tako kot recimo pri Lesu Claypolu ali še bolj pri izvrstnem, a žal pokojnem, Jaco Pastoriusu) močno orodje za izcejanje čustev ter nadgradnjo zvoka. Kitara dodaja digitalizirane plasti naelektrene eklektike, krono pa postavlja izjemno natančen, kirurško dosleden občutek za ritem izvrstnega Tomislava. Navkljub naporni zvočni podobi, ki s stapljanjem in kombinacijo matematično težko izračunljivih neparnih in nepravilnih ritmov, drznimi dinamičnimi skoki in masivnimi rifi (drznost slednjih je očitno narekovala kdaj pa kdaj tudi kakšna prepovedana substanca, sklepam, čeprav je očitno, da glavni glasbeni narek pri Fall Out Triu piše popolno sledenje lastnim interesom, lastnemu okusu, tistemu velikokrat spregledanemu »guštu«, zaradi katerega se lahko glasbo, navkljub neprofitabilnosti in popolni anonimnosti, lahko s strastjo ustvarja že več kot decenijo. Trislojna igra prijateljev, ki čutijo isto stvar in nujo po umetniški ekspresiji ter ustvarjanju, je nadstandardna in težko opisljiva. Fall Out Trio so eklektiki per excellance, če se navkljub ponovljivosti termina malce repetitivno strnem. Psihedelija šestdesetih, jazz, free morm avantgarda, alternativa, metal, funkadelična pravljica na šamanskih substancah in narkotikih, vmes pa se najde še kaj zlovešče znanega, tudi oro, narodno izročilo domačih logov, a z nekaj več kot tremi dimenzijami razsežnosti. Fall Out Trio so interpreti sanj in mentalnih valov. Meje dosledno kršijo in prestopajo, rezultanta pa je čista nebrzdana fuzija glasbenega seksapila, ki ni za vsakogar in za vsak dan. Po malce več kot tričetrturnem preigravanju predstav in predsodkov publike je međimurski trojec svojo zgodbo sklenil z aritmičnim slovesom Acrobata ter Walkingom, po videnem in slišanem pa lahko potrdim, da je nastop skupine Fall Out Trio podoben bolj izkušnji popolne transcendence čutov ter masivnem moderniziranem diskurzu nadpovprečne muzikaličnosti, ki bi jo pričakovali pri Branetu Rončelu na njegovem zaodrju kot pa na odru Gromke na dan, ki ga bodo kronali stonerski izlivi emocij in poveličevanje svetega zelenega dima. Priča smo bili eksperimentu in eksegezi psihedeličnega brezbesednega evangelija kozmične fuzije in verjamem, da ni bilo vsakomur vse jasno, a enostavnost in fast food užitnost tu pri tej provokativni sladki soldateski prefinjenih glasbenikov ni bila niti namen. Kapo dol, Fall Out Trio.
Sledila je polurna pavza za pripravo odra na nastop benda, ki se je ta večer lahko pohvalil z najbolj humornim in hrvaško zvenečim imenom. Mokre Gljive (predstavljeni nekoč tudi kot Polje patliđana), so nedvomno dokaz za to, da je v međimurski vodi nekaj radioaktivnega in potentnega, saj se po koketiranju z etnom iz prve četrtine koncerta že na prvi pogled obeta nekaj podobnega. Četverec iz Zagreba, Čakovca in Slavonskog Broda prinese na oder poleg ojačevalcev še nevsakdanje videno tolkalo, pompozne djembe, tamburico (ali res rustikalno kitaro), nastavi svojo glasnost, po precej dolgotrajni odpravi težav z zvokom pa se novi psihedelični skok v neznano nadaljuje najprej z malce akustike. Aktivirajo tamburico in djembe ter z malce balkaniade spravijo ljudi pod dobro razgretim odrom v stanje pozibavanja bokov. Mokre Gljive so svojo skupno pot začeli leta 2012, ko so se kitarsit Vedran Živković, basist Jurica Pečalat, kitarist Ivan Šaravanja ter bobnar Nikola Švenda vpisali na fakulteto, namesto da pa bi svoja mlada življenja zaprisegli in zapisali zgolj knjigožerstvu ter študijskim dejavnostim, je za obštudijsko popestritev poskrbela ljubezen do glasbe. Muze jim šepečejo, da je spodobno kdaj poleg elektrike zlorabljati tudi resonantnost akustičnih inštrumentov, tako ni redkost, da poleg djemb in tamburic kdaj izza ozadja zahrumi harmonika. Priznati je potrebno, da navkljub kratki dobi skupnega glasbenega sobivanja, fantje funkcionirajo suvereno ter prepričljivo. Zvočna slika ima sicer posamične pomanjkljivosti, ki potrjujejo dejstvo, da vaja dela mojstra, mojster pa dela vajo, a je slišano vsaj avtentično njihovo in ne gre za vnovično parado perja drugih zasedb, kar pri kakšni domači zasedbi s kratkim stažem delovanja predstavlja skoraj pravilo. Mokre Gljive so originalne in zadanejo, čeprav ne s tako skrajno močjo, kot je bilo sprva upati. Mamina juha dokaže, da so Jurica, Nikola, Ivan in Vedran naklonjeni tako ritmiki kola kot tudi malce bolj eklektičnim zvokom ter vsebinam. Mokre Gljive zmorejo ponuditi tako krepko dozo nabritega, narodnim koreninam ter ritmiki zvestega muziciranja, ki pa se levi in spreminja. Bakina juha z vstopom na teren inde noisa, s komunikacijo obeh ravno prav raztreščenih kitar, ki hrumita na obeh straneh odra, z basom, ki tipa pulz glasbe s tisimi nekaj toni, ki si ne prizadevajo presegati horizonta psihedelične meditacije, v ozadju pa vnovič za bobni izjemni bobnar, ki ve, da obstaja še kaj več kot tričetrtinski takt. Z zadnjega EP-ja Sretan Isus si fantje jemljejo materijo za tavanje v neznano. Bakina juha zazveni kot bi šlo za jam session, preigravanje kitar pa se nato nadgradi s precej bolj eklektično postrockersko pravljico skladbe Mantra. Šumeči odmev obeh kitar zveni tako, kot bi fantje kombinirali doomersko energijo Black Sabath (njihov bobnar Nikola daje celoti podobne akcente kot Ginger Baker osebno) s srečnim sončnim tripom, jebiga spet, Vlatka in njegovih Leb i sol, prek celote pa se nato spusti debeli vel zapohane kataklizmičnosti kakšnih Red Sparowes, le da ni toliko sanjavih drsov ter meditativne hoje po robovih postapokaliptičnega univerzuma, temveč si četverec dovoli ohraniti dovolj soka za osrečevanje ljudi. Mantra se stopnjuje z divjim derviško vrtečim finalom, nato pa si v zvočno zaroto popolne harmonije mnogoterih zvokov prikrade še nekaj bolj deftoneovske sanjavosti s skladbo 33, le da namesto iz metala fantje energijo črpajo iz popolne gostote severnega sija. Slišati je Isis, Pelican, meditativne elemente Res Sparowes, repetitivna igra dobro umerjenih efektivnih kitar, eksplozivno razpoloženih bobnov ter malce redko nasejanega basa zasanja Gromko ter ob brlečih zatemnjenih lučeh pelje dogodje v fazo popolne pomiritve. Mokre Gljive peljejo svoj psihedelični ples uročanja počasi h koncu, piko na i pa postavijo z reprizo akustike ter vnovično aktivacijo djemb ter tambure, ki s parimi takti »Kratke al' slatke« sklepne skladbe večera se druženje Ljubljančanov (in Ljubljančank (z ostalimi internacionalnimi dodatki)) ter mlade glasbene soldateske popolnoma instrumentalnih izcejevalcev žmohta in emocij korektno sklene brez velikih izlivov. Po videnem in slišanem je moč potrditi, da bomo o četvercu sigurno še veliko slišali, saj je po malce več kot letu dni stik vektorskih stranic zasedbe dovolj močen, da lahko fantje ponudijo potentno glasbo, ki ji ne manjka nič, zasedbi pa morebiti manjka le malce odrske kilometrine, kakšne projekcije v ozadju ali vsaj konceptualna zgodba, s katero bi lahko svoji sicer posrečeni kombinatoriki post rocka, indie noisa ter etno psihedelije dodali nekaj več, zaradi česar bi bili lahko bolj razpoznavni. Morda do naslednjega skupnega druženja.
Polnoč je že krepko odbila, ko je po dolgotrajnem procesu postavljanja novega seta bobnov ter ozvočenja nastopil trenutek popolnega dramljenja in sonične ekstaze. Bolj odločni toni sočnih rifov, ki dehtijo po sludgerski umazaniji, potu in mosherski brutalnosti kakšnih zgodnjih trenutkih nekdaj navdihnjene Metallice, Clutch, Audioslave, R.A.T.M. (predvsem pa izjemno potentnem thrashu z modernimi stonerskimi dodatki) ponudijo publiki Drone Hunter že na prvi posluh. Oči se razprejo, srce začne biti hitreje, ko svoje pozicije zasedejo visokorasli in z bradico ozaljšani bog rifov Filip Hajdarović – Fitz, na desni strani pa z gologlavim, niti malo pozerskim odnosom do štirih strun svoje nizkofrekvenčne trenutke glasbenega navdiha dokaže Luka Klen, v ozadju pa zagrmijo prvi udarci palčk po opnah bobnov Marka Gotala. Drone Hunter so več kot še en instrumentalni bend, ki ni zmogel najti pravega pevca, saj se ob sočnih rifih v grlu budi lastna želja po petju in kričanju lastnih dušnih besedil popolnega sladkega odklopa ter revolta. Aguamala zaorje ledino z ostrino britve, Blood Island z bolj razgibano groove teksturo bolj nabritega novodobnega thrasha (pod površjem je slišati Lazarus A.D., pa novodobne udarce moderniziranega srca HC-ja) premakne prej dokaj statične vrste v stanje razgibavanja vratnih vretenc, moja stonerska duša pa se ob sočnih udarih skladbe The Crow's Final Scream dokončno raztopi. Slišati je moč dobro rohnenje Phila Anselma ali pa Pepperja Keenana. Down in Corrosion Of Conformity in še kaj. Mladi hrvaški trojec po le letu in pol eksistence razbija konkurente na tej in oni strani Kolpe, kljub pozni uri pa dobi koncert v tem trenutku tudi premik v sfero višjih obratov. Seksi Twisted Horse Boogie se po eklektični skladbi The Ram speni v strupeno umazano Alice In Chains lepoto skladbe Backfire. Prekleto enostavno je slišati ob celoti glas Layne Staleya, le da Fritz in kompanjona namesto pesimističnih podtonov seatlle sounda posežejo raje po južnjaški potenci prvinske sludgerske konkretnosti, možatosti. Polna ušesa udarne lepote, moram priznati. Ne manjka niti en verz, kitica, saj se prav zlahka v glavi razbohoti pravi orkan asociacij, metafor, stihov, krikov ugodja. Umazani rifi in polni sonični udar melodike in ritma se pred velikim finalom s skladbo Carving The Currenta nadaljuje s peklensko vročim Packin' Heatom. Drone Hunter so desantna enota, ki je popolnoma osvojila moj košček univerzuma že po prvem stiku in po prvem posluhu, mladcem pa z veseljem napovedujem briljantno glasbeno prihodnost, saj je povsem jasno, da po tem, kar smo videli in slišali, vedo, kaj delajo! Hellyeah!
Nedolgo po odhodu izjemnih Drone Hunterjev se začne ekspresna postavitev vsega potrebnega za nastop skupine, ki je marsikomur predstavljala osrednji razlog za obisk Gromke tudi sredi delovnega tedna. Stonebride so že od leta 2005 dalje izjemna koncertna novica z južne strani Kolpe, z izjemno predanostjo svetemu načelu koncertnega, zvočnega in vsebinskega nadgrajevanja pa že od prvega dne dalje stremijo k izvirnosti, zasvojljivi kombinaciji starodobnih sočnih stonerskih, doomovskih in blueserskih vplivov ter lastnega mojota. Nekje sem prebral, da je izkušanje Stonebridov podobno vožnji po nadnaravni avtocesti z bluesom obarvane alternative, če pa se tu vpinejo še elementi svetega dima, progresivnega transa, je doomovsko obarvani rock lahko res lepa novica za vsakogar, ki prisega na zgodnje Kyuss, na kakšne Lowrider, Fu Manchu, The Clutch in ki išče kaj več kot MTV-jevski instant zvokov ter ubeseditve. Zagrebški peterec, ki ga sestavljajo visokorasli kitarist Tješimir, oborožen z belim stratocasterjem, dobrovoljni hudomušnež Thee Steps za bobni, Alen a.k.a. Lenny na basu, glavni ideolog besedil ter dušnosti Krnfa za mikrofonom (konkretno poseže tudi za svojim les paulom ter zna izvrstno dopolnjevati sanjave Tešimirjeve plasti kitarske opojnosti) in za mešalko postavljeni zvočni guru Brle a.k.a. Raw v zadnjem delu dvorane, se odločno postavi na oder ter po kratkem preverjanju nastavitev začne odločni (ter odlični) desant na ljubljansko publiko. In ta podlega trem studijskim izdelkom že zadnjih nekaj let. Priznati moram, da mi je na ta četrtkov dogodek ostalo v spominu veliko sivih polj, peg resnično čutenega, pomešanega z močnim odmerkom dozdevnosti, lastnih vtisov ter tolmačenja same zgodbe večera. Stonebride so po leta 2007 izdanem EP-ju Smile And Shine posneli dva albumska celovečera. Po izjemnem albumu Inner Seasons tresejo svoj sonični gnev nad povprečnostjo in pospanostjo sveta še z leta 2010 izdanim ploščkom Summon The Waves, receptura pri vseh pa je vedno udarna potentna mešanica raskavih kitar obeh kitaristov, ki se lepo uravnotežata, prepletata, Stepsova odločna in kot neusmiljeni udar srčne tektonike brezkompromisna metrika moči mišic na rokah in nogah, nazadnje pa se po Lennyjev mastnem basu lenobno preliva prek celotne ritmične in zvočne strukture še Krnfin izjemni vokal, ki vnovič spomni na Staleya z eteričnimi stonerskimi dodatki. Vokal odmeva z ravno pravo mero zapohane neulovljive odmevnosti. Stonebride čarajo vzdušje s pomočjo dobro preverjene meditativne recepture, zaradi katere vrstni red dogodij sicer zbledi v spominu, ostanejo pa oporne točke v popolnem absolutu čutenja. The Amazing Voyagers si z jedko strukturo starodobnega izjemnega stonerja zažre v podzavest s ponavljajočimi zvoki kitarskih salv, psihedeličnimi solažami, ki jih ob nesporno kompaktni ritmiki zagrebški oratorji stonerja iztiskajo v karmično brezzračje Gromke. To Follow s svojimi brutalnimi repeticijami desettonskih rifov ruši zadržanost. V prvih bojnih vrstah se v svojem očiščujočem plesu s priprtimi očmi božajoči sanjavosti prepustijo tako stari fani kot s Stonebride toksičnostjo popolne srčne lepote prvič seznanjeni obiskovalci. Počasni potegi po vratih kitar, Krnfa pa z izjemnim mastnim glasom, ki bi ga zlahka vizualiziral na kakšnih puščavskih seansah (Desert Sessions so tu zgolj iztočnica, ki jo Stonebride prekrojijo maniri Mad Season ter še kakšne sicer sladke grungerske mojstrovine, a na obratih bolj doslednega stonersko-doomovsekga poigravanja s čuti. Nič ni prepuščeno naključju. Iz vmesnih seans albuma Inner Seasons se v celoto večera krasno vpleta Mr. Plow Is Growing Hop, dolgometražni psihedelični trip čiste muzikaličnosti dobro domišljenega bluesa na prepovedanih substancah pa deluje popolno, zvezdniško in vredno sejanja, vraščanja tudi v globalno zavest vsesvetovne zavesti. Stonebride so perfekcionisti, ki svojo izvrstnost dobro čutijo ter z njo v popolni simultani igri, v popolnem baletu ritma ter melodije v čuteni in tisočkrat ponovljeni organski esenci dajejo nič hudega slutečim sopotnikom pod odrom na posluh in okušanje nekaj, kar se lahko žigosa le kot popolna glasba. Dopolnilni faktor skladbe Drag & Drop nadaljuje miselno ter melodično nit Mr. Plowa, tako je občutek, da je vse nekoliko znano in že slišano, popolnoma utemljeno in na mestu, a ne moti v ničemer. Tokrat se v spomin med retrospektivnim brskanjem prikrade mogočni zlovešči ton skladbe Phoenix, s katero Stonebride iz pepela popolnega uničenja porodijo nekaj lepega in meditativno krasnega. Stonerska mantra je mastna in mesena. Vse je podrejeno popolni pozabi in spozabi, vse kar šteje pa je vedno tisti krasni trenutek popolne resonance hipnotičnih vokalov ter izjemnega oljnatega prelivanja krasnih rifov, ki častijo srčno esenco davno pozabljenih bogov ter prej omenjenih muz popolne perfekcije. »Dobrodošli na terasi hotela Adriatik!« nas pred nadaljnjo zadimljeno ekskurzijo v svet psihogeno navdihnjene poetičnosti prekleto lucidno in prisebno pozdravi Krnfa. Mute Heart Rivers ostanejo v spominu zavoljo uvodne igre bobnov, potrkavanjih palčk po činelah ter zavoljo spevne poetike eksistence, popolnega čutenja, ki se je ne bi sramoval niti Jim Morrison na izjemni plošči American Prayer, le da so Stonebride bolj aktualni, bolj sedanjim temačnim časom primerni interpreti urbane zasanjanosti. Čas in prostor sta relativna, s sugestivnimi dotiki obeh kitar ter ritmičnega daha udarnega kolosa pa se zgodba osvoboditve od spon materije in minljivosti nadaljuje prav lepo v stilu ter z občutkom dalje. Moonrider je boljši od seksa, srebrno občutje popolnega raztapljanja v kozmičnih oceanih nezemeljske umirjenosti pa do konca dozorevamo v varnem zavetju toplih kokonov čutenja. Vse se dogaja počasi in groteskno težko, a obenem tako lepo tekoče, da ob kontradiktornosti popolnih skrajnosti publika pade v stanje popolne katatonične vznesenosti nad dogodjem. In zato smo se lahko vsi čutili tako mogočno in lepo, kot bi dejansko bili vsi Titani, o katerih so nekoč Stonebride že peli. Salv navdušenja je manj, kot bi človek pričakoval, a so pobleski sreče in prijetne odsotnosti v očeh številnih dokaz, da se pozno obredje dogaja na pravi način. Saj ne vem, ali je bilo vse skupaj tako dobro domišljeno in planirano ali pa smo bili dejansko vsi v popolnem sozvočju z momentom nadsvetne božanske erotike, ki nam je na perfidni način vzela voljo po uporu, kritičnosti, nezmožni lucidnega linearizma pri orientaciji za hojo od točke A do točke B pa smo bili deležni dejansko izveserijske predstave, ki jo zlahka pozdravimo le s padom na tla, s priklonom ter iskreno pohvalo, da kaj boljšega že dolgo časa nismo užili na tej strani Alp.
Krepko po drugi uri zjutraj se med meglicami in pršečim dežjem množice osrečenih obdarjencev razkropijo po glavnih arterijah ter stranskih venah našega glavnega mesta, tretji poskus hrvaške invazije pa se dejansko izkaže za prekleto uspešnega ter prekleto sladkega. Naši južni slovanski bratje zmorejo servirati glasbo z jajci in brez nepotrebnih klišejskih polnil. Veliko slišanega ta večer zlahka zadovolji še tiste skrajne nergače, ki ves čas iščejo nekaj več in nekaj boljšega od tistega, kar sami nosijo v glavah ter srcih. Ta večer je bilo presežkov ogromno, res všeč pa mi je, da ni šlo za četvorko istovetnih bendov na istih pogonskih derivatih, temveč smo bili ta večer dejansko deležni koktejla zvokov in stilov, zaradi česar linearnosti emocij ta večer sicer ni bilo, je bilo pa veliko različnih občutij ter igre čutov, ki je vsaj mojo malenkost prijetno presenetila ter kvalitetno nasitila. Kroejšn Invejžn # 3 je bil uspešen, med dogodji večera pa zmagovalcev ne bi izpostavljal. Pravzaprav zmagovalcev in poražencev ta večer ni bilo. Zgodil se je namreč eden tistih trenutkov, ko je bilo vse, kar je štelo, dejansko glasba (pri tridelnem prikazu zgolj instrumentalne moči so postale besede nekako odveč, pri zadnjem sklepnem dejanju večera z izjemnimi Stonebride pa postanejo glasilke nato zgolj dodatek, barvni čopič in emocionalni ventil za bruzganje inspiracije po gostem nebu naelektrene neizumetničenosti). Fejkanja ta večer ni bilo. Modna jajca so zamenjali malce bolj rutinirani, a tako sladki rustikalni prijemi, ki jih v vsesplošnem pomanjkanju dobrih idej ter odrskih praks prav iskreno pogrešam. Morda gre za eskapizem, a dejansko je na vsake toliko prav zdravo in potrebno zapustiti trdna tla pod nogami, sesti na valove svetega dima s svojo kozmično polovico, si dahniti usodni zadeti da z glasbeno nevesto tistega usodnega večera, pojesti malce mokrih gljiv, se ob postapokaliptičnem spremstvu popolne fuzije skobacati iz svojih varnih oklepov nedejavnosti ter z neba postreliti vse satelite in omejevalce, vse brezpilotne, breztelesne in brezvezne grožnje z neba lastnih zaznav ter postati vsaj za hipec srečni, razbremenjeni vsakodnevnih skrbi ter okovov družbe, v kateri gnijemo. Bratom z juga zato velik hvala za uresničitev te ne vedno enostavno uresničljive naloge. Hvala in na svidenje med naslednjim obleganjem!
na vrh