The Quireboys (ime so postopno nadgradili po izvirniku The Choirboys) - razvpiti londonski sekstet jedre rock 'n' roll konture, ki je v letu 1990 dodobra zamajal tla britanskega otočja ob uspehu izdaje prvenca »A Bit Of What You Fancy«, velja danes za eno najbolje varovanih hard rock skrivnosti planeta. Prekaljeni kombo je na odrih izjemno prepričljiv, saj so njihovi nastopi vselej korenito zabeljeni z debelim premazom izjemne organske zvočne zgoščine, ki jo kreirajo hrupne in umazane kitarske fraze, ki črpajo iz iztočnic bluesa in boogie rock 'n' rolla. Te so podprte s toplino »Hammond like« zvokov klaviatur in največkrat prežete z zbadljivimi »honky tonk« prijemi klavirja. Koketrne ritemske figure poglabljajo glasbeno estetski seksipil the Qureboys glasbe, as glavni nosilec vse te edinstvene karizme seksteta je vseeno vokalni pečat Jonathana Graya, ki ga poznamo pod preprostim vzdevkom »Spike«. Spike je prvi in elementarni zaščitni znak imena The Qureboys. Brez njega skupine The Quireboys zagotovo danes ne bi bilo več na zemljevidu aktivnih rock zasedb. Tako kot ne bi bilo blizu ozemlja Slovenije hard rock koncertov, v kolikor ne bi na tržaškem koncu naše zahodne sosede prebival sedaj že znameniti Max, prava rock ikona, ki s svojim brezmejnim entuzijazmom skozi mnoga leta, vešče skrbi, da sije plamen rocka z nezmanjšano intenziteto tudi v našem zamejstvu, kar postaja za nas seveda dejstvo sladkega opravičila za pogosto obiskovanje mesta Trst.
Tako se je pričel tudi večer. V duhu mesta Trst. Bonafide - predskupina, ki bi morala spremljati The Quireboys preko cele turneje, je odpovedala udeležbo. Tako so uvodoma ogrevali do tega trenutka zavidljivo obiskani Domu pristaniških delavcev (Tetro Miela) domačini – tržaški Gonzales. Če bi jim iskali približek v Sloveniji, bi jim bili relativno blizu le Deck Janiels, vendar pa ta primerjava ne zadrži kredibilnosti , saj je glede na naše slovenske rock 'n' roll pobaline, zasedba Gonzales podprta z mnogo več vaje in izkušenj s koncertnih odrov, pa tudi iz studia. Kvintet je hipoma prevzel. Zlasti z načinom mojstrskega izkoriščanja odra, glede na hrupno rezgetavo rock 'n' roll različico, na kateri gradijo svojo avtorsko izraznost. To sovpada z obvezno in v primeru Gonzales dopadljivo izbiro odrske konfekcije, ki pretkano združuje elementa pobalinstva in gizdavosti. Odlična uigranost, odlično komuniciranje na odru med člani ekipi. Nabrušen zvok, ki je v zvočni sliki nekoliko »prebijal« - povsem spredaj so kitare občasno malček »pohreščale«, kar pa ni skazilo celokupne slike nastopa zasedbe Gonzales. Tudi raba angleškega jezika je delovala zelo suvereno, vokalist, pa si je kratil čas tudi z telovadnimi gibi rabe tamburina, kar je podedovani simbol zasedbe The Cult. Predstavljajte si torej žgočo zmes rock 'n' rola, z naelektrenim podpihovanjem iztočnic punk glasbe na eni strani, kot tudi bluesa na drugi. Dve kitari v ekipi sta mnogokrat namerno zapeljani tudi v terce, navdih za to pa je seveda poznan. Thin Lizzy.
Natanko ob pol enajsti zvečer so stopili na oder The Quireboys. Uvod se je pričel odvijati v znamenju fantastičnega razvoja dogodkov. Že uvodno presenečenje z »Well Oiled« (2004) skladbo Black Mariah, pa za njo naval z novo Too Much Of A Good Thing, ki je takoj napovedala, da je novi album »Beautiful Curse«, v vsem zadržal prepoznavni glasbeni značaj skupine, pa odstrel na studijski prvenec z Misled, so po vrsti hipoma nakazovali, da je v dvorani kup pravovernih The Quireboys privržencev, ki skupne ni pozabil in tako nikakor ni skoparil s podporo Spikeu, ko se je ta prebijal skozi verze.
Spike si je vzel nekaj več časa za nagovor pred novo Homewreckers And Heartbreakers. Kaj hitro je postalo tudi jasno, da so njegovi čevlji tega večera pošteno osvinčeni zavoljo konkretne doze zaužitih alkoholnih derivatov. Spike je pravzaprav opravil polovico nastopa The Qureiboys. Statične figure preostale peterice, je razbijal z mično sučnostjo, koketnimi pogledi in teatralnim vrtenjem stojala z mikrofonom, kar je že poznana stalnica njegovih energičnih nastopov. Čeprav je Spike, ki vselej obvezno občuje med nastopi tudi s kozarcem rdečega vina, vseskozi skrbno pazil na taisti kozarec da se ne bi razbil, pa se je smola pripetila prav v zaključnem delu koncerta, ko se je stekleni revež »slastne rdečice« ob čvrsti prizemljitvi razkosal na prafaktorje. Spike torej za predsednika! Potrebe njegovega šova zavzemajo polovico odra, ostalih pet članov pa se »tlači« na preostali polovici. Torej pade na vse preostale člane »na glavo« po desetino odra! Neverjetno pa je spoznanje, kako se alkohol Spikea ne dotakne. Možakar verjetno brez primerne dnevne doze pod kapo sploh ne stopi na oder. V slehernem trenutku namreč ve kaj se dogaja na odru okoli njega. Kaj počno kameradi in kje se nahaja glavni odrski tehnik skupine, da mu Spike poda kozarec, ko ga ne potrebuje. Spike ostaja torej brezmejno zabavna odrska statua, recimo kar centralni steber zgodbe o The Quireboys, ki se ji v nagovorih simpatično feclja jezik, ob vseh teh nebodigatreba opazkah, pa prevzema z izjemno energičnostjo, prožno-sučnostjo in fantastiko barvno variabilnega vokala, ki hrumi v strasteh.
The Qureboys so ponudili odličen zvok. Izjemno kompaktnost, izjemno pristnost, izjemno kemijo, ki jih povezuje v občutku odrske nezlomljivosti, v nabrušeno in enkratno rock 'n' roll atrakcijo. Invazivno. Nalezljivo. Hipoma te kupijo s svojo prepričljivostjo. In skladbe novega albuma »Beautiful Curse« se odlično vežejo na znamenite skladbe pretekle zgodovine zasedbe. To je potrdil tudi dodatek z baladno novo skladbo Mother Mary , kjer je spet prevzel polno pozornost nase Spike, ki je posebej za to točko doziral vokal z največjim odmerkom »gruljave grlenosti«. Ta je generirala simpatično zmes Angry Andersona (Rose Tattoo), Nickyja Moorea (Samson) ter za hipec celo Dana McCafferyja (Nazareth). Ni izostala Hey You, v zaključku regularnega dela je odjeknila pričakovana in za The Quireboys opus velika 7 O'Clock. Intenziteta prasketanja isker ni niti za hip popuščala med nastopom.
Bomba polne rock 'n' roll prevzetnosti v uri in pol absolutne magije, kot jo lahko kreira le skupina velike karizme. Tudi dvorana se je konkretno napolnila pred nastopom in publika je proti koncu v navdušenju skupino nosila na rokah. The Quireboys, pravzaprav kar Spike sam, je zabičali publiki, da se naj po koncertu skupini pridruži »zunaj« na kozarčku ali dveh. Spike je zbadljivo nekajkrat namignil že med koncertom, da bo pijačo po koncertu plačeval klaviaturist Keith Weir.
Skratka nastop skupine The Quireboys velja za unikatni adrenalinski vrtiljak, prave rock'n' roll gorčine, naphane s prvovrstno domišljijo stilskega boogie in blues eroticizma, doziranega z jedrnatim »macho razkorakom«. Kadar gre za obrt odrske eksekucije materiala s strani odličnih glasbenikov, drugačen scenarij sploh ni mogoč. Dostava koncertne briljance. Nove koncerte pravljice. Na tržaškem seveda.
na vrh