Sobota je pomenila zadnji festivalski večer na Pivo in cvetje festivalu. V nedeljo je sicer sledil še uradni zaključek festivala s parado in festivalom pleh muzike, toda to ni več pritegnilo zanimanja glasbenih navdušencev.
Sobotni program festivala je bil pester in bogat, tako kot že prejšnja dva dneva. Ob našem prihodu pod že dobro poznani oder Zlatorog so maloštevilno občinstvo pod odrom že ogrevali mlada celjska skupina, ki sliši na ime Jackson. Mogoče malo neposrečeno izbrano ime, glede na to, da se Jackson v taki ali drugačni obliki že kar pogosto ponavlja v glasbi. Trojica fantov se je za občasna glasbena srečanja zbrala že v svojih gimnazijskih letih, uradno pa delujejo kot skupina od leta 2013. Imajo že nekaj avtorskega materiala, ki so ga tudi predstavili na festivalskem odru, izid studijskega prvenca pa predvidevajo proti koncu letošnjega leta. Vsekakor so Jackson skupina, ki jo bomo v prihodnje še srečevali na odrih po Sloveniji.
Malo po osmi uri zvečer so se Jackson poslovili in začela se je priprava odra za hrvaške Hladno Pivo. Kar preroško ime za tak festival. No, pivo je bilo v Laškem kar hladno, se je pa prav tako hitro segrelo, če ga nisi hitro spil, kajti na samem festivalu je prekipevalo od vročine. Ampak hrvaško punkovsko zasedbo to ni prav nič motilo. Na odrih bivše države jih srečujemo že od pozni osemdesetih let prejšnjega stoletja in še vedno so aktualni tako pri mladih kot pri mladih po srcu. Njihov odrski nastop je bil kljub vročini energičen in pod oder se je zgrinjalo čedalje večje število oboževalcev. Prisotne iz rockline.si ekipe takšna zvrst glasbe nikoli ni posebej pritegnila, zato smo dogajanje na odru spremljali bolj iz ozadja ob šanku s hladnim pivom v roki. Čedalje večja množica pod odrom pa je vsekakor vidno uživala, pripevala refrene ter poskakovala ob hitrih ritmih.
Nekaj minut pred deseto zvečer s svojim nastopom zaključili tudi Hladno Pivo in ob obrežju Savinje so se začele priprave na ogled ognjemeta. Za tiste, ki nas ognjemet ni pretirano zanimal, pa je nastopil čas, da si najdemo ustrezno pozicijo pred koncertom Šank Rock. Ob pol enajsti, ko je potihnil ognjemet, so se lanski povratniki Šank Rock prikazali na odru. Tokrat so se pokazali v svoji najboljši formi. Veseli, razigrani, z veliko željo po zabavanju publike. In publika je to sprejela in jim razigranost vračala z veliko vnemo. Na začetku koncerta smo v prvih vrstah spet trpeli zaradi preglasne ritem sekcije, ki je ob stanju tik pod zvočniki dobesedno prerešetala naše notranje organe. Vsi se strinjamo, da morajo biti rock koncerti glasni, ampak dobro bi bilo, da bi bili enakomerno glasni vsi instrumenti in vokal na odru. Zvok so sicer do sredine komada Rockerji nekoliko uredili in tako smo lahko tudi spredaj le še uživali v koncertu. Polno prizorišče je na ves glas prepevalo stare uspešnice, to pa udeležencev na odru seveda ni pustilo hladnih. Sprehod skozi Maček, Tih' bod' in igraj, TV, Hvala za vse,… je navduševal staro in mlado, fantje na odru pa so prav tako pokazali, da se v Laškem počutijo odlično. Sledil je vmesni akustični del z Želim, da si tu in Jaz in ti, potem pa so Šankrockovci ponovno priklopili svoje instrumente ter energično nadaljevali s svojimi največjimi uspešnicami. Seveda med koncertom niso manjkale solo točke vse instrumentalistov, in prav pri solo točki Cveta in Romana na ritem sekciji nam je ozvočenje ponovno nekoliko premešalo notranje organe. A zvočna kulisa se je v nadaljevanju koncerta spet nekoliko pomirila in tako smo brez težav uživali do zaključka. Seveda smo Šank Rock uspeli priklicati nazaj za bis, ob katerem smo tako pod odrom kot na odru izpustili še zadnje atome energije ter pustili še zadnje sledi iz utrujenih glasilk, ko so se fantje na odru vendarle nekaj minut po polnoči za letos poslovili z Zlatorogovega prizorišča.
Med krajšim premorom se je zgodilo to, česar smo se na tihem najbrž vsi bali – prizorišče pod odrom se je drastično hitro spraznilo, ob ograji nas je ostalo le še nekaj navdušencev nad pozno uro in nadaljnjim dogajanjem, nekaj sramežljivcev pa je v solidni oddaljenosti od odra čakalo in z zanimanjem spremljalo, kaj bo sledilo. Na oder je nekaj minut po pol eni zjutraj prikorakal Stevie Salas. Ameriški kitarist in vokalist se s svojim stilom glasbe dotika tako bluesa kot funka, rocka in soula, pri svojem igranju pa seveda nikoli ne skriva svojih domorodskih ameriških korenin. V svoji karieri je igral in sodeloval s številnimi znanimi glasbeniki, od George-a Clinton-a do TM Stevens-a, Jeff Healey-a in Glenn-a Hughes-a. Poleg tega je izdal 11 solo albumov.
Prizorišče pod odrom je bilo ob prihodu Stevie Salasa v spremstvu basista Jara Harrisa in bobnarja Matt-a Sherrod-a sicer dokaj prazno, a strah je bil odveč. Kakor hitro je Stevie padel v svoj element igranja in petja, se je prostor pod Zlatorogovim odrom začel hitro polniti. Kemija in komunikacija na odru je delovala čudovito, se pa upam reči, da je Stevie pričakoval malo več odziva načeloma precej zadržane slovenske publike. Vseeno se Stevie ni pustil zmesti. Njegovo igranje kitare ter odrska karizma pa sta prevzela vse po odrom in čedalje bolj številna publika je Stevie-a nagrajevala z vzkliki navdušenja in aplavzom. Za konec je na oder povabil tudi dekleta v zaodrju, da so zaplesala ob njegovih živahnih ritmih. Ob tem ni mogel skriti navdušenja.
Z zaključkom koncerta Stevie Salasa se je ob dveh zjutraj zaključil tudi koncertni del festivala Pivo in cvetje. Glede obiska so najbrž organizatorji lahko precej zadovoljni, glede izbora glasbenih skupin pa smo lahko zadovoljni tudi gledalci. Gotovo eden izmed slovenskih festivalov, ki poskrbi za glasbene užitke pri širokem krogu poslušalcev, vseeno pa naj organizatorji za naslednja leta vendarle ponovno razmislijo o vstopnini za glavni oder. Prav je, da imajo tudi glasbeniki na odru pod seboj v večini pristne ljubitelje glasbe, ne pa pristnih ljubiteljev piva. Pa čeprav ima festival besedo »pivo« v imenu.
na vrh