Dolgoživi in v marsičem zvočno inovativni Newyorčani Swans, so prvo ero delovanja sklenili v letu 1997. Le to je nasledila večletna pavza iz katere, pa so Swans vstali kot ptič ferniks leta 2010, ko je njen ultimativni poglavar Michael Gira obnovil zasedbo. Sicer brez druge ikone zasedbe Jarboea, sp Swans štirih letih, od reaktivacije v letošnjem letu izdali še tretji studijski (skupno trinajsti) album z naslovom »To Be Kind«. Tako so obiskali Ljubljano še drugič v zadnjih štirih letih.
Ogled tako posebne skupine nedvoumnega avantgardno artističnega pečata sebi lastne samonikle drže, predstavlja sam po sebi posebno vrsto koncerte poslastice. Za razliko od koncerta pred tremi leti v CUK Kino Šiška, se je tega večera zbrala številčno nekoliko skromnejša publika. V žepu z novim, skupno trinajstim studijskim albumom »To Be Kind«.
Uvod v maratonski koncertni večer, ki je trajal v skupni izmeri krepko preko treh ur, je pripadel avantgardnemu noise elektronskemu projektu Pharmakon, ki ga zastopa mala, sučna, srborita in stasita plavolaska po imenu Margaret Chardie. 23. letna newyorška umetnica je ob podpori programskih zank skreirala v pol ure nastopa peklensko mračno vzdušje, ki je vključevalo kopico predirljivih zvočnih popačenj ob čemer si je pomagala s kanonado nebrzdanih vokalnih ekscesov, ki jih je vpijala hladno klavstrofobična zvočna krajina popolne avantgardne uzurpacije. Kaos teater ekstremnega šundra je v pol ure nanizal odtis brezizhodne ujetosti brezmadežno ranljivega bistva umetniške duše v neusmiljeno kolesje agresivne antropo(ego)centrične vizije materialnega prisvajanja, ki bo ob koncu vseh negativnih učinkov nenasitne viroze požrlo samo sebe ter se s planetom vred uničilo. Temu ne ubeži niti umetnost v vseh njenih sferah, vključno z glasbeno. Hrumeče elektronsko peklo je v popolnem iztržku doseglo svoj učinek ubrisane šok terapije umetniškega eskapizma stran od vseh šablon in pričakovanih glasbenih standardov.
Swans so zasedli oder ob deseti uri. Pravzaprav v začetku le en član. Tolkalist, pozavnist, klaviaturist, kitarist (in še kaj) Thor Harris. Le ta je obrnjen stran od publike usmerjal vso pozornost na kreacijo ritmičnega ogrodja. Gong in ostali »zvončkljavi« pripomočki so rohneli ducat minut, ko je Thorr dobil družbo, saj se je na bobnarski sedež usedel Phil Puleo. Ta je okrepil in dokončal Harrisovo delo. Nazobčani ritmični šundr je po novem ducatu minut le priklical na oder tudi preostale štiri glasbenike, na čelu z Michaelom Giro na kitari in vokalu, kije pravzaprav edini držal pravi očesni kontakt s publiko za razliko od basista Christopherja Pravdice in obeh »prežvekovalcev« Christopha Hahna ter Normana Westberga. Skladba Frankie M je znašala v celokupni izmeri okrog tričetrt ure. Bend je v tem času skreiral popolnoma unikatno glasbeno izkustvo, ki je temeljila na hipnotičnem valovanju preporstega sporazumevnaja vsega dveh tonov. A kot sekstet so zgradili izjemno dražljivo zvočno atmosfero, ki je nihala in se vzpenjala do hrupne noise nabreklosti, Michael pa je kontrastiral skladbo tudi z občasno vokalno interpretacijo, čeprav je ta delovala bolj kot ne v funkciji dodatnega instrumenta.
Naslednja skladba je vsebovala celo tri tone. Prav to minimalistično pristopanje, ki ne prenaša kiča, skrivanja za kozmetiko posebnih zvočnih efektov, je eden elementarnih izhodišč kreacije svobodnjaškega plutja po carstvu tripoidnih poljan popolnega hipnotičnega učinkovanja, ki skozi raztegnjene faze repetitivnih form največkrat zanihala le v količini sproščenih decibelov, ki so polnili srca prisotnih Kina Šiške. Ob tem se človek vpraša kako je možno da se v teh trenutkih večne zazrtosti v eno in isto formo, ki kreira edinstveni glasbeni svet skupine Swans, kdo med člani ne spozabi in ne stori napake, pač pa se glasbena pošast na odrih vseskozi odziva kot perfektno usklajeno glasbeno telo, kjer so vsi gradniki skalibrirani do potankosti in sobivajo v zaznavanju po principu perfektnega simbiontskega odnosa. Bend je za turnejo združil oba dela skladbe The Apostate v eno točko glasbene vsebine ter njeno izvedbo nekoliko prilagodil glede na izvirnika. Novih 41. minut se je obrnilo naokrog in kdor se je do tega trenutka uspel poistovetiti z oceanom kipeče repetitivnih valov motivske uniformnosti, je žel največ, kar ti lahko priskrbi izvajalec na njegovem koncertu! Preprosto. Kdor se tega večera ni uspel polnokrvno predati vibraciji Swans mašinerije in ni odklopil ratia, ni imel v prostorih Kina Šiške iskati kaj drugega, kot da gre v pritličju na rundo pivo (ali raje dve).
Skupek šestih točk, katerih konce in začetke je med seboj povezovala le sprememba kulise temeljne odrske razsvetljave (iz rdeče, v modro, do zelene in nazaj), medtem ko so mrki pogledi seksteta, med katerimi je le Gira občasno vzpostavljal očesne kontakte še naprej narekovali izpolnjevanje zaprisege »no wave« momentu. Tudi dejstvo, da je koncert trajal v izmeri kar dve uri in tričetrt, odstopa od slehernega kiča in blišča kakršne navadno spremlja pol krajše nastope drugih izvajalcev, predvsem tistih, ki iščejo komercialni uspeh.
Swans so s ponovnimi obiskom CUK Kina Šiške enkrat več potrdili svojo veličino in absolutni eklektični avanturizem snovanja art kulture svobodnjaško samoniklega eksperimentalizma. Sveta preproščina absolutnega, skorajda bizarnega, minimalizma, ki pa je uravnotežena s kreacijo eruptivno hrumečega valovanja masivne zvočne krajine izjemnih razpoloženjskih stanj. Nevsakdanje in edinstveno! Popolna apokalipsa na krilih labodjega speva!
fotografije: Anja Ivanovič
na vrh