Presenetljivo civilizirana gruča oboževalcev v razprodanih Križankah je ob pričetku koncertnega dogajanja mirno zasedla osednji koncertni prostor. Dober znak, saj se ničkolikokrat pred, med in po koncertu »razigrani« posamezniki pošteno potrudijo pokvariti drugače odličen performans na odru. Občinstvo je v prej omenjeni »discipliniranosti« sede pričakalo predskupino v ljubljanskih Križankah.
Ob prihodu Punčk se je publika postavila na noge in pozdravila hrvaško trojico s toplim aplavzom. Možne predsodke, ki se lahko pojavijo v zvezi z ženskimi trojicami, so Punčke razblinile v prvih nekaj udarcih pričetka njihovega nastopa. Punčke so se Queens of The Stone Age željnih Križank lotile žilavo in udarno ter pustile svoj pečat na odru. Njihov nastop je povečini simbolizirala zagrizenost post-punk/noise zasedb, daleč od nečesa nežnega, ženstvenega. Nekatere skladbe so se hkrati dotikale mej zgodnjega angleškega indie obdobja; drveči rifi z divjim bobni in plesnimi basovskimi linijami, odličen recept za bobnanje s prsti. Žilava baza je tkala solidno podlago za vokalne in kitarske linije, pri katerih je primanjkovalo dobre doze distorzije. Občasno so nekateri deli zveneli monotono in pedanto, le-te pa je v primanjkljaju poskušala popestri glavna kitaristka/vokalistka z malce prisiljenimi gibi in mimiko. Trenutki, kjer se je zasedba povezala v magično uravnano celoto, so pa definitivno pognali kri po žilah.
Po kratkem pozdravu in zatemnitvi odra, je publika v Križankah že nestrpno pričakovala glavno jed zatohlega večera. Žvižganje se je začelo že s prihodom tehnične ekipe na oder, publika pa je ponorela ob prihodu glavnih izvajalcev. Odštevanje, ki je potekalo na LCD zaslonih na odru je sploh pognalo nadledvične žleze v delirij. You Think I Ain't Worth a Dollar,bu t I Feel Like a Millionaire se je začel malce majavo, tako na odru kot tudi preko zvočne slike. Počasnejši začetek so Queens of The Stone Age nadoknadili z No One Knows pa novejšo žganico My God Is The Sun, pri kateri se je ekipa na odru že nekako ujela in pognala stroj v višje prestave. Ravno pravšnje zamujanje kitarskih rifov je dodalo tisto nekaj dodatnega okusa že tako odlični sliki v toplem ljubljanskem večeru. Žal se je katarzičnost, vrh My God Is The Sun izgubila v zvočni sliki, ki je donela iz ozvočenja. Snare boben je dobesedno skakal iz ozvočenja in udrihal po razgretem občinstvu. Kitare niso premogle definicije, katero gre pričakovati na prizorišču kot so Križanke, posledično so se nianse improvizacije porazgubile v glasnostno pestrejših delih. Seveda, žgalo je, in zdelo se je, da najbolj zagrizeni oboževalci hočejo še. Queens of the Stone Age so tistim v prvih vrstah rade volje postregli; prvi del seta je sestavljal dobro umerjen seznam tako starejših kot novejših prispevkov, ravno pravšnja doza novega in starega. »Tranzvestiti« (queen-tranzvestit) so tako skozi Smooth Sailing pa Feel Good Hit of the Summer pa In My Head pridrveli do ohlajenja pri ...Like Clockwork. Kljub začetnim težavam se je zasedba našla in pognala vse do mirnejše točke z zanosom, ki ni dišal ravno nostalgično, vendar je izžareval »žlahtnejšo« kvaliteto. Po ...Like Clockwork je sledilo še nekaj dragocenih prispevkov; tukaj pa gre posebno pohvaliti vzdržljivost in natančnost QoTSA. Gibi Hommeja, karizma Van Leeuwena, agresija Schumana, natančnost Fertite in žilavost Theodorja, vsi elementi, ki so se v viharju potu, sline in besnega mahanja stopili v nabit nastop. Pa kaj če je tehnika malce zamazala zvočno sliko. Povezava med Križankami in zasedbo je bila otipljiva. Občinstvo ni pelo samo besedil, ampak tudi rife, kot npr. pri Burn The Witch, temačni odštevanki z Lullabies to Paralyze. Improvizacija in krčevitost sta poganjali koncert QoTSA v sam vrh z Go With The Flow. Po ponovnem prihodu na oder, obvezi za postavljanje klaviatur za Vampyre of Time and Memory, skladba pri kateri Fertita nikoli ne zataji s tistim prvim zavitim tonom a kitaru po prvem verzu, so Queens of The Stone Age pognali še zadnje kapljice potu s 3's & 7's ter A Song For The Dead, kjer so ovire tako na odru kot za mešalko popustile, in se je koncertno dogajanje z bučnim aplazom tudi zaključilo.
Ob praznenju množice iz Križank je na prizorišče zavelo malce svežega zraka ter streznilo sliko dogajanja prejšnih ur. Kljub tehničnim minusom (zmazana zvočna slika) ter napakam med koncertom (Theodore pri prehodu iz verza v refren pri Burn The Witch) je koncert pustil soliden vtis na Ljubljano. Lahko »stočemo« in hrepenimo po nostalgiji, vendar ima »žlahtnejša« različica Queens of The Stone Age tudi svoje posebne plati. Improvizacijska suverenosti (kot npr. pri Better Living Through Chemistry) dosega svoj poseben vrhunec tudi v sedanji zasedbi, tako kot poseben princip nastopaštva v živo. Koncert desetletja? Težko reči, vendar v Križankah ostajajo slike žgočega sonca, zatohle vročine in zvok Go With The Flow na zastarelem radiu. S tega vidika je koncert še kako uspel.
na vrh