Če pridejo Iced Earth v Ljubljano, zakaj jim ne bi (rahlo zalezovalsko) sledili še, najprej dobrih sto, nato pa še slabih šeststo kilometrov globoko v balkanski polotok. Ameriško zasedbo je turneja tokrat po ljubljanskem koncertu popeljala še v dve prestolnici naše bivše skupne domovine, začenši s hrvaško metropolo. Datumsko sta bila koncerta v Zagrebu in Sarajevu ugodna, dopust je bilo potrebno vzeti le za en dan, Iced Earth so zasedba, ki v živo zna odpihniti, Sarajevo pa je atraktivno mesto, ki mi ga še ni uspelo obiskati. Razlogov za slabe tri dni dolg koncertni dopust je bilo več kot dovolj in naša odisejada se je pričela z odhodom iz Ljubljane v poznih popoldanskih urah.
Zagrebški koncert Iced Earth je tako deloval kot »The Drawing of the Three«, v stilu knjige iz kultne sage The Dark Tower Stephena Kinga, so nas namreč potegnili skozi vrata iz realnega sveta v svoj glasbeni svet. Ta vrata je predstavljala kar zagrebški Pogon jedinstva, večji brat sosednje dvorane Močvara, ki je bil že nekaj čez osmo skorajda nabito poln in prvi nastopajoči so imeli že privilegij igrati pred več stoglavo publiko.
Avstralci Elm Street me v Ljubljani niso povsem prepričali, a so pustili ravno pravšen vtis, da sem jim bil pripravljen dati še drugo priložnost. Žal je naša trojica zaradi rahle zamude v deževni Zagreb prispela prav na zadnja dva komada skupine. Na hitro je bilo lahko slišati, da je zvok Elm Street služil odlično, energija na odru je bila podobno kot v Ljubljani spuščena z vajeti, publika pa se tudi ni šparala. Melbournčani so v mrzli Zagreb zlahka nesli nekaj heavy metal vročine, skupina pa ni klonila tudi pred velikim odrom in še polnejšo dvorano kot dan poprej.
Tudi Warbringer so se na oder zagnali kot Sherman tank in prepričali še bolj kot prejšnji dan. V prvi vrsti predvsem zaradi odličnega, kristalno jasnega, a hkrati jeznega, surovega in brutalnega zvoka. Bas Bena Mottsmana je rožljal kot brzostrelka Thompson nekje sredi Pacifika leta 1942, Anderson je po bobnih tolkel kot Angry Birds po pujsih, kitarska dvojica Lemus/Carroll pa je čez rife pokala kot havbice. Čez inštrumentalno četverko pa je kot stekli buldog renčal in se penil psihotični John Kevill, ki v živo deluje kot sadistični, brezkompromisni norec Gunnery Sgt. Hartman iz Kubrickove klasike Full Metal Jacket. Warbringer so znova navdušili, dokazali, da moderni thrash živi predvsem zaradi njih ter se od hrvaške publike, ki je poskrbela za nemalo toksičnih valčkov, poslovila s kačjim stolpom z aktualne plošče, Towers of the Serpent. Ta je interno in neuradno še isti dan dobila naslov Towels of the Serpent, ki se je obdržal tudi naslednje dni.
Iced Earth so po zagrebški publiki tako kot po ljubljanski udarili s pompoznim naslovnim komadom nove studijske plošče in publika jim je od prvega tona dalje jedla iz rok. Nič kaj utrujeno niso zveneli, prej obratno, saj je bend znova ponudil fantastično predstavo. Vnovič se je izkazal izjemni Block, ki postaja pravi frontmen z ravno pravo odrsko karizmo in še bolj pomembno, vokalom ob katerem ti po vsem telesu gomazijo mravljinci. Ob Blockovih vokalnih eskapadah, suvereno odpelje tako najvišje krike kot zlovešč bariton, se pred očmi in ušesi zlahka naslikajo zlata leta skupine proti katerim Iced Earth očitno počasi, a zanesljivo tudi potujejo. O Schafferjevi pregovorno brutalni desnici nima smisla izgubljati besed, tudi v Zagrebu pa se je dvorana najbolje razživela in eksplodirala v ekstazo skupnega prepevanja ravno ob strupenih rušilcih s Something Wicked This Way Comes. Motilo je le pretirano moshanje, ki na koncerte Iced Earth, kljub na trenutke brutalni rušilnost ravno ne sodi. Ponovno je za bobni blestel nezmotljivi Jon Dette, ki se mu niti malo ne pozna to, da je nekatere komade začel vaditi šele med turnejo. Po Richardu Christyju je Dette brez dvoma največji bobnar zasedbe in upam, da to tudi ostane, vsaj za naslednji album, da slišimo, kaj bo ponudil v studiu. Že skoraj nepogrešljiv član zasedbe postaja mladi, a samozavestni Luke Appleton, na odru namreč ponudi največji presežek energije, najbolj pa prepriča z zanesljivim nudenjem izredno zvesto odpetih back vokalov, ki marsikje povsem napolnijo zvočno sliko. Verjetno predvsem zaradi, v primerjavi z Ljubljano, bolj številčne in glasnejše publike, so Iced Earth po melodramatični, ponovno čudoviti izvedbi nepozabne balade Watching Over Me, za sam konec udarili še z agresivno Iced »motherfuckin'« Earth in s tem Zagrebu podarili bombonček, ki smo ga pogrešali v Šiški.
Po koncu koncerta je sledilo obvezno izmenjanje vtisov, hvaljenje s plastičnimi ulovi, stisk rok, spominska fotka in slovo od slovenske ekipe, ki nam je prepustila še četrtega, do Zagreba, izgubljenega sina. Naša pot nas je ponoči vodila proti jugu, do mejnega prehoda Stara Gradiška po prečkanju katerega smo vstopili v še neznane kraje. V zgodnjih jutranjih urah smo s široke avtoceste že v Banja Luki zavili na luknjast makadam, nato pa se čez neštete serpentine in samotne ceste (kar je bilo ob norem vozniku bolje kar prespati, hehe) vztrajno bližali končnemu in vznemirljivemu cilju, Sarajevu, kjer na je čakalo še tretje snidenje s skupino…
na vrh