Ken Hensley velja za enega najbolj izpopolnjenih glasbenikov v rock glasbi. S svojo multidisciplinarnostjo komponista, aranžerja, tekstopisca (poeta) in multi-insatrumentalista v eni osebi, je šokiral svet rock glasbe že na začetku sedemdesetih. Brez tega glasbenika v postavi ne bi Uriah Heep nikdar postali to, kar so postali. Ena najvplivnejših hard rock zasedb vseh časov, ki je, med drugimi, zlasti na krllih največjega »buma« z udarnimi albumi »Look At Yourself«, »Demons And Wizards«, »Magicians's Birthday« in »Live 1973«, krojila podobo sveta rock glasbe. Ni se težko prepričati v vso edinstveno pronicljivost genija Kena Hensleya. Zadošča že »hitri zasuk« Uriah Heep albuma »Salisbury« (1971) na vašem CD predvajalniku ali gramofonu, z genialno naslovno suito tega albuma dolgo preko dvajset minut.
Ken Hensley je krenil na samostojno pot po sesutju skupine Uriah Heep leta 1980. Takrat je ugotovil, da skupina spominja le še po imenu na tisti kvintet, ki je nekoč z edinstvenim Davidom Byronom na vokalu znal ustvarjati še bolj edinstveno magijo na koncertnih odrih. Hensley je ostal tudi potem, ko je zapustil Uriah Heep, glasbeno aktiven. Plodoviti glasbenik je vseskozi izdajal nove avtorske stvaritve. V novih časih, novem mileniju, zlasti v presledku zadnjih nekaj let dežujejo njegove izdaje, kot po tekočem traku. Novo vrsto zabave in ustvarjalne satisfakcije, pa mu je prinesla zlasti sveža glasbena naveza v formatu kvarteta Live Fire. To je zasedba v kateri sodelujejo, poleg Kena Hensleya na Hammondu, klaviaturah, kitari in vokalu, še italijanski »enfant terrible« Roberto Tiranti (vokal, bas kitara) in odlična norveška glasbenika Ken Ingwersen na kitari ter Tom Arne Fossheim na bobnih. Zasedba je v presledku dveh let izdala kar tri albume. Prvenec »Faster« pred dvema letoma, za njim v lanskem letu koncertni album »Live« in letos, dva tedna pred obiskom skupine na koncertu v Steinfeldu, drugi studijski album »Trouble«. Kvartet spominja v glasbenem oziru močno na dela Kena Hensleya z Uriah Heep v sedemdesetih ter njegova zgodnejša samostojna studijska dela. Legendarni glasbenik doživlja torej novo pomlad.
Pred nastopom Kena Hensleya z Live Fire, pa je Steinfeld gostil v vlogi predskupine odlični power blues / hard rock trio iz italijanskega Vidma (Udine) imenovan W.I.N.D. Ti so redni gostje odrov slovenskega zamejstva, saj jih ni denimo težko srečati v klubu Bluesiana na avstrijskem Koroškem (Velden Am Wörthersee). Trio v sestavi Anthony Basso (kitara, vokal), Fabio Drusin (vokal, bas kitara) in Silver Basso (bobni), so priredili izredno lep koncert s katerim so ogrevali zlasti srca večine starejših bluesovskih rock zanesenjakov. Glasbena etiketa je vlekla v rešitvah na karakterno mešanico zasedb Lynyrd Skynyrd, Govt 'n' Mule, tudi Led Zeppelin, trio pa je predstavljal tudi sveže izdani studijski album »Temporary Happiness« (2013). W.I.N.D. so odlično uigrani trio, ki je dostavil energično uvodno izkustvo večera ter kot italijanska skupina, fasciniral zlasti z zadovoljivo in všečno rabo angleščine v svojih verzih.
Ken Hensley je s svojimi Live Fire stopil relativno pozno na oder. Ura je odbila preko pol enajste zvečer. Kvartet je udaril z dvema avtorskima skladbama in sicer otvoritveno Ready To Die iz novega albuma »Trouble« ter The Curse iz predhodnika »Faster«. Že uvodoma so Live Fire hipoma prevzeli, ne le po zelo dobrih zvočnih karakteristikah, pač pa zlasti z neverjetno ubranostjo, kompaktnostjo in osredotočenostjo. Znamenite Hensleyeve orgle so zažvrgolele v vsem sijaju. Komponenta koščka Uriah Heep sedemdesetih je bila ustvarjena in njen domet je tega večera kreiral posebno draž tega koncerta. Svoje je dostavljal izjemni vokalist in basist v eni osebi Roberto Tiranti, katerega ime bodo prepoznali zlasti ljubitelji metalne glasbe, saj poje Roberto že vrsto let v italijanski power metal zasedbi Labyrinth, ki je dosegla zavidljiv mednarodni status. Hiperaktivni glasbenik doma iz Genove, je od leta 2012 dalje tudi član progresivno rockovske formacije Mangala Vallis in melodičnega rock projekta A.P.D. Tiranti je dostojno opravljal tudi funkcijo izvedbe Uriah Heep klasik, predvsem pa je polno zažarel ob izvedbah Live Fire skladb, kjer je s svojim prvovrstnim občutkom za doziranje osnovnih melodičnih linij na vokalu, pretkano doziral z improvizacijskimi soul vložki. V tem oziru velja Glenn Hughes nedvomno za velik navdih Robertu Tirantiju. Tudi Norvežana v ekipi sta dostavila najboljše kar znata. Ken Ingwersen, prekaljeni kitarist, ki je sodeloval na kopici albumov drugih izvajalcev, kot studijski glasbenik, je spretno držal prav sleherno kitarsko frazo ter oplemenitil izvedbo skladb z natančno izvedbo solaž. Tudi, ko je bilo treba začiniti solažo z rabo naprstnika. S peresno lahkoto superiorno podmazanih prstov. Posebni torpedo kvarteta pa je tudi krepostni bobnar Tom Arne Fossheim, ki je dostavljal silno močne in strogo natančno odmerjene topovske zamahe, kar je tudi v izvedbi Uriah Heep klasik, so-kreiralo zelo zelo lep približek studijskim izvirnikom. In tu je seveda figura koncertnega večera brez katere ne bi bilo takšno pajdašenje mogoče. Enkratni Ken Hensley. Ta se je v hipu razživel in izvajal svoje znamenite odrske gibe za orglami. V enem izmed koncertnih trenutkov, se je na orgle celo usedel. Slišati uvodne dele Uriah Heep klasik, kot sta v Circle Of Hands, ali July Morning, je neprecenljiva izkušnja in dejstvo, ki pritegne na koncert Kena Hensleya, pač množico ljubiteljev Uriah Heep glasbe. In Ken Hensley se tega zelo dobro zaveda. Tako je repertoar obtežil konkretno z Uriah Heep klasikami. Med nje so se odlično vpele nove skladbe zasedbe Live Fire. Preprosto. Glavni pisec vsega materiala, ki smo ga slišali, je seveda Ken Hensley in drugače pač ne gre. V zaključku regularnega delu koncerta je zasedba preko daljše jam pasaže, ko je v solo impovizacijah Hensley vključeval, zdaj uvodne motive skladbe Rainbow Demon, zdaj Stealin', a naposled le odločil, da izvede slednjo, pa nadalje obvezne Easy Livin' ter seveda obče pričakovano Lady In Black, pripeljala nastop do krešenda. Koncert bi lahko mirne duše trajal vsaj še dvajset minut dlje, a očitno je to maksimum za Hensleya v novem mileniju. Ni več rosno mlad, njegove vokalne linije pa dokazujejo, da mu lahko uizvedba zlasti višjih liniji dela nemalo preglavic. Zato je vključil v ekipo Roberta Tirantija, ki lahko zapoje prav vse, kar mu Ken zaukaže. Kvartet je mojstrsko obvladoval tudi barvanje refrenskih napevov z vokalnimi harmonijami, ki so zadostile kriteriju dostojne in suverene izvedbe Uriah Heep standardov.
Kvartet si je le v zaključni Lady In Black privoščil nekaj vključkov, ki opazneje oddaljujejo izvedbo te klasike od originala. Osnovno melodijo so fantje razgibali z vključevanjem dodatnih akordov. Vsekakor je moral Hensey nekaj ukreniti v tem oziru, saj ga preigravanje golih dveh akordov v nenehnem zaporedju na zrela leta, po vsej trilijonski številki izvedb te Heep klasike, pač neizmerno dolgočasi. Čakali smo torej le še na kak reggae vložek in mera bi bila polna.
Dva dodatka! Zlasti je hvaležna publika eksplodirala ob znameniti uvodni melodiji Hensleyevega Hammonda v skladbi Gypsy, ekipa pa se je še enkrat vrnila na oder in zaključila koncert s povsem novo skladbo albuma »Trouble« imenovano The Longest Night. Izmed starejših samostojnih avtorskih stvaritev je Hensley vključil le naslovno skladbo albuma »The Last Dance« iz leta 2003.
Ni kaj. Ken Hensley se je z izbrano ekipo vrhunskih glasbenikov artistično znova razcvetel. Uživa v svojem poslanstvu in to izžareva z izjemno močjo prepoznavne karizme in umetniške veličine tudi na odrskih nastopih novega milenije. Če želite košček tiste avtentičnosti Uriah Heep iz sedemdesetih, obteženo z novejšim Hensleyevim repertoarjem, ki pa dokazuje, da se glasbena logika ustvarjanja tega častitljivega rockovskega pionirja in umetnika ni spremenila mnogo, glede na njegova dela zlate dobe osemdesetih, potem boste na koncertu Kena Hensleya z Live Fire bogato nagrajeni. Gre torej za prelepo glasbeno koncertno izkustvo, ki prepričljivo potrka na vrata nostalgije zlasti zrelih rockeric in rockerjev.
na vrh