Prvi oktobrski večer tega leta se je zdelo, da se bo nad prestolnico zgrnila nevihta, saj so v Gala Hali svojo glasbo na ogled in posluh postavili nemški veterani Brainstorm ter škotski pirati Alestorm, družbo pa so jim delali še mladi Avstralci in Kanadčani. Zanimanje za koncert je bilo veliko, dvorana posledično razprodana, pred vhodom pa kar nekaj razočaranih obrazov v upanju, da bi se dobila še kakšna vstopnica. Tolikšno zanimanje pa je seveda za sabo potegnilo velika pričakovanja.
Norveška - Troldhaugen – majhna vasica, nekaj kilometrov južno od Bergna, rojstni kraj skladatelja Edvarda Griega. Avstralija – Wollongong – manjši kraj, nekaj kilometrov južno od Syndeya, kjer se je Troldhaugen ponovno rodil. Mlada avstralska skupina, ki si je iz meni neznanega razloga, ime nadela ravno po Griegovem rojstnem kraju, je Slovenijo obiskala prvič. Žal si je po (slabi) slovenski navadi njihov totalno odbit in odtrgan nastop ogledala le peščica obiskovalcev. Nastop, kot tudi samo glasbo avstralcev pa lahko opišem le z eno tujko – MINDF*CK! Fantje so tehnično dobro podkovani, njihov frontman Reventüsk pa se na odru prelevi v blazneža, primernega prvim štirim črkam imena skupine. Lirično gledano so Troldhaugen tako ali tako prežeti z troli in drugimi pošastmi, na zadnji plošči pa so se celo lotili mehiških tem. Sam teatralni nastop me je spomnil na Vulture Industries na letošnjem Metal Days, sicer bolj po odbitosti kot pa sami teatralnosti. Njihovi glasbi žanra ne gre določiti – le-ti se večkrat menjajo iz enega ekstrema v drugega ter med sabo, popolnoma kaotično. Tistih dvajset obiskovalcev je bilo deležno cirkuškega nastopa s progresivnimi elementi, pa niso manjkali niti klovni na odru (čeprav brez makeupa), niti cigoti in obilo plesa.
Po kratki pavzi so oder zavzeli kanadski Crimson Shadows. Skupina, ki izhaja iz Toronta in deluje od leta 2006, je svoj preboj doživela lansko leto v metalski borbi, ki jo organizira največji metal festival na svetu, Wacken. Zmaga na omenjenem tekmovanju jim je prinesla pogodbo z založbo Napalm Records, temu pa je sledil pred mesecem dni izdani album Kings Among Men. Dejstvo je, da sta power in melodeath metal sceni precej zasičeni, zato so se Kanadčani odločili združiti najboljše od obeh zvrsti in z nekakim unikatnim crossoverjem upati na preboj. Če jim bo to uspelo, sedaj pod okriljem velike založbe, je vprašanje časa. Priznati moram, da Jimijev melodic death metal vokal odlično sovpada z power metalskimi melodijami, kot tudi v v kombinacijah z clean vokali, ki jih odpoje kitarist Greg, žal pa je sama glasbena podlaga precej generičen power metal. Nastop sam je bil poln energije, vzdušju je pripomogla tudi številčnejša publika, žal pa je bilo nekajkrat zaznati tudi napake v igranju. Crimson Shadows sigurno so skupina, na katero bo v prihodnosti še potrebno vreči oko in ušesa, saj ob nekaj več kilometrine znajo še presenetiti.
Že kar nekaj dni pred koncertom, so organizatorji preko socialnih omrežij opozarjali, da so karte za koncert skoraj pošle in da naj zainteresirani za koncert čimprej izkoristijo nakup ostankov le-teh v predprodaji. Če je prvo skupino poslušala številčno mala množica, drugo pa solidna, potem lahko rečemo, da so Brainstorm konkretno zapolnili dvorano. Kar niti ne čudi, saj so v primerjavi z avstralskimi in kanadskimi relativnimi novinci, pravi veterani, saj njihovi začetki segajo v pozna osemdeseta leta. Dolgoletne glasbene kot tudi koncertne izkušnje znajo kleni Nemci izkoristiti v svoj prid. Mogočen heavy metalski stroj je ta večer mlel pod sabo vse nejeverne Tomaže in spreobračal tiste, ki v njih niso verjeli. Karizmatični in res odlični frontman, Andy B. Franck, dejansko ni pustil niti trenutka počitka nobenemu, saj je prav od vsakega zahteval sodelovanje, pa naj si bodi s petjem, ploskanjem, vpitjem in še čim; a priznati je treba tudi, da z pozitivno energijo, ki je vela z odra, se mu pretirano truditi niti ni bilo treba. Kot kaže je bila doba devetih let odsotnosti z naših klubskih odrov občutno predolga, koncert pa so zaključili z obljubo, da se kmalu spet vidimo! In še za konec – tako dobrega zvoka, kot so ga imeli Brainstorm, doslej v tej dvorani še nisem slišal – vrhunski, ne glede na pozicijo.
Če so Brainstorm konkretno zapolnili dvorano, pa je le-ta pri Alestorm pokala po šivih. Staro, in predvsem mlado, je zapolnilo vse kotičke, vročina v dvorani pa je pričela (v kombinaciji z alkoholnimi hlapi) naraščati do vrelišča. Škotski veseljaki so z (začasnim) prenehanjem delovanja nemških veteranov Running Wild, zapolnili praznino piratskega metala, ki so ga leta 1987 pričeli ravno prej omenjeni Nemci z kultnim albumom Under the Jolly Roger. Plakat za odrom je poleg imena skupine postregel z grafiko kultne računalniške igre Monkey Island, navezava na opice pa se tu še ni končala, saj je ena delala družbo tudi karizmatičnemu frontmanu Christopherju Bowesu. Z že uvodnim Walk the Plank je pretežno mlada publika popolnoma eksplodirala, koši za smeti so se dvignili nad roke in zdelo se je že, da so izumili novo vrsto zabave – trash bin crowd surfing. Hitri komadi prežeti z keltsko melodiko mogoče res niso vrhunec glasbenega ustvarjanja, a priznajmo si, vsa glasba res ni potrebno da je taka. Dejstvo pa je, da gre za izredno nalezlijvo glasbo, katere melodije si nehote pričnete žvižgati, ko pa to skombinirate še z izjemno energičnim nastopom, pa se je ritmu le stežka upreti. In ravno to dela Alestorm velike. Se še spomnite njihovega nastopa na Metal Days 2013, ko je nekaj tisoč glava množica strumno veslala pod velikim odrom? Seveda se veslanju nismo izognili tudi v Gala Hali, veseljačenje pa se je nadaljevalo in doseglo svoj vrhunec ravno pri zadnji skladbi, pri kateri se je Christopher vrgel med občinstvo, ki ga je po rokah odneslo iz dvorane, pred katero se je ves nasmejan in očitno dobre volje, slikaril s svojimi oboževalci. Arrrr!
na vrh