Opustelo otopela in vročinsko razbeljena Julijska Slovenija, ko je več dni zapored bilo iz varnostnih razlogov najbolje ostati zaprt doma, z zapahnjenimi roletami in z usti do grla zakopanimi v orjaško lubenico, ohlajeno na 5°C, se je ravno dodobra osvobodila iz objema žgoče lenih pasjih dni, ko potrka na njena vrata legendarni Robert Plant, edini in ultimativni vokal Led Zeppelin, z imenitno zbirko solo izdaj, v spremstvu svojih Strange Sensation in odžvrgoli nekaj dobro znanih pesmic.
Kleni Anglež, ki je puščavsko podnebje ob dolgoletnem koketiraju s folk glasbo Maroka, Egipta in ostalih glasbenih sočnosti eksotičnih dežel, sprejel za svoj drugi dom, se je ob morju na slovenski obali prav tako odlično počutil. To je izrazil kmalu po prihodu na oder, ko je potrdil, da mu zelo ustreza pozitivna energija tega prostora (Koprčani, ste kaj ponosni?).
A pojdimo lepo po vrsti! Znameniti "Percy" nas je pustil vedriti na trgu veljaka Tita kar do 22.00 ure. Izpostavljeni dolgemu čakanju, so ljudje pričeli svoje negodovanje izražati s cmokanjem, sopihanjem, cepetanjem, stokanjem…. Plant je naposled le pristal na, z lampijončki, svečano okrašenem in zamegljenem odru. Skupina je pričela svoj nastop s Tin Pan Valley. Zasanjano ambientalno točko s poslednjega Plantovega studijskega albuma "Mighty Rearranger" (2005), ki ji je bila pripet kontrastni surovo naviti staro hreščavi rocker Seven And Seven Is?, sicer imenitna priredba skupine Love, Plant in druščina ni znala izkoristiti za uravnavo zvočne slike. Zlasti so nižji toni delovali zamazano, težko in zadušljivo in tega se skupina ni otresla preko celotnega nastopa. Prvič so fantje spodbodli publiko ob izvedbi Led Zeppelin klasike Black Dog. Lenobno omehčani ritem, s potencialom, da te zaziblje v sen, v polakustični izvedbi, s pritajenim vah-vahanjem glavnega motiva na kitari in seveda centralnim Robertom in njegovim nezamenljivim načinom improviziranja, zabeljenega z znamenitimi "Zeppelin era" erupcijami, seveda mnogo bolj kontrolirano izvedenimi, saj Robert več ne šteje rosnih dvajset.
Naslednja točka je pomenila izredno osvežitev set liste. Končno je Robert na nastopih namenil nekaj več pozornosti svojim starejšim solo albumom. Tako so se možje lotili Slow Dancer ("Pictures At Eleven", 1981). Kot v mojstrsko predelanem aranžmaju Black Dog je tudi v tej skladbi izstopalo stopnjevanje rockovske intenzitete ustvarjenega vzdušja. Kolaž na kolaž, kitare distorzirano zarohnijo in prevrnejo miren začetek povsem na glavo, kjer le zasije erotika rock intenzitete, dokler se skladba v izhodu znova ne umiri na začetno sanjavost.
Sledil je trojček predelanih Led Zeppelin v čisti akustični izvedbi, ki je potrdil izredno naklonjenost siceršnje zrelostne podobe Plantovega glasbeno artističnega izrazoslovja arabskim tradicionalnim ritmom, kot tudi melosu. Ni treba posebej poudarjati, da je v kombinaciji s Plantovim specifičnim pristopom, ravno to ena najbolj privlačnih podob Plantovega glasbenega razumevanja danes.
V današnjem času čedalje več glasbenikov uporablja svoje nastope za "protiBushevsko in protiBlairovsko" pridigo. Poanta skladba Freedom Fries se vrti okrog "post 09/11/01" ZDA, medtem ko Plant v naslednji točki, ki jo posveti ameriškemu obrambnemu ministru Donaldu Rumsfeldu vzame v roke radio in slikovito točko zaključi z verzi tradicionalne Where Did You Sleep Last Night. Brez posebnega teatra in odvečnega klobasanja. Aleluja.
Sam vrhunec regularnega dela koncerta je pripadel Zeppelin stvaritvama Gallows Pole, ki je sicer zvesta spremljevalka Plantovih samostojnih koncertov ter dobrodošla osvežitev set liste Babe I'm Gonna Leave You. Z njima je možakar izvabil od publike največ hrupnosti in sodelovanja. Po uri in 15 minut se možje odvalijo v zaodrje.
Seveda ti ni bil konec! Plant se rutinirano zahvali publiki ob ponovnem prihodu na oder in napove posebnega gosta, da se mi pridruži na odru. Niti ni treba veliko ugibati. Tinkara Kovač. Punca je s pojavo potrdila izjemno zavzetost. Pridno skrbi, da se njeno ime pojavljal na javnih mestih in v javnih občilih. Plant in Strange Sensation so se lotili akustično povsem baladno zadržanega "Fate Of The Nations" (1993) sajenja 29. palm (29 Palms). Tinkara je dodala seveda v zvok izvedbe te točke tudi svojo flavto in ob tem z izbranimi triki opozorila, da se zelo hitro uči od velikega guruja, Jethro Tull šefa, Iana Andersona. Mimogrede veliko angažiranost je potrdil že Tinkarin obisk med nastopom skupine Jethro Tull v Grazu, dne 07.07.2007 in sedaj, takoj za tem, še posebna čast, v rojstnem mestu Kopru, druženje z Led Zeppelin legendo. Punca je samozavestno vračala Robertu energijo s soul pevskimi akrobacijami in opozorila, da iz Tinkare raste Tina. 29 Palms je tako izpadel dejansko kot eno lepših presenečenj tega koncerta. Fascinirani Plant je najavil naslednjo točko, da sta jo s postavno črnolasko v "dolgotrajnem" 4 urnem medsebojnem poznanstvu naštudirala skupaj posebej za ta koncert. Ponarodela Buffalo Springfield klasika For What It's Worth je podžgala publiko, ki se je vključila v petje zimzelenega hita. Izhod oziroma zaključek pa je Plant širokogrudno prepustil Tinkari na flavti. Možakar je sprva opazoval v svoji znameniti pozi, zaključno Tinkarino solažico, Strange Sensation so še naprej mirno spremljali punco. Kmalu zatem je šefe z mirno kretnjo usmerjeno proti skupini zaukazal, naj fantje umirijo in ustavijo žogo, tako da je Tinkara povsem sama pripeljala skladbo do konca.
Whole Lotta Love, vselej žgoča, visoko zahtevana Zeppelin zadevica, razpotegnjena in rockovsko intenzivna, je navdušila z vključkom tradicionalno arabskega folk motiva, ki ga je skupina mojstrsko vtkala v klasični "Page riff" in je z čvrstim ritmom povem podjarmil občinstvo. Plant je seveda med nastopom zasipal ljudi z znamenitimi vzkliki "Oh c'mon, c'mon, c'mon,…" in na trenutke resnično izpetim in duhamornim mašilom "Oh yeah?", čakajoč na povratne impulze iz vrst občinstva.
Skupna dolžina koncerta ura in 40 minut, karta daleč predraga in ljudi na koncertu še bolj daleč premalo. K sreči ni bilo prav nobene predskupine, saj se v Sloveniji na tovrstnih koncertih dogaja, da se izbirajo povsem nekompatibilne. Zvok ni bil optimalen, Plant izkušeno in spretno goljufa s svojim kanček načetim vokalom. Je mojster improviziranja in to zna uporabljati s takšno veščino, da prav v ničemer ni bilo mogoče pogrešati njegovih klasičnih Led Zeppelin izbruhov. Skupna ocena zaradi slabšega zvoka, ki je bil zaradi navite cene kart povsem neopravičljiv, tako le 7-8.
Za vse, ki z obujanjem Led Zeppelin nostalgije v Strange Sensation preobleki niste bili povsem potešeni, pa še bežna malenkostna informacija. Ali ste že slišali vse bolj glasno neuradno šelestenje govoric o ponovni združitvi trojke Plant/Page/Jones z Bohnamovim sinom Jasonom v Led Zeppelin turnejo prihodnjega leta? Pustimo se presenetiti.
na vrh