Dve tretjini kužne balkanske turneje je bilo v soboto, 25.1.2013, nekje ob polnoči za nami, zagrebški koncert se še shladil ni, pa je bilo pričakovanje nad zadnjo tretjino naše turneje že v zraku. Pravzaprav je bila prav ta sploh tisti pravi razlog za celoten projekt. Iz Zagreba zato nismo zavili domov, temveč proti prestolnici Bosne in Hercegovine, Sarajevu. Razlog za to pa ni bil le koncert Iced Earth, temveč tudi idealna priložnost za ogled ene izmed evropskih metropol ter spoznanje kako zgleda bosanska metal scena.
Beseda med potjo proti hrvaško bosanski meji je tekla predvsem o minulem koncertu in v hitro smo se znašli pred cariniki in prvo (k sreči tudi zadnjo) težavo. Številke registrske tablice našega zanesljivega prevoznega sredstva se niso ujemala s polico. Nauk: če vam spizdijo registrske tablice, zamenjajte zavarovalno polico in zeleno karto, preden se odpravite čez mejo. K sreči so nam pogledali skozi prste in naša pot se je ponoči nadaljevala čez neštete ovinke (po katerih leži toliko roadkilla, da bi ameriški kmetavzi lahko kuhali na hektolitre golaža) in proti Sarajevu, kamor smo prispeli v zgodnjih jutranjih urah.
Utrujeni smo se najprej za nekaj uric zvalili v postelje penziona (čeprav smo prispeli kar nekaj ur pred napovedanim prihodom nas je prijazno osebje kljub temu sprejelo), nato pa odpravili na krajše raziskovanje mesta. Baščarčija, verjetno najbolj znana ulica prestolnice, je resnično pravi združek vzhoda in zahoda, Sarajevo pa je resnično drug svet, česar se zaveš ko te za dobro jutro pozdravijo molitve, ki odmevajo s številnih minaretov. Sprehod po mestu odstira številne zgodovinske skrivnosti, predvsem kraj kjer je Gavrilo Princip sprožil pričetek 1. svetovne vojne pa te prežame z neverjetnim občutkom, da stojiš na mestu, ki je imel tako velik vpliv na svetovno zgodovino. Jasno smo v Sarajevo prišli tudi na kulinarične dobrote, se dodobra napokali s čevapčiči, bureki in pitami, popoldne presedeli ob rundah v lepem ambientu Sarajevske pivare in se zvečer odpravili proti mestu koncerta.
Klub Sloga je lociran v neposredni bližine ene glavnih sarajevskih avenij Ulice maršala Tita in točno nasproti Ministrstva za notranje zadeve. Nekdaj je bil to kino, danes pa je dvorana namenjena predvsem koncertom, tokrat prvič po dolgem času znova koncertu metalskih tonov. Ker je dvorana pač še vedno osnovana okrog arhitekture kina, se razprostira v dveh nadstropjih, pritličju in zgornji etaži po kateri so razporejeni lični separeji, ki ponujajo odličen razgled na dvorano in oder. Zaradi slovesa, ki ga je imela ljubljanska Sloga smo, preden smo se udobno namestili v separeje, sedeže izdatno pregledali, hehe. Pritličje je delovalo povsem drugače, saj ni bilo povsem jasno kako se bo publika znašla med mizami in stoli, ki so bili porinjeni skoraj povsem do odra. Parterja za mosh ni bio prav dosti, smo se pa ob ogledovanju kluba zaleteli v kitarista Warbringer Balmora Lemusa, s katerim smo padli v super debato, natresel pa je nekaj zanimivih anekdot od katerih je izstopala predvsem tale – Lemus je s svojim nekdanjim bendom Exmortus pred leti nastopal v Los Angelesu, v času ko je thrash ravno doživljal svoj veliki povratek. Koncert na katerem so igrali Warbringer, Fueled By Fire, Toxic Holocaust, Bonded By Blood, so si ogledale tudi živine raznih založb in pogodbe so po koncertu dobili prav vsi le Exmortus ne.
Še tretjič zapored so za uvodni pozdrav poskrbeli Avstralci Elm Street, ki so na svoje veliko in očitno zadovoljstvo nastopili že pred praktično polnim klubom. Temu primerno je bil njihov set ponovno ognjen, mladostniško vihrav in hudičevo energičen. Fantje so se po Ulici brestov sprehodili kot tornado in pred seboj pometli s sarajevsko publiko ter vanjo kot Freddyjevi ostri kremplji zarili strupeno heavy metalsko rifovje in uničujoče Perkovičeve bobnarske salve. Hrvaški bobnar je po bobnih znova udrihal kot žival, vodja Ben Batres pa tudi tokrat poskrbel za zanesljivo vodenje in animiranje publike. V tretje so me Elm Street že uspeli povsem prepričati, zlahka se je bilo vživeti v sicer nekoliko generični heavy metal, ki pa je ob vročični bosanski publiki zbledel kot Halfordova heteroseksualnost. Elm Street so se v Sarajevu vsekakor izkazali še bolje kot oba dni prej skupaj.
Da je bilo Sarajevo res lačno udarnega metala se je še bolj jasno pokazalo med Warbringer, med nastopom katerih je v parterju vzplamtela prava mosh vojna, ki ji ni bilo videti konca vse do pavze. Američani so oder znova zasedli kot stekli psi in Slogo popršili z napalmom brutalnega thrasha. Lemus je res prepričljivo in zanesljivo (začasno?) zamenjal Lauxa, po vratu kitare je drvel nezmotljivo in obenem pokazal živo in energično odrsko igro. Mottsman je bil s svojo jazzovsko držo bas kitare znova smešen, a bas linije so pokale kot morajo, prav tako pa tudi Andersonove opne. Zvezda je ponovno najsvetleje zasijala ob karizmatičnemu vokalistu Kevillu, ki je eden večjih vokalnih psihopatov v metalu, njegova odrska prezenca pa je za bend kova Warbringer popolna in skupino kot celoto v živo dvigne še na višji nivo. Fantje so kot bi trenil zdrveli mimo z rušilci z vseh štirih albumov, ponovno potrdili in utrdili, da so pač najboljši thrash metal bend nove dobe in dokazali, da lahko thrash kot ga igrajo (predvsem novi komadi z IV: Empires Collapse) še vedno zveni sveže, prepričljivo in tako udarno, da je veselje ob njem zavihteti čupico (hehe). Warbringer v Sarajevu morda niso bili tako prepričljivi kot v Zagrebu, a še vedno je bilo divje, nedrzdano, napadalno in brezkompromisno. Warbringer najlažje opišejo kar besede Davea Mustaina: »Take no prisoners, take no Shit!«
Češnjo na torti Kajmak na čevapih so tudi v Sarajevu predstavljali ameriški veterani Iced Earth, ki so v Bosno prinesli Setovo kugo z novo ploščo Plagues of Babylon. Odziv metala sestradane publike je bil od prve note nasnetega intra pa vse do zadnjega slovesa fenomenalen, tako zvestega in glasnega občinstva nisem videl in slišal že lep čas. Tudi Iced Earth so ponovno izvedli vrhunsko, naštudirano predstavo, nekaj več živosti je pokazal celo, sicer mrki in resni, Troy Steele. Poleg sijajne solistične forme je Steele publiki namenil celo nekaj smehljajev, medtem ko je Appleton (v Sarajevu oblečen kar v kičasto Iced Earth trenirko) vnovič dokazal izjemno zanesljivo vokalno podporo Blocku, Dette spektakularne slave, bobnenje in rohnenje izza svojega dvignjenega seta, Schaffer pregovorno noro ritem žaganje, Stu pa tudi v Sarajevu blestečo vokalno in frontmensko predstavo. Vendarle pa je Blocka očitno načel že tretji zaporedni koncert ali pa morda cigaretni dim, saj se je njegov vokal očitno in zelo dobro slišno proti koncu koncerta čedalje bolj krhal. Tudi to je bil verjetno razlog, da so Iced Earth sarajevsko publiko prikrajšali za dva komada, The End in Red Baron/Blue Max, česar pa si izjemno občinstvo vsekakor ni zaslužilo. Tudi sicer je zmotila nekoliko hladna, distancirana in rutinska igra skupine, prav boleče očitno je bilo na trenutke, da fantje ves čas uporabljajo povsem enake govore, celote poteze in mimiko, kar predskupinam ni predstavljajo večjih težav. Vendarle pa so vrhunce znova predstavljali nepozabni komadi s Something Wicked This Way Comes ob katerih se je publiki povsem zmešalo, enako ob čudoviti Watching Over Me ter vedno boljši in močnejši himni V, med katero je Stu masko Guya Fawkesa celo zalučal med publiko. Mrzlemu Sarajevu je še kako ustrezala zadnja himna, Iced »motherfuckin'« Earth, ki je predstavljala tudi popoln zaključek našemu tridnevnemu popotovanju. Bilo je nepozabno in vredno kilometrov, koncert Iced Earth pa je bil tudi nekakšno znanilo, da se v Sarajevu počasi prebuja tudi metal scena in morda nas v prihodnje čaka še kakšna podobna »turneja.«
na vrh