Tretji zaporedni "Play It Loud!" festival, nekakšna italijanska različica nemškega Keep It True festivala, ki je bil iz lanskoletnega prizorišča Orzinouovi pri Brescii (klub Buddha Rock Cafe), prestavljen v Argelato pri Bologni (klub Ke Me Meo), je pravzaprav festival, ki vselej ponuja dober vzrok za obvezen obisk dogodka.
Gre za festival, ki postreže z nastopi skupin, ki jih je silno težko ujeti na koncertih v današnjem času, na stari celini. Lansko leto smo lahko na tem festivalu uživali v fosilnih najdbah, kot so Coven Hoof, Manilla Road, Steel Assassin, Elixir ali Helstar, letos so nas razvadili organizatorji z napovedjo odličnih kanadskih metal manijakov Exciter, himničnih power metal praporščakov Jag Panzer, britanskimi legendami N.W.O.B.H.M.-ja Jaguar, naprej s francoskimi staroselci LoneWolf in bombončki iz vrst "old school" italijanskega metala, kot sta skupini Bud Tribe ali Vanexa.
Kot jev režiji moj šlamparije ob zavestnemu zavračanju novodobnih izumov, ki skrbijo za krnitev človeških čutov (beri: nezmotljive navigacijske naprave), že znano, je bilo vnovično izgubljanje v predmestju Bologne tako rekoč neizbežno.
Naposled! Prihod na prizorišče okrog 16.00 ure. Pred klubom Ke Me Meo že veselo vre. Ljudje se zabavajo v ekstravagantnih oblačilih in vzbujajo pozornost, vrtijo na ves glas glasbo v predvajalnikih svojih avtomobilov, glasno ščebečejo, da buči prek vseh strani industrijske ulice predbolonjske žepne vasice Argelato in se prosto predajajo opiatom zeliščno-alkoholnega porekla. Pred prihodom RockLine na prizorišče kluba, so oddelali svoj dolg najprej Fallen Fucking Angles, ki so častitljivo odprli letošnji Play It Loud festival. Ti so ogreli publiko s svojo italijansko različico hoje po stopinjah legendarnih Exciter, Anvil, reč bi nemara bila zanimiva tudi za vse old school speed metalce, ki se vžigate na kake stare Agent Steel, možna pa je tudi navezava na vzgibe primordialnih n.w.o.b.h.m. razgledov. Za njimi so nadaljevali zanimivo razvijanje dogodkov na tretjem Play It Loud festivalu National Suicide, domačini iz mesta Trento, ki gojijo prvinski old school thrash/speed izraz v slogu zgodnjih Exodus, Overkill, Anthrax ali Xentrix. Ljubitelji šusa starošolskega akcenta v žilo s prve, obvezno preverite obe skupini!
Otvoritveno udarni trojček so zaključili Wotan, himnično epski jezdeci doma iz Milana, ki glede na slog, ki ga gojijo, dolgujejo veliko naoljenim steroidnim napihnjencem Manowar. Predstavljajte si italijansko skupino Domine, celo vokal spominja nekoliko na Morbyja (Sabotage, Domine), ki smo jih s prihodom na prizorišče za las še ujeli.
LONEWOLF:
Za Wotan so se vkrcali na oder že Francozi Lonewolf, ki so se kot gostje zgodaj znašli na razporedu nastopajočih. Skupina doma iz Grenobla je pravzaprav ponudila zanimivo navezavo na predhodnike Wotan. Prav tako gojijo možakarji tisti epski battle metal. Skupina obstaja od leta 1992 in je izdala 4. studijske albume. Napadla je z izredno surovim zvokom, z neposrednim glavobrcajočim jurišem, odlične ritem linije, z grleno grobim vokalom v središču, melodičnimi enostrunskimi motivi preko riffov, "pretrzanimi" v slogu klasičnih Running Wild, nov odličen razlog za ekstatično "nabijanje na kol" za slehernega pravega metal manijaka. Skupina je svoj energični nastop odprla z epsko udarno Shadowland, ki jo je nasledila odlična nadaljevanka podobne frekvence Divine Art Of Lies. Očitno je letos organizator resnično premislil vse, da pripelje na festival predstavnike, ki so do obisti zapisani okostenelim vzvodom tradicionalne heavy metal šole. Intenziven nastop in velik "da" volka potepuha iz Francije!
•1. HOLY MARTYR:
Milanski metalci predstavljajo še eno izmed Italijanskih skupin, zapisanim vojaškemu maršu skozi vse skladbe, ki se dotaknejo njihovega komponističnega peresa. Ne glede na to, da nastanek skupine sega v devetdeseta, pa je skupina šele v letu 2007 uspela spraviti od sebe studijski prvenec "Still At War" (2007), ki mu je lansko leto sledil "Helenic Warrior Spirit". Še ena skupina, ki se lahko pohvali z tehnično izredno podkovanostjo in izjemno uigranostjo, kar je krasilo tudi predhodne nastopajoče. Z jasno izpostavljeno himnično, visoko melodično komponento in jurišnimi napevi, so v dvorani znova osrečili zlasti ljubitelje Manowar. Osemdeseta se orisujejo na odru festivala tudi z Holy Martyr nadvse učinkovito! Skupina je predstavila med drugim Lakedaimon, pa From The North Comes The War in se tako zapisala v srca spodbujajočih pod odrom, zaljubljenih v bitke še pred izumom smodnika! Odlično motivirana skupina katere nastop, ki je kot takšen le dokazoval, da so vse skupine pristopile na festivalu izredno resno in s svojo zavzetostjo kar izzivale druga drugo, kdo bo na odru boljši.
ETRUSGRAVE:
Kitarist Fulberto Serena, ki je nekdaj igral v legendarni prog epic doom metal zasedbi Dark Quarterer, nastali že leta 1974, je pred kratkim ustanovil skupino Estrusgrave, ki ima sedež v mestecu Piombio pri Toscani. Zanimivo je, da kvartet goji podoben lik, kot ga ponujajo danes še vedno aktivni Dark Quarterer. Skladbe so prav tako daljše branže, nabite z epskostjo, pravljičarstvom v verzih, operetnim vokalom, izredno toplega akcenta in melodične izdelanosti, čistosti in obenem avtoritativne udarnosti. Etrusgrave so izdali prvenec "Masters Of Fate", ki so ga tudi predstavljali na svojem koncertnem nastopu. Skladbe, ki merijo v povprečju okrog osem minut, so obsegale Defeaning Pulsation, pa naslovno Master Of Fate. Etrusgrave z lepljenjem mnogoterih motivov zvenijo celo progresivno in bi znali navdušiti ljubitelje melodične himničnosti, ki se jo oprijemlje starokopitni surovo pristni zvok kakšnih Manilla Road, seveda z mnogo bolj "svetlim" vokalom in seveda tudi tiste, ki poznate in so vam všeč Dark Quarterer, nemara prvi Warlord, celo Omen. Do tu so se skupine izrazno, izredno lepo dopolnjevale. Tudi Etrusgrave so bili odlično uglašeni, uigrani in navdahnjeni na odru. Nemara nekaj več odrske kinetike v prihodnje, pa bi znali biti njihovi koncerti še bolj zanimivi.
MARTIRIA:
Je skupina nastala pred 22. leti. Gre za prvo skupino festivala, ki je odstopala od od vseh, ki so se na odru zvrstile pred njimi. Slogovno vsekakor. Seveda tudi ta skupina gradi na razpotegnjenih aranžmajih, počasi prehajajo k bistvu. So epski, a hkrati pogubni. Mračni , mnogokrat v koketiranju s počasi kotalečimi ritmi, ki bi nemara lahko spomnili koga na Pentagram, Candlemass. Vokal je v rokah Ricka Andersona (ex-Warlord) seveda zanimiv unikat, ki je dramatičen, ne pretenciozen, nosi prepoznavno barvo, je melodičen, a hkrati hladen in blago obskuren, brez težav oriše črno kopreno k vzdušju skladb. Tudi skupina se rada mnogokrat oprime poltonskih riffovskih vijug v srednje hitro orientiranih pesmih. Nastop je deloval kot nekakšno žalovanje. Babylon Fire, Exodus, The Storm, so zvenele drugače od vsega prej slišanega, pa čeprav je skupina (doma iz Rima) zaprisežena vnosu epskosti. Nekoliko je motila izredna statičnost skupine na odru, "zdolgočaseno" Rickovo sprehajanje po odru in obračanje hrbta publiki med daljšimi instrumentalnimi deli v skladbah, kar je sevalo določen neinteres in občutek, kot da se pevcu mudi, da čim prej zapusti oder. Skupina, ki ima v rokavu veliko adutov, bi z nekoliko več sodelovanja s publiko, lahko iztisnila iz sebe precej bolj energičen šov, kot smo ga bili deležni. Konec koncev, pa je šlo za enega sploh redkih koncertnih nastopov skupine v tem obdobju, za povrhu v družbi z Rickom Andersonom, kar je kakor koli obračamo, pomenil prvi manjši vrhunec večera.
VANEXA:
Je legendarna new vawe of italian heavy metal zasedba, ki je nastala še leta 1979. Predvsem je njen najbolj znan člen pevec Roberto Tiranti, ki se je leta 1997 pridružil odličnim melodično progresivnim metalcem Labyrinth, s katerimi je med drugim izdal zelo cenjeni album "Sons Of Thunder". Skupina Vanexa je izdala v karieri vsega tri albume. Dva med njimi ("Vanexa", "Back From The Ruins") še sredi osemdesetih, tretjega "Against The Sun" z Robertom Tirantijem na vokalu, pa leta 1994. Skupina brca tudi v novem tisočletju, brca sicer brez novih izdaj, kar upajmo da bo nadoknadila čim prej, a vseeno. Brca. Odlična uigranost članov zlasti kitarskega dvojca Selishta/Graziano in z eksplozivnim Tirantijevim petjem v popolnem središču. Možakarja sem imel čast gledati z Labyrinth pred Helloween, dne 16.04.2001, v Stuttgartu in njegov nastop na tem festivalu je bil zgolj dokaz, da je, kot vokalist, ohranil svoje velike vrline po katerih ostaja še naprej cenjen. Odrska igra povsem sproščena, odlično vodenje s spodbujanjem publike, ki je prvič bolj napolnila Ke Me Meo na festivalu, tako da je pod odrom aktivno spremljalo skupino kakih 400 ljudi. In The Shadow Of The Cross je odlična skladba za ogrevanje, po kateri je skupina z sledečimi himnami postopno iz minute v minuto še dodatno intenzificirala svoj nastop. Praktično brez napake, s poveljujočim Tirantijem in nekaj zares eksplozivnih visoko letečih melodičnih popestritev operetno izdelanega vokala, ki ga skupina s pridom izkorišča v svojem sicer staro šolsko oblikovanem riffanju, a bogato obloženim z melodičnimi okraski in atmosferičnimi prehodi ter menjavami tempov. Z dinamiko barvite set liste. Zlasti je izstopal npr. udarni himnični srednje hitri The Hanged Man! Skupina je vključila v repertoar prav vse tri albuma in zaključila svoj šov s skladbama prvenca "Vanexa" Metal City Rockers in Rainbow In The Night. S pravo žerjavico zabeljen nastop. Samo novi album še manj!
JAGUAR:
Naj me vrag, če ne velja pravilo, da je nekaj v krvi rdečkarjev iz britanskega otočja. Vsekakor so to še zelo brezsramno razkazovali v osemdesetih. In eden pomembnejših glasnikov ere New Wave Of British Heavy Metala so bili nedvomno tudi Jaguar. Skupina se je v Argelatu predstavila v postavi Jamie Manton (vokal), Garry Pepperd (kitara), Simon Patel (bas kitara) in Nathan Cox (bobni). Torej Garry Pepperd je edini v postavi, kot originalni član skupine, ki je izdala v osemdesetih metal klasiki "Power Games" (1983) in "This Time" (1984). Vsega štirje albumi, s petim, ki še vedno nastaja, pa albuma "Wake Me" (2000) in "Run Ragged" (2003), še zdaleč ne sevata nekdanje magije osemdesetih. Skupina se zaveda kaj jih je nepovratno zapisalo med del tega enkratnega gibanja z začetka osemdesetih let, zato je glavnino repertoarja podredila prvencu "Power Games", katerega skladbe so zares, druga za drugo kreirale veličastno magijo. Glede na to, kako težko vidiš Jaguar nastopati v živo danes, pa sploh. Skupina je paradoksalno izpustila v celoti repertoar albuma "This Time", ponudila pa sladostrastji s skladbama Back Street Woman in Axe Crazy, ki sta bili izdani kot singlea, izven katerekoli studijske plošče v letih 1981 oziroma 1982. Pevec Jamie Manton se je odlično vklopil s fenomenalnim vokalom. Močnim v sleherni legi in je zažigal predvsem s povsem podivjanim nastopom, ki je skoraj mejil na punk odrski eksces. Glede na to, da sta z Pepperdom oba kratkolasa kuštravca, so delovali Jaguar s prihodom na oder na prvi pogled kot kakšni Sex Pistols, tako da sem se že zbal, da sem se znašel ob nepravem času, na nepravem mestu. Jaguar so izbruhali košček zlatih osemdesetih, delili smo trenutke druženja z nepozabno energijo. S koščkom nečesa, kar pač lahko pričara le skupina Jaguar. Naj poudarim izredno uigranost skupine, brezhibno izvedbo, na polno moč, s suverenim pristopom in Jamiejem, ki je izvedel na odru zares nekaj teatralnih skečev, gotovo pa je imel kar nekaj zajetnih kapljic pod malho, saj je med nastopom posvetil kar precej pozornosti lovljenju ravnotežja. Teatralno je padal na kolena in v znak Alahu krilil z obema rokama, pred Pepperdom, ko se je ta loteval soliranja. Fantastično napadanje bobnarja Nathana Coxa iz ozadja je povzelo vso kompaktnost in izdelanost enkratnega vzdušja kratkega, a sladkega druženja s skupino, ki je nivo festivala dvignil na višji nivo. Medtem je bilo ob levi strani odra mogoče opaziti člane skupine Exciter, ki so družno spremljali nastop Jaguar in po koncu koncerta v debati niso skrivali navdušenja nad odličnim nastopom legendarnih britanskih heavy metalcev. Upajmo, da čim prej izplove peti studijski album skupine in da legende spet kje znova srečamo!
•1. BBUD TRIBE:
Ne glede na to, da se Vanexa radi kitijo z vzdevkom New Wave Of Italian Heavy Metal, pa bi ta vzdevek brez težav pripeli skupini Bud Tribe. Pravzaprav je celo bolj primeren. Zasedbo je ustanovil pevec Danielle "Bud" Ancillotti leta 1994, potem ko je njegov matični bend Strana Officina doletela tragična nesreča, v kateri sta podlegla v prometni nezgodi ustanovitelja skupine Fabio Cappanera (kitara) in Roberto Cappanera (bobni). Naj prevrtim naprej. Bud Tribe so leta 1998 izdali prvenec "On The Warpath", ki ga je šele letos nasledil povsem sveži "Roll The Bone". Poleg "Buda" so v skupini še njegov brat Sandro "Bid" Ancillotti (bas kitara), naprej Leo Milani (kitara) ter bobnar Dario Caroli. Halo "Bud"! Kako "Bid"? Akcija!
Okej šalo na stran. To kar ponujajo Bud Tribe v izvirnosti ni mnogo oddaljeno od Strana Officina. Krasi jih izredna magija v katero je združeno učinkovito zaznavanje vseh gradnikov, zlasti to velja za eruptivno podvajanje energije duhovitega riffa v kombinaciji z napadalno agresivno ritem linijo dvojnega bas pedal torpediranja, piko na "i" vsemu, pa pristavlja sam pevec Danielle z vokalom, ki blago povleče na Ozzyja - torej nosi neko prepoznavnost. Poleg tega je to skupina, v kateri se nahajajo glasbeniki bogatih izkušenj, ki so se kalili v času prve heavy metal ofenzive na planetu.
V devetih skladbah so ponudili izredno sočno pristno heavy metalsko orgijo, ki jo je občinstvo v polnem pododrju s širokimi rokami sprejemalo. Zares pozicija Bud Tribe pred Ecxiter in Jag Panzer povsem na mestu. V kolikor ste skeptični do metala italijanskega porekla, obvezno preverite skupini Bud Tribe in Strana Officina, poleg dodajte še obvezno kake Adramelch. Ostalo sledi. Bud Tribe, gotovo ena najlepših atrakcij in najimpozantnejših doživetij Play It Loud 3. festivala, v bistvu so nasledili na razporedu nastopajočih, glede na lanskoletni Play It Loud 2. Festival, ponovno združene legendarne italijanske metalce Sabotage! Intenziven nastop, so zaključili s Strana Officina klasiko Metal Brigade. Dvorana ob tem ni skrivala velike navdušenja!
•1. EXCITER:
Kanadski okosteneli, agresivni speed/thrash heavy metalci so pred dvema letoma zamenjali Jacquesa Belangerja, za ameriškega pevca Kennyja "Big Mouth" Winterja in z njim izdali v lanskem marcu svoj 10. zaporedni studijski album "Thrash, Speed, Burn" (2008). Ni ravno vsakdanji pojav, srečati Exciter v Evropi na odrih! Festivali še mogoče, mesečne turneje pa ne! Definitivno ena prvih atrakcij večera so bili Exciter, že samo v luči popolnega slogovnega odstopanja od vseh skupin na razporedu nastopajočih, saj je v tem primeru to skupina, ki daje prednost izpostavljanju rušilne odrske energije, pred melodično nalezljivostjo. Exciter so ena tistih skupin, ki ne razmišljajo prav veliko, kadar se lotijo svojega dela. Niti kadar v studiu skladajo material, niti kadar je potrebno oditi na oder. Preprosto nosijo v glavi tisto sveto prepričanost, ki so ji zapisani, da je edina stvar, ki je prava pri vsej metal poanti, popolna sprostitev čiste eruptivne sile, ki jo lahko s hrupom in zahvaljujoč izumom Nikole Tesle spraviš iz sebe in zbombardiraš z njo množico! Kadar Exciter niso na odru, so neverjetno dostopni, zgovorni, nezlagani, pripravljeni na sočno šalo! Pred koncertom, so si vzeli ogromno časa za čvek z oboževalci, delili avtograme in podobno.
Očitno je bilo, da je velika večina občinstva prišla na festival zaradi Exciter. Dvorana se je pred nastopom skupine maksimalno zapolnila in glav je štelo definitivno dobrih 600 v ožjem prostoru izpod odra. Še pred pričetkom koncerta, je moralo osebje organizatorja umiriti nekaj skrajno razbeljenih glav, ki so zganjale že kar nadležen kraval in skoraj zavzeli oder, v težkem pričakovanju svojih herojev. Nekaj čez enajsto uro zvečer se oder le zatemni, skozi zvočnike "prdne" uvod in skupino razmeče po odru z neposredno rušilnostjo skladbe I Am The Beast. Ljude se snamejo z verig in festival zajamejo kaotične razmere. Udarec za udarcem, bodisi z Metal Crusaders, ali novo In Mortal Fear in naprej v klasike Demon's Gate, Rule With An Iron Fist. Festival je doživel vreliščno točko!
Uigranost skupine pa je neverjetna. Svojo ekstremno držo so Exciter potrdili s kreacijo rušilnega hrupa brezkompromisnega igranja, ki je izpostavilo družno dopolnjevanje četverca v sami kompaktnosti. Hitrost in uigranost z roko v roki! Rick Cheronne je briljiral v izjemni natančnosti narekovanja satanskih maršev na bobnih, John Ricci se je zvijal v vseh mogočih položajih, ko je krivenčil solaže, vihtel kitaro visoko v zrak, prašil vražje riffe, vendar ob tem kot velik mojster in edini kitarist skupine, povsem suvereno zapolnjeval zvočni prostor. Na drugi strani je bil tu še skrajno podivjani basist Rob "Clammy" Cohen, ki Ricciju v svojem divjanju po odru ni ostal v ničemer dolžan. Gravura "Pure Evil" na bas kitari, iztegovanje prebodenega jezika, čupanje, provociranje publike z režečimi pogledi,... Seveda pa ne bi bilo ničesar brez izrednega petja Kennyja Winterja. Možakar je od prvega do zadnjega takta nastopa zmogel ohraniti svoj ekstremno visok vokal, povsem nepoškodovan, nedotaknjen in je potrdil svojo fantastično odrsko predstavo z eksplozivnim zaključnim vriskom, ki je prebodel ušesa v zaključnem izhodu zadnje skladbe Violence & Force.
Publika je bila povsem ekstatična in dvorano so zajemali divji mosh piti, veliko je bilo tistih, ki so se na rokah drugih prebili v prostor med ograjo in oder ter skušali izvesti stage diving, kar so redarji vztrajno preprečevali! Eden izmed povsem odklopljenih oboževalcev skupine, pa je med skladbo Violence & Force (ravno pravšnji naslov), nerodno zgrmel preko ograjo in treščil z glavo naravnost v tla, da se je Kenny pravzaprav za trenutek spozabil peti od šokiranosti in je skoraj požrtvovalno skočil z odra do nesrečnika, da mu pomaga. No s fantom je bilo k sreči vse okej.
Odličen je bil razgled na publiko, ko je ta besnela ob klasikah Heavy Metal Maniac, enovito skandiranje polne ekstaze v družnem refrenu s Kennyjem refrena pesmi Pounding Metal, pa je kot za šalo sprožalo kurjo polt! Z izredno energetsko intenziteto nabit klimakterij je deloval, kot vžigalica med izgorevanjem. Publika je med koncertom pregorela. O tem je pričalo lepo število obiskovalcev, ki so po koncertu "pocepali" v prostoru pred izhodom iz dvorane in med posedanjem skušali priti k sebi. Precej ljudi je festival kar zapustilo po Exciter in se napotilo domov.
Exciter so pokazali kaj je to primordialnost kreacije ekstrema, ki ga ponudi njihov pristop uganjanja thrash/speed metal različice! Skupina je v tem pionirska in svoje pionirstvo je brez zadržkov delila s prisotnimi v dvorani. Exciter so igrali na polno, brez zavor in poželi izmed nastopajočih daleč največ odobravanja in navdušenja.
Ni minilo 10. minut po koncertu, že so vsi člani prišli ven iz zaodrja in se posvečali svojim oboževalcem. Neverjetna karizma preveva to skupino in neverjeten odnos velikega spoštovanja do publike, ki je s svojo zvestobo in izrednim odzivom med koncertom legende kanadskega thrash/speed metala pričakala tako na najlepši možni način. Exciter so s svojim nastopom pomedli z vso festivalsko konkurenco!
•1. JAG PANZER:
Nastopiti za Exciter, vsekakor ni hvaležna vloga. Niti ni važno ob tem ali si Jag Panzer, ali pa višje zveneče ime heavy metala. Metalci doma iz Kolorada, so predstavljali definitivno atrakcijo večera, saj so njihovi nastopi zelo redki v Evropi. Gre za skupino, ki svojega velikega talenta in potenciala nekako ni uspela kapitalizirati skozi kariero in šele nekako na prelomu obeh tisočletij, jih je odkrila evropska metalska publika, ki je z izkazano podporo nekako skupini ob izidih albumov "Age Of Mastery" (1998), "Thane To The Throne" (2000) in "Mechanized Warfare" (2001), le podelila na tak način priznanje za njihov opus ter vztrajanje.
Skupina, ki trenutno spravlja skupaj svoj novi studijski album z naslovom "The Scourge Of Light" in naj bi predvidoma izšel letos ali v letu 2010, je naletela na zdesetkan obisk, saj je narod potrošil glavnino svoje energije na Exciter. Kljub temu, da so začeli zelo udarno s skladbo Tyranny ("Fourth Judgement", 1997) , urezali klasiko Lustful And Free in se vrnili na "Fourth Judgement" s Future Shock, pa je publika prvič spravila od sebe več navdušenja ob odlični skladbi The Moors, v katero se je tudi aktivneje vključila s petjem. Skupina je vseskozi uporabljala zvočne matrice. V primeru omenjene pesmi seveda matrico za godalne aranžmaje. Med publiko so zlasti ponarodele klasike, kot so The Viper, Iron Eagle, The Moors in še posebej Chain Of Command, kjer so ljudje dvignili v dvorani daleč največ prahu. Predvsem dejavni so bili štirje Nemci, ki so se že veselo zibali pod težko dozo alkoholnih derivatov, smrdljivo hlapeli ter iskali priročno oporo na ramenih ostalih poslušalcev.
Jag Panzer so na oder, kot bi jih luna prinesla. Brez posebnega dela na zunanjem videzu, z izjemo pevca Harryja Conklina, ki je znan po razkazovanju mišic, verig in obeskov iz lobanj, so delovali na odru tudi do publike precej odsotno. Le Harry je držal kontakt z občinstvom. Precej medli odzivi množice niso bili ravno po godu skupini, ki je tako pristopila še bolj rutinsko in rezervirano. Ne glede na to so nastop izvedli suvereno, profesionalno, odlično uigrano. Harry je odvozil svoj vokal na visokem nivoju. Skupina je koncert zaključila z dvema klasičnima cvetkama Battle Zones in Warfare (slednji s prvenca "Ample Destruction", 1984). Sam repertoar je bil odlično sestavljen, vendar pa sta izvedba in samo med koncertno vzdušje, zapustila mešane občutke. Precej prazne občutke, kar je definitivna škoda. Tudi ob zaključku koncerta, so se člani zelo hitro poslovili in pospravili z odra, klical nazaj, ali iskal po koncertu, pa jih tudi skoraj ni več nihče. Exciter so očitno pobrali na festivalu prav vse možne skalpe. Koncertno rajanje se je tako zaključilo skorajda natanko ob drugi uri zjutraj in je tako v celokupnem seštevku trajalo 12. ur!
Glede na lanskoletni Play It Loud festival v mestecu Orzinuovi, so izkušnje organizatorja prisilile, da poišče manjši in cenejši prostor in tako prestavi vsakoletni ritual v industrijsko cono pred Bologno, s kapaciteto ki prejme slabih 1000 ljudi. Glav se je nabralo manj, tam nekje do 800 največ. Tudi v koncertni ponudbi nastopajočih, je bilo letos kar 8. italijanskih zasedb in vsega 4. tuje. Manjši vrhunci večera so bili nastopi starejših italijanskih skupin Bud Tribe, Vanexa z Robertom Tirantijem (Labyrinth) in Martiria z Rickom Andersonom, ki jih je nadgradil nastop legendarnih Britancev Jaguar, krona festivala pa je pripadla Exciter, ki so v vsem pustili daleč za seboj ostale skupine. Manjše razočaranje so prinesli le Jag Panzer, pa še to zlasti zaradi nehvaležne vloge nastopiti za Exciter, tako da bi bilo bolje, če bi bili vlogi zamenjani. Ne bolje, pač pa nujno. Ob tem lahko le zaključim, da prerašča Play It Loud festival iz leto v leto bolj v italijansko različico nemškega Keep It True festivala. Kar mu manjka, je nekaj več legendarnih imen iz tujine (ne toliko iz Italije), da bi bilo lahko zanimanje za vsakoletni festival tovrstne branže še večje.
Torej vse je teklo, kot po maslu. Izvajalci so se pojavljali na odru natanko ob napovedanih terminih, zamud ni bilo, kar priča o odlični organiziranosti festivala. Prav tako so skupine vse po vrsti ponudile zelo dober zvok v dvorani, kar je bil zelo pomemben faktor njihove predstavitve, za vse tiste, ki so njihov nastop na tem festivalu, vključno z menoj, uživali prvič. In še namig. Na novo dejanje Play It Loud festivala ne bo treba čakati spet eno leto, saj je njegov četrti del napovedan že za letošnji 26.09.2009! Za enkrat so potrdile svoj nastop skupine: Angel Witch, Steve Grimmet's Grim Reaper, Ruthless, Sacred Steel, Tysondog, Seventh Seal in Renegade! Se vidimo!
fotografije: Aleš Podbrežnik
fotografije Exciter: Milan Krušič & Aleš Podbrežnik
na vrh