Komaj smo zakorakali v novo leto pa so na sporedu že prvi koncerti. Na tokratnem koncertu, ki se je odvil v dvorani Channel Zero na Metelkovi, so se predstavili francoski posebneži LizZard, ki niso prvič nastopili v Sloveniji. Spremljali so jih angleški progresivci O.R.K., v katerem delujejo izkušeni možakarji, ki so igrali v nekaterih priznanih zasedbah. Obetal se je torej več kot zanimiv koncert.
Prvi so na oder stopili LizZard, francoski trio, ki je v približno eni uri pokazal veliko raznolikosti in zelo odprt pristop do glasbe. Skupina je servirala skladbe z vseh studijskih izdelkov, ki so izšli do sedaj, manjkala pa tudi ni kakšna noviteta s prihajajočega albuma »Shift«, ki bo izšel konec februarja. Sprva je delovalo, da skupina ne bo pretirano komplicirala, a z vsako naslednjo skladbo se je kazalo, da je LizZard težko predvideti, ker bo ena skladba bolj »nažigaška« z občutno distorzijo, medtem ko bo druga bolj umirjene narave. Asociacije so se pojavile na marsikateri žanr, udarne skladbe so prepričale z bolj stoner metalsko naravo, medtem ko mirne so kazale vplive post rockerske scene. Slednje se je videlo v uporabi različnih efektih, izstopal je looper, s katerim se je ponavljal kitarski vzorec, s čimer je skladba dobila podlago in večplastnost. Skozi celotni nastop so LizZard pokazali, da omejitev torej ne poznajo. Pojavile so se asociacije na Tool, Sigur Ros, Anathemo in še kakšno drugo progresivno rock zasedbo. Komunikacija s publiko ni pešala, karizmatični kitarist in vokalist Mathieu Ricou je poskrbel za dobro energijo. Uigranost pa je bila tudi nedvomno na nivoju. Veliko pozornosti je dobila bobnarka Katy Elwell, ki je ritmično precej spretna, le udarce ima nežne. Skratka, LizZard so skupina, ki bo s pridnim delom še veliko dosegla.
Pri O.R.K. se je vse skupaj zasukalo, čeprav godba je ostala naravnano progresivno. Skupina ima za seboj trenutno dva albuma in en EP. Skupino sestavljajo izkušeni glasbeniki, ki so kilometrino nabirali prej v King Crimson, Porcupine Tree, Obake in Marta sui Tubi. Ljubitelji progresivnega rocka so predvsem prišli pogledat basista Colina Edwina (Porcupine Tree) in bobnarja Pata Mastelotta (King Crimson). Seveda se je lahko že na prvo žogo pričakovalo izkušeno ritem sekcijo, ki ima za seboj dolga leta izkušenj. A tu ne gre za zanemariti pevca in producenta Lorenza Esposita Fornasarija, ki je skrbel za polnost zvočne slike s klaviaturami in različnimi efekti ter kitarista Carmela Pipitona, ki je s svojimi kitarskimi linijami skrbel za zanimivo podlago, obenem pa se je znašel skozi cel nastop z akustično kitaro, ki je imela magnet za distorzijo. Skupina se je s svojo glasbo dotikala marsičesa, eksperimentiranje jim vsekakor ni tuje, tako da so se slišale podobnosti tudi z indie rockom, ki je bil poln obratov in tudi kompleksnosti. Je pa treba seveda oba znana člana pohvaliti. Colin Edwin je eden izmed basistov, ki ne bo kompliciral s hitrim virtuoznim igranjem, temveč bo poskrbel za izrazite in elegantne linije, ki bodo celoto delale toliko bolj zanimive. Pri Mastelottu, ki jih šteje že 62, ni treba posebej poudarjati, zakaj je bobnar svetovnega kalibra. Konec koncev igra v King Crimson skupaj z Gavinom Harrisonom, tako da ritem ne more delat težav. Njegovi udarci so točni in močni, prehodi pa se ne ponavljajo, temveč so narejeni vedno na drugačen način. Za dodatek je pri eni skladbi še držal v roki mikrofon, z drugo pa je igral. O.R.K. kot celota seveda delujejo kot prava skupina, ne kot projekt enega člana, kar jih naredi toliko bolj zanimive. Skupina se je poslovila s priredbo Davida Bowieja, I'm Afraid of Americans, ki je imela kingcrimsovski pridih. O.R.K. so kljub svojemu eksperimentiranju postregli z ušesom prijetno glasbo, ki je pa seveda na komercialnem radiu ne bi mogli slišat.
Z LizZard in O.R.K. se je Channel Zero odvil več kot dober koncert, ki je postregel z zanimivo mešanico različnih žanrov, obenem pa smo dobili še en dokaz več, da so tudi novejše skupine vredne pozornosti.
na vrh