Turnejo v podporo plošči Black Ice so AC/Dc začeli lansko jesen v ZDA. Poročila so bila več kot jasna: pobegli rock and roll vlak melje vse pred seboj. Napoved evropske turneje je zbudila veliko zanimanje med navdušenci na stari celini. V času recesije pri prodaji nosilcev zvoka je neverjetno, da so AC/DC tudi z Black Ice posegli po vrhovih lestvic po vsem svetu. Vstopnice so pošle hitro, nekatere evropske nastope so prodali v nekaj minutah. Zelo težko je bilo priti do njih, tako bi tudi več Slovencev obiskalo oba milanska nastopa.
Ob 20:00 se je začelo. Predskupina je prispela iz severnoirskega Belfasta. Člani skupine The Answer pomenijo novo, mlado moč in gradijo na izročilu zdravega rocka iz sedemdestih. Energičen nastop tega kvarteta je malo spomnil na Led Zeppelin in Bad Company, pišejo spodobne skladbe, morda najdemo kakšno vzporednico z Black Crowes, ki bi v devetdesetih lahko posneli podobno glasbo. The Answer imajo za seboj dve plošči, glavnino polurnega nastopa so posvetili novi z naslovom Everyday Demons. Pohvala gre tudi glavnim zvezdam AC/DC, saj so za predskupino poskrbeli tako, kot se spodobi, saj jo jim nudili enako kvaliteten zvok, kot so ga imeli sami.
Nabito polna dvorana Forum v predmestju Milana je dobesedno pokala po šivih. Tako predanega občinstva si lahko želi prav vsak, ki svoje delo opravlja s srcem.
Po kratkem animiranem filmu je eksplozija najavila divjo zabavo. Na oder so privihrali gospodje in padli v peklenski ritem skladbe Rock And Roll Train. Velika scena je vsebovala velik oder, ki se je v delu zajedal v parter, velik video zaslon, dva manjša na straneh ter grozde velikih zvočnikov. Hard rockovska glasba prinaša glasne koncerte, tokrat je bila jakost ravno prava, poleg tega so bili vsi inštrumenti in glasovi zelo jasni in neposredni. Malo manj kot dveurni nastop je postregel z množico uspešnic, plošči Black Ice so namenili štiri skladbe, kar ne preseneča. Iz zakladnice štirinajstih studijskih plošč z množico je težko izbrati dovolj preverjenih uspešnic in obenem predstaviti novosti. Ac/Dc so bili pri tem uspešni, saj so odigrali glavne skladbe iz celotne kariere. Manjkala ni niti njihova ustaljena scenografija, ki je prišla do izraza predvsem pri skladbah T.N.T., Whole Lotta Rosie, Hells Bells in For Those About To Rock. Na sredini velikega odra je imel delovno mesto bobnar Phil Rudd, ob njem sta bila basist Cliff Williams in ritem kitarist Malcolm Young. Oba sta se med nastopom komajda premaknila, največkrat le, kadar sta pomagala pri petju. Tako je glavnina odra ostala rezervirana za pevca Briana in kitarista Angusa. Brian Johnson se za svojih enainšestdeset križev drži presenetljivo dobro, malo zraka mu je zmanjkovalo le proti koncu nastopa. Prav neverjetno pa je, od kod jemlje drobni Angus energijo. Ta triinpetdesetletnik je živ ogenj. Po odru se podi, skače, zvija, valja in plazi po kolenih kot kakšen najstnik. Ob vsem tem še prepričljivo igra kitaro, lahko rečem, da večina odrske predstave temelji prav na njegovih ekshibicijah. Ac/Dc v Milanu razen bluesovske The Jack v glasbeni hitrosti niso popustili ni ti za minuto. Od prvega tona naprej je občinstvo z njimi dihalo, skakalo in prepevalo kot eden. Tako predanega občinstva ne srečam pogosto. Vsakdo menda v nekaj veruje, Ac/Dc imajo neverjetno množico predanih vernikov. Za zaključek so izbrali Highway to Hell in nepogrešljivo, s topovskimi detonacijami podkrepljeno For Those About To Rock We Salute You.
fotografije: Jernej Vene
na vrh