Prvi dan festivala Pivo in cvetje je bil mimo, ko se je Laško prebudil v svež petkov dan, ki je napovedoval novo malho pravih glasbenih veselic! Širom mesta se je bohotilo več prizorišč, Rockline ekipica pa se je osredotočila predvsem na dogajanje na glavnem odru pred vasjo Jagoče, od vseh prizorišč pravzaprav najbolj oddaljenemu od centra Laškega. Dolga leta je glavni oder Piva in cvetja zavzemal mesto v samem centru kraja, tik ob reki Savinji, zdaj pa že tretje leto zapored gostuje na kakšnih 15 minut hoje oddaljenemu travniku, ki s svojim prostranstvom dovoljuje sprejem še večjega števila obiskovalcev. Kot se je izkazalo tekom festivala, obiskovalci zanimivega glasbena programa niso nagradili z masovnim obiskom. Iz prenekaterih ust je bilo slišati opazko, da na Pivu in cvetju nikoli ni bilo plačljivih odrov, kot je to navada v zadnjih treh letih. A vstopnina je zgolj spremljajoča komponenta vse kakovostnejšega glasbenega programa, zato pravim sladokuscem, v to sem prepričan, ni težko seči v žep in za spremljanje glasbenikov, ki krojijo ali pa so krojili svetovno podobo rocka, odšteti dvajset evrov.
Rockline ekipa je na prizorišče prišla v poznopopoldanskih urah, po nastopih punkrockerjev Backstage in divjih heavy rockeric Hellcats - slednje so se na odre vrnile po turbulentnem koncu lanskega leta, ko so jim sredi mini italijanske turneje iz kombija odtujili kitare in ostalo opremo. Tretji po vrsti so na oder Piva in cvetja stopili San Di Ego. Gre za ekipo izkušenih glasbenikov, ki se jih še vedno drži sindrom superskupin, pri katerih so člani benda bolj znani kot skupina sama. San Di Ego so po avtorski pesmi Zadnji cent zajadrali predelavam največjih rock uspešnic naproti, med prezentacijo katerih niso pozabili niti na prikaz pestrega inštrumentalnega znanja. Bobnarja Jureta Dolesa je vselej zanimivo opazovati zaradi njegove kombinirane jazzovske in klasične tehnike držanja paličic, podobno kot jo goji Mark Zonder (Warlord, ex-Fates Warning), s katerim se je Rockline srečal nekaj dni poprej. Dobri zvočni pogoji so še okrepili magijo izrednih vokalnih harmonij, osnovne predispozicije uspešno predstavljenih Queen klasik, s katerimi so San Die Ego zabavali nekaj sto pod odrom zbranih duš.
Naslednji so nastopili Happy Ol' McWeasel, štajerski žurerji, ki so v našem prostoru popularizirali keltsko vižo poskočnega punk rocka. Roko na srce nikoli nisem povsem razumel skupin, ki navdih črpajo iz tradicije povsem tujih kultur, a dokler ljudstvo kupuje tvoj produkt, je seveda tudi to dovoljeno. Happy Ol' McWeasel v zadnjih letih pridno polnijo klubske prostore in študentske veselice širom domovine, pogosto pojavljanje in trdo delo jim prinašata vse večjo bazo oboževalcev, ki jih tudi v Laškem ni pustila na cedilu. Poskočne viže so poskrbele za nekaj letečih kozarcev piva, ki so dobro voljo razlili širom prizorišča.
Noč je počasi začela kazati svoje zobe, ko so se na oder Piva in cvetja vrnili Dan D. Skupina je v zadnjih desetih letih prehodila neverjetno pot. Potem ko so preigravali že lep čas in so bili že stari znanci dolenjskega rock podzemlja, se jim je šele z albumom »Katere barve je tvoj dan« uspelo izstreliti v orbito najpopularnejših slovenskih rock bendov, kjer vztrajajo še danes. Dan D se poslužujejo vedno novih izzivov, izredno uspešno akustično turnejo Tiho so tako v aktualnem poletju ponesli na slovenske gradove. A publika v Laškem je prišla po čistokrvno zabavo na prvo žogo, zato so se Dan D priklopili na elektriko in z elementarno rockersko izpovedjo pod odrom zbrali daleč največje število ljudi do tega trenutka. Tokac kot mojster razpoloženjskih preobratov je kljub veliki kapaciteti prizorišča z igranimi hiti Voda, Moj problem in Plešeš znal deliti dotike intime, tako zelo značilne za to novomeško skupino. Tudi za Dan d bi lahko rekli, da so kot vino: z vsakim letom jim gre na bolje!
Slovenski koncertni promotorji se že leta poslužujejo preverjene taktike vabljenja velikih glasbenih imen nekdanje skupne države, saj le-ta še vedno žanjejo izredno priljubljenost. V tem oziru je bila že sama napoved nastopa legendarnega hrvaškega benda Parni Valjak zadetek v polno. Parni Valjak je eden najizkušenejših bendov našega prostora, zato jim tudi s preračunljivim pristopom uspeva celotno dolžino nastopa publiko držati v šahu. V oči je zbodel manjko dolgostažnega kitarista Husa, katerega usoda javnosti zaenkrat še ni znana - mu morda nagaja zdravje, ali pa zadaj stoji morebiten spor znotraj skupine? Odrsko dogajanje je tako še očitneje kot ponavadi padlo na pleča bendove ikone Akija Rahimovskega, ki se je tudi to pot med nastopom usedel na rob odra in publiki v prvi vrsti podajal roko. Pivo je (kot se za festival spodobi) teklo v potokih, Parni Valjak pa so na krilih svojih največjih hitov Sunčanom stranom, Sve još miriše na nju in Jesen u meni tudi ob bežnih inštrumentalnih spogledovanjih z izročilom svetovne rock glasbe pododrje prisilili k prepevanju. Tradicionalni jugoslovanski melos, začinjen z vmesno kitarsko harmonijo Eaglesov in ritmičnim skokom Springsteenove Glory Days, se je še enkrat več izkazal kot vroča roba na Slovenskem!
Ura je že davno polnoč odbila, ko je napočil čas za glavne zvezde večera - za ponovno združene velenjske hard rockerje Šank Rock, razpad katerih ob vstopu v novo leto 2011 je na slovensko hard rockersko zelenico vnesel veliko praznino. Roko na srce je bila njihova vrnitev že od dneva razpada pričakovana, le njena oblika je bila do petkovega večera nedefinirana. Šank Rockerji so nastopili v postavi klasične trojice Matjaž Jelen (vokal), Cveto Polak (bas kitara) in Bor Zuljan (kitara), zasedenega klaviaturista Klariča je nadomestil Sašo Gačnik, jabolko spora in najmanj priljubljeno osebnost klasičnih Šank Rockerjev za bobnarsko baterijo pa je zamenjal prekaljeni Roman Ratej.
Pričakovanja pred prekinitvijo troletnega koncertnega posta so bila velika, tako kot je bila velika tudi želja Šank Rockerjev, da še enkrat več pripravijo pristno rockersko veselico na kraju, ki jih je tako zelo zaznamoval. Že uvodni komad Rockerji je nakazal, da bo veliko maneverskega prostora pripadlo na levi strani odra stoječemu kitarskemu virtuozu Boru Zuljanu. Njegove solaže so predstavljale vrhunce igranih skladb, sploh zaradi njegove dolgotrajne odsotnosti izpred oči širše javnosti, če odštejemo kratko promocijsko kampanijo izida solo ploščka izpred štirih let. Zuljan vsebuje karizmo velikih glasbenikov, tako kljub zvezdniškemu obnašanju na odru njegov nastop ni deloval odbijajoče, pač pa je Šank Rockerjem vrnil tisto komponento uspešnih devetdesetih, ki je (sicer prav tako odlični) Roki Petkovič po Zuljanovem odhodu ni znal zapolniti. Publiki se je kar hlastalo po zimzelenih refrenih, tako je imel Matjaž ob prepevanju hitov Ker te ljubim, Maček ali Pravljica o mavričnih ljudeh močno podporo zvestih fenov, ki so vrnitev Šank Rockerjev tudi v širšem (družabno interaktivnem) okolju brez izjeme sprejeli z odobravanjem. Glede na nekdanji bendov staž Velenjčanom repertoarja ni bilo težko zapolniti s splošno znanimi komadi izmenjajočega se trdorockerskega in baladnega okostja. Za manjše presenečenje je poskrbela izvedba Puščave sna, saj te pesmi zadnja leta Šank Rockerji praviloma niso preigravali, za zaključek prvega dela nastopa pa so postregli še z igrivo Le 17.
Drugi del koncerta ni bil nič manj bombastičen kot prvi, prej obratno! Peterici se je na odru pridružil kitarist svetovnega renomeja Steve Stevens, ki je na naši grudi kot nepogrešljiv del ekipe Billyja Idola nazadnje nastopil vsega nekaj tednov prej (reportaža tukaj). Vse pa ni teklo kot po maslu, saj je del tehnične opreme zaradi dežja bojkotiral svoje osnovno poslanstvo, zato je bila ekipica po Matjaževem improvizacijskem nagovoru primorana spremeniti skrbno načrtovan program. A fantje so tako zelo izkušeni in namazani z vsemi žavbami, da jih prav nič ne vrže iz tira. Stevens je svojo nič kaj skromno tehniko prikazal v zaigranem Top Gun motivu, pri katerem so Šank Rockerji postali njegov spremljevalni bend, ki se je naslednjo uro ob petju Stevensove kitare sprehajal po rockerskih klasikah Led Zeppelinov, AC/DC-jev in seveda Billyja Idola. Spričo pozne ure so znani motivi delovali kot opij za ljudstvo, ki je uživalo v Stevensovem nenadkriljivem občutku za kitarsko frazo, pa čeprav 55-letni glasbenik kot pojava na odru deluje neenergično. Takšen pač je. Stevens se je med pripravami na koncert naučil tudi nekaj pesmi Šank Rockerjev in jim med preigravanjem poklonil kompliment, ko je v mikrofon navrgel besede: »gre za jebeno dober rock'n'roll bend«! Vzajemno spoštovanje je bilo očitno, večer pa se je, kot se za reunion spodobi, končal v ritmih najlepših in najboljših Šank Rockerskih komadov: Metulj, Jaz nimam noč za spanje in pred zaključnim ognjemetom še z neuradno himno festivala, Laškim pirom.
Šank Rock so (vsaj za en večer) znova obudili Pravljico, ki so jo uspešno pisali skoraj trideset let. Upajmo, da bodo postali talci medsebojne kemije in že kmalu napovedali dolgostažni povratek. Temelji za to so že položeni!
na vrh