Kadar se takoj za našo zahodno mejo sredi turneje znajde skupina takšnega kalibra kot so legendarni britanski progresivni rockerji Yes, kateri se ponašajo z več kot štirimi desetletji koncertnega in studijskega delovanja ter kopico albumov s katerimi so očarali stare in mlade glasbene gurmane, je to znak, da se vsi progoljubci zganejo iz svojih revirjev in jo družno mahnejo proti Trstu. Člani ekipe Rocklinea smo si Yes nazadnje ogledali pred sedmimi leti v Münchnu, ko so ti delovali še v klasični in tudi najbolj cenjeni postavi. Dveh članov te legendarne postave, originalnega pevca Jona Andersona in dolgoletnega klaviaturskega čarodeja Ricka Wakemana na razočaranje številnih dolgoletnih ljubiteljev ni bilo moč pričakovati med nastopom v Trstu, saj so skupino v zadnjih nekaj letih doletele nekatere dramatične spremembe.
Med privrženci izjemno priljubljenega Wakemana je najprej zamenjal njegov mlajši sin Oliver, kasneje se je iz skupine Asia vrnil Geoff Downes, ki je nazadnje sodeloval z Yes na začetku osemdesetih. Veliko bolj usodna je bila kontroverzna odločitev basista Chrisa Squirea, edinega originalnega člana skupine, da se zamenja razbolelega Andersona in na njegovo mesto pripelje precej mlajšega Kanadčana Benoita Davida, nekdanjega člana tribute to Yes skupine. Ta poteza med dolgoletnimi privrženci po pričakovanju ni naletela na širše odobravanje. Za veliko večino Yes fanov je namreč zamenjati Andersona nekako tako kot, če bi Brian May in Roger Taylor na mesto Freddya Mercurya pripeljala nekoga drugega in bi se band še vedno predstavljal kot Queen. Morda bi bilo iz spoštovanja do večine fanov in njihove mogočne preteklosti precej racionalnejše, če bi trenutno verzijo banda poimenovali Yes + Benoit David, a problem je v tem, da so s to zasedbo že izdali nov studijski album z naslovom "Fly From Here" (2011), promociji katerega je bila namenjena aktualna koncertna turneja.
Tisti, ki nas nova verzija skupine v studijskem smislu ni uspela prepričati smo si rekli, da ji damo še eno priložnost in si jo ogledamo od blizu na odru. Morda pa so bile naše sodbe, da je trenutni koncept banda zgrešen preuranjene in nam bodo s klasično, eterično Yes-ovsko odrsko magijo in učinkovito medsebojno kemijo zaprli usta. Yes so svoj nastop odprli na moč energičen način in sicer z "The Yes Album" (1971) otvoritvenim pacifističnim zažigačem "Yours Is No Disgrace". Kazalo je, da bomo vendarle prisostvovali tisti svojstveni Yes magiji, katere smo vajeni iz preteklih nastopov. Začetna harmonična erupcija in mogočna energija, ki jo je kot za šalo uspela ustvariti četverica starih Yes mačkov na čelu s Squireom, kitaristom Steveom Howeom (kateri je poleg Downesa obenem tudi član Asia-e) in bobnarjem Alanom Whiteom pa je hipoma zvodenela, ko se je članom na odru pridružil novi pevec David, sicer vizualna slika in prilika nekakšnega bratranca slovitega nogometnega trenerja Joseja Mourinha.
Simpatični David še zdaleč ni slab pevec, ravno nasprotno, a na žalost med izvajanjem dolgoletnih Yes klasik zveni zgolj kot prozoren ponaredek vmesnega klona med Andersonom in Trevorjem Hornom. Vse skupaj pogostokrat pospremi še z različnimi poplesavanji s tamburinom in manekenskimi gibi, kar v odrskem Yes konceptu izpade precej osladno, mestoma celo neokusno, čeprav osebnostno deluje kot pravcata dobričina. Svoje vsesplošno pomanjkanje odrske karizme pač poskuša nekako nadomestiti, kar mu žal ne uspeva najbolje. Njegova interakcija s publiko je prav tako popolnoma ponesrečena oziroma je skorajda ni. Zanimivo je bilo opazovati čustvene reakcije starejših privržencev v prednjih vrstah, saj se je večini pisalo na obrazih, da jih je 'zelenec' s svojim vokalnim in odrskim pristopom pustil popolnoma hladne.
Dolgoletne privržence so poskušali zagreti z naslednjim "The Yes Album" zimzelenom, "I've Seen All Good People", kar pa se ni izkazalo za preveč posrečeno investicijo, saj vokalne harmonije vnovič niso dosegle želenega učinka. Še najbolje je izpadel Squireov vokalni prispevek. Precej boljše se je Kanadčanov vokal znašel med nekoliko 'komercialnejše' usmerjenih klasikah kot je bil v tem večeru "Drama" (1980) standard "Tempus Fugit". Resnici na ljubo so njegove glasilke bolj ustvarjene za pop rock kot pa progresivni rock in upajmo, da bo to tudi sam kmalu spoznal.
Ravno zato je toliko večje razočaranje, da so ta večer iz set liste izpustili priljubljeno "90125" (1983) klasiko "Owner of the Lonely Heart", katera je pred skoraj tridesetimi leti osvojila srca takrat novorojene MTV generacije. Važno, da niso pozabili na "Life On a Film Set", eno slabših skladb z novega albuma "Fly From Here", katera se za povrhu ponaša še z izrazito trapastim besedilom. Edina svetla plat te odločitve je bila v tem, da je Benoitov vokal tu končno lahko prišel do polnokrvnega izraza, saj je bila ta skladba pisana za njegovo kožo. Odziv publike je bil vseskozi pod pričakovanji, kar je band seveda takoj začutil in se temu ustrezno prilagodil. Verjetno je prav to vplivalo na to, da so nas dodatno 'kaznovali' in skrajšali nastop ter iz njega izpustili tudi priljubljeno "Fragile" (1972) klasiko "Heart of the Sunrise", ki se sicer po navadi nahaja na set listi aktualne turneje.
Potem pa, kot da težav z grajenjem prepričljivega ambienta ne bi bilo dovolj, so med uvodnimi takti težko pričakovane "Close to the Edge" (1972) klasike "And You And I" nastopili še tehnični problemi s Squireovim basom. Najprej je nekajkrat v opozorilo nemarno zahreščalo, na kar je njegov Rickenbacker preprosto 'obnemel'. Band se je za nezgodo opravičil publiki, na kar se je Squire, kateri je bil v tem večeru daleč najbolj razpoložen izmed članov banda, pravzaprav tisti, ki je skupino ves čas vlekel iz povprečja, umaknil v zaodrje, na posvet s tonskim mojstrom, kateremu je gotovo navrgel nekaj krepkih. V tem času sta Howe in Downes poskušala z improviziranjem razbiti mučno ozračje, ki je zavladalo v dvorani. Squireu je vendarle začasno uspelo rešiti problem z 'neukročenim' basom, na kar so se vrnili na začetek "And You And I", ki se je izkazal za še en zimzelen, kjer Benoitov pristop nikakor ni mogel doseči emocionalne izraznosti in globine, ki jo je vedno z lahkoto priklical njegov predhodnik.
Nato so se vsi člani skupine razen Howea nepričakovano umaknili z odra ter legendarnemu kitaristu prepustili solo točko med katero ni izvedel niti "The Clap", niti "Mood For a Day", temveč povprečni inštrumental "Solitaire", ki izvira z aktualnega studijskega albuma. Gospod Sova, je bil tudi tokrat umaknjen povsem zase, na levem koncu odra, a tokrat v nasprotju, kot smo ga bili vajeni med preteklimi srečanji, ko je med sprehodom po odru nekajkrat celo poskočil, za povrh še prav neugodno, po akademsko zakrknjen. Še dobro, da je imel pred seboj pedal steel na katerem zna še vedno izvabiti veličastno, melanholično obarvano magijo. White je prav tako dobro opravljal svoje poslanstvo na bobnarski postavitvi, čeprav je mestoma deloval rahlo rutinirano. Po tehnični plati ni bilo moč najti dosti pripomb. Yes so še vedno fenomenalni inštrumentalisti, a v tem večeru je manjkalo nekaj drugega, vsaj enako pomembnega.
Edina dva, ki si sta si tako z inštrumentalno predstavo kot celotnim odrskim performansom in kontaktom s publiko zaslužila pozitivno oceno sta bila Squire in Downes. Squire preprosto že več kot štirideset let diha za glasbo, kar se mu vidi na slehernem odrskem koraku. S svojo izjemno energijo je med rožljanjem Rickenbakerja poživil mestoma precej zaspano publiko in podpovprečen pristop svojih soborcev nekako uspel razživeti do te mere, da tisti v prednjih vrstah nismo začeli predčasno zapuščati dvorane. Že res, da je Downes v vizualnem smislu s svojim pihljanjem vetrčka v lase nekoliko preosladen za pravi Yes koncept, a je zato s tako rekoč brezhibno tehnično izvedbo reševal posamezne izvedbe, še posebno tiste z njemu domačih albumov "Drama" in "Fly From Here". Seveda pa je imel kultni Asia klaviaturist, ki se po navadi uvršča šele na četrto mesto najbolj priljubljenih Yes klaviaturistov za Rickom Wakemanom, Tonyem Kayeom in Patrickom Morazom, tudi to srečo, da skupina v tem večeru ni izvajala nobenega izmed svojih več kot 20-minutnih epov, kjer bi utegnil mestoma precej tanko piskati.
Še najbližje so se prej omenjenim epom približali z izvedbo celotne, več kot 20-minutne naslovne suite aktualnega studijskega izdelka "Fly From Here", sicer sestavljene iz kar šestih različnih delov za katero so člani aktualnega banda prepričani, da je novi magnum opus njihove kariere, čeprav v primerjavi z njihovimi preteklimi deli ni prav nič posebnega. Izvedba suite, katere posamezni deli spadajo med boljše trenutke novega albuma, je bila pospremljena z barvitimi video projekcijami od katerih smo si najbolj zapomnili tisto za single "We Can Fly". Med nekaterimi sekcijami je bilo celo moč občutiti nekaj tistega ambienta, ki je spominjal na njihove najboljše čase, a je bilo vse skupaj premalo, da bi nas uspeli 'dvigniti s trdih tal', tako kot je svoje čase uspevalo 'nekim drugim' Yes.
V set listo so ta večer vrinili tudi "Going For the One" (1977) cukrček "Wonderous Stories", tehnično najmanj zahtevno delo z albuma, a med masami tudi najbolj priljubljeno, saj je bil konec sedemdesetih celo manjši hit. To pot so poskrbeli za dostojno izvedbo, a spet brez kakega presežka. Vnovič ni bilo čutiti prave energije med bandom in publiko, kakor tudi ne ustrezne odrske kemije. Gospod Sova zakrknjen na svojem revirju v levem kotu, na desnem glamurozno razpoloženi Downes z občasnimi pogledi proti publiki, medtem ko se je Squire z energičnimi marši od desne proti leve trudil vse skupaj vsaj nekoliko poživiti. Pevca Davida, ki je občasno poprijel tudi za akustično kitaro, kot da ne bi bilo na odru, kar se tiče uspešne interakcije s publiko. Včasih, sploh med daljšimi inštrumentalnimi sekcijami, se je zdelo, da komaj čaka, da se lahko skrije čim bolj v ozadje. Morda pa bi mu morali naslednjič v naročje prinesti Andersonovo zbirko raznovrstnih tolkal.
Eden redkih svetlih trenutkov večera, morda celo njegov najboljši trenutek, je predstavljala "Machine Messiah", edina dolgoletna klasika, katera se jim je zares v celoti posrečila in med katero smo končno dobili tisti, ta večer vseskozi močno pogrešani občutek povezan z Yes izročilom, da prisostvujemo nečemu veličastnemu. Tako smo lahko občudovali, kako je sosledju najtrših kitarskih rifov celotne Howeove kariere sledilo postopno pričaranje drame o digitalni pošasti, ki grozi, da bo s svojim silikonom in vezji na koncu požrla vse organsko. David je bil tu vseskozi odličen in tako se je vnovič marsikateremu izmed nas prikradla misel, da bi bilo za Yes morda veliko boljše, če bi na turneji raje izvajali celoten "Drama" album. Spodobno je izpadla tudi "Into the Storm", zaključna skladba s "Fly From Here", katerega so ta večer po pričakovanju odigrali skorajda v celoti in kar je bila glede na aktualno stanje skupine več kot racionalna odločitev.
Koncert se je bližal zaključku in da bi vendarle vnovič predramili publiko so se odločili zažgati z "The Yes Album" zimzelenom "Starship Trooper", kateri vedno vžge, seveda če imaš v postavi Jona Andersona. Vse skupaj sta vendarle nekoliko rešila Howe in Squiere, tako da je vsaj zaključni inštrumentalnii del "Wurm" izpadel tako kot se zagre.
Največja blamaža pa je napočila prav ob zaključku nastopa, ko so nas za dodatek prišli 'nagraditi' še s povsem ponesrečeno verzijo "Roundabout", najbolj priljubljeno Yes klasiko in tudi edino, ki ne sme manjkati na nobenem nastopu. Izvedbi tega nesmrtnega standarda je za veliki finale namreč botrovala popolna razglašenost vokalnih harmonij, ponavljanje Squireovih težav z uglašenostjo basa pa tudi po navadi več kot pedantni Howe je imel za čuda probleme s tempiranostjo (ali pa se mu enostavno ni zdelo več vredno truditi). Prav boleče je opazovati v takšnem stanju skupino, katero si vrsto let oboževal kot pojem odrske perfekcije, izjemne medsebojne kemije in kot tvorce nepozabnega vzdušja.
Po slišanem in videnem v Trstu si nima smisla več zatiskati oči. Chris Squire in druščina so s ponesrečenim nastopom ob katerem smo bili najbolj negativno presenečeni vsi tisti, ki smo imeli srečo, da smo jih ujeli v obdobju, ko so bili še v zavidanja vredni koncertni formi, dokazali da niso upravičeni do polnopravne uporabe imena Yes. Leta pri tem seveda niso noben izgovor, saj aktivni prog rockovski kolosi, kot so denimo Van Der Graaf Generator ali Rush, še vedno igrajo na isti ravni kot so igrali v svojih najboljših časih, pri tem pa jim publika ves čas 'je iz roke'. Omenjeni tudi za šalo še danes razprodajo in napolnijo dvorane na prog rock po navadi vedno mahnjenih in žejnih Italijanov.
Tega kar so ta večer pokazali Yes si enostavno ne zaslužijo niti njihovi privrženci, niti band sam, kateri si je v zadnjem času s čudnimi odločitvami že tako ali tako precej zapackal sloviti renome. Naravnost tragično je gledati, kako ena najboljših progresivno rockovskih skupin vseh časov, ki je nekoč kot za šalo polnila arene na stara leta ne more nabrati niti tisoč ljudi pod odrom velike športne dvorane, medtem ko številni sedeži na tribuni žalostno samevajo. Vse skupaj so okronali z bledim nastopom, katerega niso mogli rešiti niti tisti redki svetli trenutki, ko se je duh pravih Yes uspel vrniti -na oder. Realno gledano jim preostaneta samo dve opciji: upokojitev ali vrnitev Jona Andersona, ki z uspešnim nadaljevanjem solo kariere dokazuje, da še zdaleč ni tako bolehen, kot si morda domišljajo Squire in tovarišija.
Za prevoz v nedrjih vselej varnega in prijetnega vzdušja je tudi to pot poskrbela Agencija Koncerti.net na čelu z neustrašnim, klenim rockovskim navdušencem, Concert Freak-om!
na vrh